Ob 30. obletnici ustanovitve Slovenske kinoteke kot javnega zavoda smo povabili nekaj navdihujočih posameznikov, ki so v zadnjih tridesetih letih rasli skupaj s Kinoteko in tudi po zaslugi senzibilnosti za velika filmska dela razvili svoja lastna dela, da pobrskajo po našem arhivu in iz nabora filmov zadnjih 30 let izberejo enega, ki jih je še posebej zaznamoval. 15. junija smo si v družbi hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića ogledali film Ruske lutke v režiji Cédrica Klapischa iz leta 2005. V nadaljevanju objavljamo njegov uvodni govor.
–––––––––––––––––––––––
V preteklem letu in pol sem s filmom Fiume o morte! potoval po svetu. Težko rečem, koliko pogovorov po projekcijah sem v tem času opravil, kolikokrat sem se o filmu pogovarjal z novinarji za revije, dnevne časopise, radijske postaje, podkaste in TV postaje, kolikokrat sem o filmu govoril v lokalih, restavracijah, pred kini in v njih … Teh pogovorov je vsekakor bilo toliko, da bi jih danes lahko imel tudi, če bi me zbudili sredi noči.
Pogovori so zadevali fašizem, militarizacijo, kapitalizem, nacionalizem, propagando, pa tudi boj proti vsemu temu. V njih sem pogosto užival, se iz njih učil in navdihoval. Toda za projekcijo v Slovenski kinoteki sem se odločil, da od teh tem »pobegnem« in se spodbudim k odmiku od načina razmišljanja, ki me je spremljalo zadnje leto in pol. Ko sem pregledoval seznam 2356 filmov v zbirki Slovenske kinoteke, sem med enim od neštetih nedavnih letov izbral film, ki mi je čustveno pomemben, ne bi pa ga uvrstil na seznam svojih najljubših filmov.
Izbrani film je francoska komercialna romantična komedija Ruske lutke Cédrica Klapischa iz leta 2005. Nenavadno se mi zdi, da sem takrat sam šel v kino gledat film, ki je drugi del filmske zgodbe, pri čemer prvega dela L’auberge espagnole iz leta 2002 sploh nisem poznal, kaj šele gledal.
Kakorkoli že, pri 22 letih sem šel v kino na »random« francoski film in se zaljubil v lik Wendy (angleška igralka Kelly Reilly). Ne spomnim se, da bi se kadarkoli prej ali kasneje zaljubil v kakšen fiktivni filmski lik. Poleg tega, da je bila lepa in seksi, so me navdušili njena nežnost, pogumnost, ranljivost, iskrenost in popolna odsotnost preračunljivosti. Prizor na železniški postaji, v katerem se Wendy poslavlja od glavnega lika Xaviera (francoski igralec Romain Duris) se mi je zarezal v spomin kot nekakšna sodobna filmska lekcija o odnosih, romantiki in ljubezni, kot »Doktor Živago« mojega časa.
Medtem ko je bila Wendy iskrena, je bil iritirajoči Xavier povsem izgubljen glede tega, kaj hoče. Toda imponiralo mi je, kako zlahka prehaja iz enega odnosa v drugega, saj sem si zamišljal, da je tako verjetno videti življenje pri tridesetih letih v Franciji. Takrat sem sanjaril, da bom pri tridesetih letih tako kot on živel spontano življenje, polno potovanj, prevratov, nenadnih možnosti, impulzivnih odločitev in nepredvidljivih obratov.
Danes, ko imam 42 let, mi je nenavadno razmišljati o svetu, v katerem so živeli 22-letni Igor, 26-letna Wendy in 30-letni Xavier. Tako Igor kot Wendy in Xavier so takrat živeli v svetu brez pametnih telefonov, v svetu, v katerem si za orientacijo na ulici moral uporabljati zemljevid, dogovori pa niso temeljili na spletni komunikaciji. Živeli so v svetu, v katerem se je, vsaj na filmu, Evropa predstavljala kot prostor, v katerem bodo uresničene pravice vseh ras, razredov, spolnih usmeritev, veroizpovedi in identitet. To je bil svet, v katerem so se vojne zdele kot nekaj, kar se dogaja nekomu drugemu, v katerem je bila Rusija zaveznica, Kitajska pa oddaljen svet, o katerem se v Evropi niti ni razmišljalo. To je bil svet, v katerem običajni državljani niso uporabljali umetne, pač pa lastno inteligenco, v kateri je bil pojem »fake news« strogo obsojan, pojem »clickbait« pa še neznan. To je bil tudi svet, v katerem si drone videl le v znanstvenofantastičnih filmih.
In tako sem, ne da bi to hotel, vseeno pristal pri politiki. Zdi se mi, da se je v dvajsetih letih svet spremenil bolj in hitreje kot jaz.
