V začetku letošnjega leta se je poslovil ameriški filmski ustvarjalec Peter Bogdanovich (1939–2022), znan po filmih Zadnja kino predstava (The Last Picture Show, 1971), Papirnati Mesec (Paper Moon, 1973) in Kaj te očka pušča samo? (What’s Up, Doc?, 1972). Bogdanovich je veljal za enega najvidnejših režiserjev novega Hollywooda. Svojo kariero je začel kot filmski publicist; obseden je bil s filmom in njegovo zgodovino, intervjuval je številne režiserje in preučeval njihovo delo. V njegovem opusu tako tlijo duhovi starega Hollywooda, še posebej iznajdljivo pa jih je nadgradil v filmu Papirnati mesec.
Papirnati mesec je sijajen film ceste, trdno prikovan na zadušljiv makadamski prah globoko depresivne Amerike, hkrati pa nežno zazrt v sanjski svet meseca, ki je protagonistom dosegljiv le kot iz lepenke izrezana cirkuška kulisa. Zgodba je postavljena v trideseta leta, v čas velike depresije. Moses Pray (Ryan O’Neal) je droben prevarant, tatič in simpatičen dečko, ki vdovam po domovih prodaja bleščeče, deluxe izdaje Biblije, češ da so sveto knjigo s posvetilom prav za njih naročili ljubeči pokojniki tik pred smrtjo. Ko na maminem pogrebu sreča Addie Loggins (Tatum O’Neal), svojo domnevno hčerko – v resničnem življenju tudi dejansko Ryanovo hči – se njegov svet obrne na glavo.
Moses dobi nalogo, da siroto Addie iz Kansasa pripelje v Missouri, v skrbništvo k teti, kateri mora vrniti tudi ukradeni denar. Njuno prvotno prisilno razmerje se na avanturističnem potovanju, polnem akcije, komedije in drame, pričakovano spremeni v tesno vez. Prebrisano, kljubovalno dekle in tatič ne postaneta le dobra in uglajena poslovna kompanjona, ampak tudi razumevajoča prijatelja – tako rekoč oče in hči, ki se čustveno dopolnjujeta. Tatum je bila stara komaj deset let, ko je prejela oskarja za najboljšo stransko vlogo, ki jo je brez kakršnih koli predhodnih igralskih izkušenj odigrala popolnoma suvereno.
V tem filmu je vse na svojem mestu, vse je popolno, ničesar ni preveč, ničesar premalo. Zanimivo je bilo stališče Bogdanovichevega prijatelja in sodelavca Orsona Wellesa: ko so tehtali, ali naj ohranijo naslov Papirnati mesec, je rekel, da je naslov tako dober, da bi bilo dovolj, če bi v kinodvorani na platno projicirali samo naslov filma oziroma lunine prizore. Naslov se namreč veže na najlepši prizor v filmu, ko se Addie v lunaparku fotografira na scenografiji iz lepenke izrezane lune. Tega fotografiranja gledalec ne vidi, prepozna ga le na sliki, ki jo Addie za spomin pusti Mosesu. In prav ta fotografija Mosesa sooči z resnico, z dejstvom, da ima malo prebrisanko rad in da bo brez nje sam, ohromljen, ranljiv in neuspešen, oropan partnerke, s katero bi se lahko tako prepiral kot tudi veselil.
