Agnès Varda je bila cineastka, ki je svet pozorno motrila z roba – zanimale so jo perspektive, pogledi in podobe odrinjenih, drugih, marginalnih družbenih skupin. Na mestu drugega so še v drugi polovici prejšnjega stoletja v Franciji stale tudi ženske. V šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja spremljamo v Franciji in po svetu razmah t. i. drugega vala feminizma, ki je v središče postavljal žensko telo oz. popoln nadzor ženske nad lastnim telesom. To je bil med drugim čas boja za pravico do splava in za pravico do urejenega materinstva – načrtovanja družine; nove možnosti za to je odprla kontracepcijska tabletka, ki so jo v francoski nacionalni zdravstveni sistemi uvedli leta 1974.
A tovrstni dosežki na področju ureditve reproduktivnih pravic za ženske niso samoumevni, temveč so posledica dolgotrajnega feminističnega boja. Agnès Varda je ta boj spremljala od blizu. Leta 1971 je bila ena od podpisnic znamenitega Manifesta 343-ih, s katerim so francoske kulturne in intelektualne delavke zahtevale legalizacijo splava (Francija je splav legalizirala tri leta kasneje), prav tako pa je bila vpeta v eno od ženskih skupin, ki je za ženske organizirala potovanja na Nizozemsko, kjer so lahko opravile splav – podobno kot Suzanne, junakinja njenega filma Ena poje, druga ne (L’une chante l’autre pas, 1977).
Film Ena poje, druga ne je morda eno od Vardinih manj izpostavljenih del – morda tudi zato, ker je mestoma označen kot muzikal, kar naj bi – stereotipno – spodkopavalo resnost nekega dela. A Varda je ponovno dokazala drugače – tudi z željo, da bi temo feminističnega boja osvetlila skozi drugačno lečo optimizma in humorja. Film velja za eno Vardinih politično najodločnejših, a obenem najtoplejših del, v katerem režiserka skozi sicer izmišljeno zgodbo razgrinja desetletja usode francoskih feminističnih bork: junakinji filma sta Pauline (Valérie Mairesse), živahno mestno dekle, neukročena trmoglavka, ki sanja o pevski karieri, in nekoliko starejša Suzanne (Thérèse Liotard), mati dveh otrok, ki je z brezperspektivnega podeželja pobegnila v mesto, kjer se še vedno bori z revščino. Spoprijateljita se, ko slednja išče možnost za splav, saj si tretjega otroka ne more privoščiti. Pauline ji posodi denar. Splet tragičnih dogodkov ju nato loči, srečata pa se deset let kasneje, leta 1972, na protestih za pravico do splava. Te prizore je navdihnil eden od prelomnih dogodkov francoskega feminističnega boja – sodni proces Bobigny, v katerem je bilo mladoletno dekle, ki je naredilo nezakonit splav, potem ko je zanosilo ob posilstvu, ob glasnih protestih žensk oproščeno kazenskega pregona. V procesu je mladoletnico zagovarjala Gisèle Halim, francosko-tunizijska aktivistka in borka za pravice žensk. Njen govor, ki je obsodil »predpotopne« zakone na tem področju, se je zapisal v zgodovino. Halim se med natruščiki, ki so pomagali pri rekonstrukciji prizorov, tudi sama pojavi na filmu. Z rabo naturščikov (med drugim v filmu nastopita tudi Vardina otroka Mathieu Demy in Rosalie Varda) in tesnim spletom realnosti in fikcije ostaja avtorica zvesta svojemu slogu, prepletu dokumentarnega in fikcije.
Film v nadaljevanju spremlja usodo obeh žensk, ki ostajata v stiku preko razglednic. Medtem ko se feministične sanje uresničujejo in spet razdirajo, ostaja film v svoji pripovedni osnovi realističen. A neizprosnost ženske realnosti Varda razbije z mehkejšo linijo glasbenih vložkov – aktivističnih pesmi, ki jih prepeva Pauline, zdaj imenovana Pomme. Besedila zanje je napisala Varda sama, glasbo pa je zložil François Wertheimer Orchidée. Omeniti velja tudi snemalko Nurith Aviv, prvo žensko, ki je bila leta 1975 priznana kot direktorica fotografije pri CNC (Centre national du cinéma et de l’image animée).
Kako te filmske podobe navdihujejo še danes in odmevajo v širšem družbenem in filmskem kontekstu, bomo po projekciji v torek, 10. oktobra, razmišljale na okrogli mizi z naslovom »Pravica do izbire: osebno je politično«. Na njej se bodo pogovarjale Milica Antić Gaber, Majda Širca in Vesna Leskošek. Pogovor bo vodila Petra Meterc. Več o okrogli mizi lahko preberete na tej povezavi.
Ponovitev filma bo na sporedu v soboto, 21. oktobra, ob 20. uri.
Projekcija filma Ena poje, druga ne je preddogodek Jesenske filmske šole: »Mi gledamo film, filma gleda nas«, ki ga pripravljamo v sodelovanju z Mestom žensk.
