Profesionalni začetki animiranega filma v Sloveniji so temeljili izključno na zvrsti lutkovne animacije. Glede na tradicijo lutkovnih gledališč pri nas to niti ni tako čudno. Vprašanje je, ali bi danes lahko pisali o tradiciji slovenske lutkovne animacije, če se Saša Dobrila ne bi po vrnitvi iz Prage lotil izdelave lutk, scenarija in scene za 7 na en mah. In čeprav film ne v vsebinskem ne v oblikovnem smislu (lutke so preveč podobne češkim modelom) ne prinaša presežkov, je pomembno že samo dejstvo, da je Dobrila s polprofesionalno ekipo sodelavcev, z minimalnimi sredstvi in amatersko tehniko uspel dokončati prvi slovenski profesionalni animirani film.
Čeprav v produkcijskih načrtih Triglav filma produkcija kratkometražnih animiranih filmov sprva ni bila predvidena, se je leta 1951 pod idejnim vodstvom Saša Dobrile skupina mladih zanesenjakov lotila filmskega animiranja lutk. Lutkovna tradicija v obliki lutkovnih gledališč je bila v Sloveniji precej bogata. Že pred drugo svetovno vojno je delovalo veliko amaterskih in tudi nekaj poklicnih lutkovnih odrov. Iz te tradicije se je ob ustanovitvi Triglav filma rodila spontana pobuda za začetek proizvodnje animiranih lutkovnih filmov. Triglav film je v začetku petdesetih let že imel tehnično opremo za snemanje filmov, ki pa je bila večinoma zastarela in le delno obnovljena. Še posebej problematična je bila oprema za snemanje animiranih filmov, saj je bilo že tako zastarele aparature potrebno prirediti za snemanje sličice za sličico.
Z omejenimi finančnimi in tehničnimi sredstvi je leta 1952 nastal prvi slovenski animirani film v profesionalni produkciji 7 na en mah v režiji Saša Dobrile. Kljub tehnično površni animaciji, revni scenografiji in dramaturškim pomanjkljivostim zgodbe je film vsekakor pomenil velik uspeh, saj je bila z njim ustvarjena osnova za razvoj slovenskega animiranega filma. Pri filmu je bilo veliko improvizacije, ustvarjen je bil bolj po intuiciji kot po premišljenem načrtu. Toda sam proces izdelave filma je bil zelo pomemben, saj so ustvarjalci med delom sproti reševali ali pa se vsaj začeli zavedati problemov, ki so specifični za lutkovni film kot zvrst filmske animacije, obenem pa so si pridobili toliko osnovne prakse, da so še istega leta ustvarili popolno produkcijsko ekipo z deljenimi dolžnostmi. Kljub temu je bilo število sodelavcev tako neznatno, da še ni bilo mogoče ustvariti nepretrgane proizvodnje lutkovnih filmov. Dobrila je še istega leta s kreditom Triglav filma dokončal svoj drugi film, animirano igrano moralko o škodljivosti pogrošne mladinske literature Vitez in koš. Za razliko od svojega prvega filma se je tu lahko bolj posvetil režiji in animaciji, saj je prepustil oblikovanje lutk Ajši Pengov, ki je zaslovela s svojimi lutkami in kostumi za Mestno lutkovno gledališče, za kamero pa je prvič stal Mile de Gleria (1927–1969), ki je uspel pričarati zlitje realnega okolja in lutk v prostoru.
O liku in delu Saša Dobrile (1922–1992) je ohranjenih le malo zapisov in dokumentov. Rojen je bil v Ljubljani, kjer je končal tudi osnovno in srednjo šolo ter vpisal študij arhitekture. S prihodom okupatorjev je študij prekinil in leta 1948 diplomiral iz arhitekture na Karlovi univerzi v Pragi, pozneje pa v Ljubljani še iz umetnostne zgodovine. Na Češkem se je seznanil tudi s tehnikami in triki lutkovne animacije, ko je stažiral – najverjetneje pri filmu Cesarjev slavček (Císařův slavík, 1948) – pri enem od najbolj uspešnih avtorjev lutkovnega animiranega filma Jiříju Trnki. Preden si pogledamo Dobrilov opus lutkovnih animiranih filmov, pa ne moremo mimo njegovih dosežkov na področju stripa, s katerim si je kruh služil že v Pragi, kjer je za publikacijo Naprej risal stripe po delih svetovnih klasikov. Leta 1941, deset let pred Mikijem Mustrom, je zrisal in v Družinskem tedniku objavil svoj prvi strip z naslovom Mačje mesto. Pri istem tedniku sta pozneje izšli še serijalizirani stripovski zgodbi Mihčeve sanje in Leteči kovček. V drugi polovici šestdesetih je pri Ljubljanskem dnevniku objavil priredbo Malega Muka Wilhelma Hauffa in originalno zgodbo Beli panter. Njegovi najbolj pomembni avtorski stripovski stvaritvi pa sta prav gotovo Argonavti in Sad maščevanja, ki sodita v zvrst zgodovinskega stripa in predstavljata redko klasiko slovenske stripovske umetnosti. Dobrilini stripi do danes žal niso izšli v albumski obliki.
Po vrnitvi iz Prage se je Dobrila uporno in na začetku celo z lastnimi sredstvi lotil izdelave prvega slovenskega animiranega filma. V slabem letu je dokončal 7 na en mah (1952), film o krojačku, ki temelji na pravljici bratov Grimm. Tako interier kot eksterier težita k popolni oblikovni resničnosti, detajlno so izdelani oprema sobe, oblačila lutk, prav tako fasada gradu. Vsi materiali, uporabljeni v filmu, so videti naravni: blago, les. O likovni dovršenosti je avtor razmišljal tudi pri izdelavi domiselnih oblik hiš in oblakov. Manj uspešno je realizem izveden na figurah, obraz junaka ima le kroglico na mestu nosu, tudi gibanje figur ni videti naravno, vendar je razmerje telesnih delov skoraj pravilno. Glavni lik je zelo aktiven in živahen, gibljiv je v vse smeri
Da bi bolje razumeli čas, ko je nastajal prvi slovenski animirani film, si poglejmo nekaj citatov iz članka z naslovom Pogovor ob prvem slovenskem lutkovnem filmu v revijo Film (1952). P. B. je zapisal: »Misel, da bi začeli z domačimi lutkovnimi filmi, ki naj bi izpolnili veliko vrzel, ki zija v naših filmskih programih, saj praktično prav do zadnjega nismo gledali nobenih risank in lutkovnih filmov za otroke, obeta pa se nam tudi le majhna izbira za prihodnje, na primer Disneyjeva Sneguljčica (Snow White and the Seven Dwarfs, 1937), Bambi (1942), Trije kavalirji (The Three Caballeros, 1944), dočim za ostale risanke in lutkovne filme ni dosti upanja, je ležala že kaj dolgo v zraku, saj smo se menili o tem že leta 1947. Toda vsi so se ustrašili začetnih težav in ostvaritev so odlagali iz leta v leto.«
Kritik je prepoznal Dobrilovo vizionarsko vlogo in zaslutil, da ima avtorski lutkovni film v Sloveniji lepe možnosti za nadaljnji razvoj. Dobrila je sam sebi in vsem zainteresiranim dokazal, da zna animirati lutko in prvi film mu je služil kot nekakšna generalna vaja za bodoče stvaritve. Začetne pomanjkljivosti je odpravil z vključitvijo kolegov v produkcijo in večino med njimi usodno navdušil nad animiranim filmom. Kot je v svojem članku pravilno zaključil P.B.: »Pokazal je pot, po kateri bomo samo z vztrajnim lastnim delom lahko prešli do samostojne produkcije, ki bo snovno in oblikovno naša, ki pa bo prav zaradi tega lahko našla pot tudi v svet, morda laže kakor druga filmska produkcija, ker je njena izraznost preprostejša in prav zaradi tega tudi tehnično laže izvedljiva.«
Vitez in koš (1952) je Dobrilov drugi film in hkrati tudi drugi slovenski animirani film. Nastajal je vzporedno s filmom 7 na en mah, a je dejansko pomenil velik korak naprej. Dobrila ga je posnel po lastnem scenariju o dečku, ki preveč bere fantazijske romane in se posledično znajde v tridimenzionalnem svetu svojih knjižnih junakov. Film zaznamujejo stilizirana scenografija, originalne lutke in njihova odlična animacija, zanimiv pa je tudi zato, ker se lutkovna animacija pretaplja z igranim filmom. Za kamero je tokrat stal Mile de Gleria, ki je pozneje večkrat sodeloval z Dobrilo in tudi sam uspešno režiral dva animirana filma.
Brihtne buče (1957) so nastajale pod delovnim naslovom Štirje telebani. Gre za lutkovno verzijo ponarodelih zgodb o Butalcih, za katero je literarno osnovo napisal Frane Milčinski, lutke je izdelala Ajša Pengov, za kamero pa se je poskusil še en uspešen slovenski snemalec – Ivan Marinček. Najlepši cvet (1957) je prvi jugoslovanski lutkovni animirani film v barvah. V zgodbi nastopajo antropomorfni živalski liki. Scena je cvetoča pokrajina v živih barvah, polna detajlov in z zapolnjenim prostorom. V ozadju so naslikane gore, razen tega film teži k realnosti. Rože, voda in oblaki so skoraj kot pravi. Kadri se pogosto menjavajo. Gibanje figur je počasno, če izvzamemo migetanje kril čebele in trota. Oba sta zelo detajlno izdelana. Čebela, ki je v zgodbi pozitiven lik, je izrazito živih, toplih barv in ljubkih potez, medtem ko je trot, ki jo hoče pogubiti, črn, z negativnim izrazom obraza. Gibanje figur je malce okorno, vendar kvalitetno izvedeno in verjetno.
Otok (1957) je humoristična parafraza Robinzona na samotnem otoku. Pri izvedbi je Dobrila ponovno uspešno sodeloval z de Glerio. Bongo (1958) je morda Dobrilov stilsko najbolj dovršen film. Po zgodbi Žarka Petana, originalni glasbi skladatelja Daneta Škerla in domiselni scenografiji Mirka Lipužiča je Dobrila režiral in animiral surrealistično, v afriško plemensko skupnost postavljeno bajko o razvajenem prestolonasledniku. Lutkovna scena je narejena zelo domiselno. Na sicer popolnoma ravni površini se odvija zgodba v afriški vasici. Pravo afriško vzdušje nam pričarajo glasba, ples, gibanje in izvirno oblikovane lutke. Na skoraj golih telesih imajo velike okrasne predmete, uhane, zapestnice. Figure imajo poudarjene lastnosti črne človeške rase – velike, našobljene ustnice –, kar bi z današnjega vidika lahko ocenili kot rasistično upodobitev. Vendar v filmu najdemo tudi skrite družbenokritične motive, predvsem na račun dekadentne zahodne družbe.
V filmih Motoritis (1959), za katerega je leta 1960 na filmskem festivalu v Pulju prejel nagrado za animacijo, in Pepe išče stanovanje (1960) se Dobrila s pomočjo Mirka Lipužiča, ki je ustvaril lutke (ena izmed njih – Bučko – se bo pojavila tudi v kasnejših filmih) in miniaturno scenografijo stare Ljubljane, dotakne tem in asociacij iz sodobnega življenja. Robot (1960) in Venera (1961) pa, kot lahko razberemo iz naslova, pripovedujeta futuristično znanstvenofantastično zgodbo.
Na začetku šestdesetih je Dobrila svoje izkušnje dodatno nadgradil tudi v Sarajevu in Zagrebu. Za sarajevski Sutjeska film je animiral humoristično zgodbico o avtomobilu in oslu Ne diži nos (Ne dviguj nosu, 1961). Pri tem filmu je sodeloval tudi slovenski skladatelj Dane Škerl. Za zagrebški Zora film je Dobrila ustvaril dva filma. Med njima izstopa film Tri lijenčine (Tri lenobe, 1959), ki je nastal po stripovski zgodbi Zakopano blago hrvaškega stripovskega in animatorskega pionirja Norberta Neugebauerja. Dobrila je film režiral in animiral, glasbo pa je napisal Miran Kvartič. Pijana ulična lampa (Pijana ulična svetilka, 1962) je žalostna zgodba o prihodu moderne dobe in drugi Dobrilov zagrebški avtorski film. Glasbo za film je skomponiral Bojan Adamič. Pri filmih 2+2=3 (1961), Strah (1962) in Zahvalna metla (1962) je Dobrila animiral prigode o štirih radoživih klovnih, režija in scenarij pa so delo hrvaškega avtorja Andra Lušičića.
S filmom Naredi si sam (1976) je Dobrila zaključil svoje delo pri animiranem filmu. Njegova želja je bila, da bi s svojim zadnjim filmom ponovno poskušal oživiti načrtno produkcijo slovenskega animiranega lutkovnega filma, vendar mu to na žalost ni uspelo. Kljub temu je zapustil v svetovnem merilu pomemben avtorski opus, ki ga je potrebno ponovno ovrednotiti in na njem graditi dalje.
Odlomki iz knjige Filmografija slovenskega animiranega filma 1952–2012, zbirka Slovenski film, založba Slovenska kinoteka
