Najboljše leto za slovenski film
Lansko leto, v katerem smo praznovali tudi 120. obletnico slovenskega filma – leta 1905 je namreč nastal prvi filmski zapis na Slovenskem, manj kot minuto dolg film dr. Karola Grossmanna Odhod od maše v Ljutomeru –, se bo v zgodovino domače kinematografije verjetno zapisalo kot eno najbolj uspešnih doslej. Začelo se je z novicami o najvišjem proračunu Slovenskega filmskega centra (SFC), nagradi EFA in cezar ter nominaciji za oskarja za manjšinsko koprodukcijo kratkega igranega filma Mož, ki ni mogel molčati (Čovjek koji nije mogao šutjeti, 2024, Nebojša Slijepčević). Februarja je na festivalu v Rotterdamu slavila manjšinska koprodukcija Fiume o morte! (2025, Igor Bezinović). Sledila je 75. edicija Berlinala, ki je bila za slovenski film nasploh ena od najuspešnejših v zadnjih tridesetih letih, saj so tam svojo izjemno pot začeli prvenec Urške Djukić Kaj ti je deklica (2025), celovečerni lutkovni animirani film Zgodbe iz čarobnega vrta (2025, Leon Vidmar, David Súkup, Patrik Pašš in Jean-Claude Rozec), manjšinska koprodukcija Zajčji nasip (Zečji nasip, 2025, Čejen Černić Čanak) in kratki manjšinski dokumentarec Jakoba Kreseta Prekinitev ognja (Prekid vatre, 2025).
Spomladi je v tekmovalnem programu enega najpomembnejših festivalov dokumentarnega filma, švicarskega Visions du Réel, svetovno premiero dočakal celovečerni dokumentarni film Gora se ne bo premaknila (2025) Petre Seliškar, ki od takrat suvereno premaguje festivalske kilometre in pobira mednarodne nagrade. Konec aprila sta se v tekmovalni program enega najstarejših in največjih festivalov kratkega filma Oberhausen uvrstila dva naslova – Kismet (2025, Žiga Virc) in Navadna hruška (2025, Gregor Božič) – ter bila na njem oba nagrajena. Avgusta je imel na 78. Locarnuv tekmovalnem programu filmskih ustvarjalcev sodobnosti svetovno premiero Kuklin prvenec Fantasy (2025), ki je bil kmalu zatem prikazan tudi v Sarajevu, kjer je prejel srce Sarajeva za kolektivno igro. V mednarodni tekmovalni program švicarskega festivala se je uvrstila tudi slovenska manjšinska koprodukcija Bog ne bo pomagal (Bog neće pomoći, 2025, Hana Jušić), ki je kasneje prav tako slavila v Sarajevu. Na festivalu v Sarajevu sta imela svetovno premiero (zunaj tekmovalnega programa) še film Belo se pere na devetdeset (2025, Marko Naberšnik) in dokumentarec OHO FILM (2025, Damjan Kozole). Nagrado za najboljši film v Sarajevu pa je prejela manjšinska koprodukcija Veter, govori mi (Vetre, pričaj sa mnom, 2025, Stefan Đorđević).
V jesen smo nato vstopili s svetovno premiero koprodukcijskega filma Nehvaležna bitja (Nevděčné bytosti, 2025) Olma Omerzuja, ki se je uvrstil v tekmovalni program mednarodnega filmskega festivala v španskem San Sebastianu. Oktobra je bila na mednarodnem festivalu dokumentarnega filma DOK Leipzig v tekmovalnem programu celovečernih dokumentarcev prikazana in nagrajena manjšinska koprodukcija Kar je treba storiti (Ono što treba činiti, 2025, Srđan Kovačević). Novembra pa sta zelo uspešno slovensko premiero na LIFFU doživela še filma Belo se pere na devetdeset in Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo (2025, Ester Ivakič). Prvi po vseh razprodanih projekcijah na LIFFU še naprej polni slovenske kinodvorane in nabira zlate role, drugi pa nagrade tako na domačih kot tujih festivalih. Med LIFFE smo izvedeli tudi, da so kar trije filmi – Kaj ti je deklica, Fiume o morte! in Zgodbe iz čarobnega vrta – nominirani za evropsko filmsko nagrado (EFA).
Vrhunska filmska letina = vrhunski Festival slovenskega filma?
Tako uspešna in raznolika produkcija znotraj enega samega leta ni samoumevna. Je rezultat relativno stabilne, kontinuirane produkcije in vlaganja v podporne sisteme, kot sta na primer Scenarnica in Dokumentarnica, v zadnjih 10–15 letih (z izjemo obdobja covida). Omenimo tudi še vsaj dva pomembna dejavnika, ki sta k temu uspehu pripomogla: vse več in vedno bolje organiziranih filmskih društev – od DSR, prek ZFS, ;DSAF do S.K.O.M. –, ki so ključno prispevala k raznim pobudam in tudi oblikovanju boljših politik SFC-ja, ter dejstvo, da so – tako institucije kot društva, pa tudi posamezniki – vse bolj odprti, integrirani in prepoznavni tudi v širšem, predvsem evropskem prostoru. V tem kontekstu je treba gledati tudi na vlogo in razvoj Festivala slovenskega filma, ki je vsakoletni odraz tako pozitivnih kot negativnih trendov v slovenskem filmu. Ko se v slabem tednu dni na enem mestu zgosti celoletna filmska bera, pomešana tako s pričakovanji kot frustracijami celotnega filmskega ekosistema, se določene anomalije, parcialni interesi in pomanjkanje programske vizije ter poguma pred nami nehote razkrijejo kot odprta knjiga.
Preden se konkretneje lotimo lanske, 28. edicije FSF, za začetek povejmo še, da je v zadnjih petnajstih letih skupaj z vso slovensko filmsko krajino tudi FSF opravil kar nekaj levitev ter se v obliki, v kateri ga poznamo danes, ustalil v zadnjih petih letih, odkar ga s svojo ekipo vodi direktor Bojan Labović. Od festivala, ki je kako leto komaj nabral dovolj filmov, da si je sploh lahko rekel festival (in ta manko polnil predvsem s televizijskimi srednjemetražnimi dokumentarci), smo prispeli do točke, ko ta že skoraj presega svoje okvire. Če ponazorimo s številkami: 13. FSF je leta 2010 potekal tri dni, na njem pa je bilo skupaj prikazanih 52 novih filmov, od tega 10 celovečernih (7 v tekmovalnem), 16 srednjemetražnih (4 v tekmovalnem), 12 kratkih in 14 študijskih filmov – vsi v tekmovalnem programu; medtem ko je letošnja 28. edicija v šestih dneh prikazala 97 novih filmov, od tega 21 celovečernih (20 v tekmovalnem), 9 srednjemetražnih (4 v tekmovalnem), 32 kratkih (23 v tekmovalnem) in 35 študijskih del (22 v tekmovalnem). Poleg števila filmov v zadnjih letih postopoma raste tudi obisk festivala: vsako leto ga namreč obišče nekoliko več obiskovalcev, od gledalk do akreditiranih gostov, novinark in študentov.[1]
Kljub temu da je za nami resnično izjemno domače filmsko leto in da je tudi FSF po besedah trenutnega direktorja Bojana Labovića prišel do točke, ko se je »stabiliziral« in »ima svojo publiko, svoj sistem prikazovanja filmov, bogat strokovni program in svojo prepoznavnost« ter »je, ali bo kmalu prerasel samega sebe«,[2] pa se ves ta uspeh v Portorožu nekako ni zares uspel v celoti materializirati, zasijati, oziroma biti viden – pa ne samo zaradi kislega vremena in posledično malo manj entuziastične atmosfere. Finančno in organizacijsko (vsaj v primerjavi z ostalimi filmskimi festivali v Sloveniji) torej FSF deluje v relativno dobrih pogojih, vendar se zdi, da mu teh pogojev oziroma potenciala še ni uspelo v celoti udejanjiti. Bolj kot za materialni gre tu za mentalni problem: premalo (samo)refleksije – tako vodstva, kot filmarjev samih, poguma pri podpori izstopajočih glasov in projektov, večjih ambicij po mednarodnem povezovanju in bolj drzne vizije za prihodnost. Zdi se, da je še vedno preveč zasledovanja in uklanjanja partikularnim interesom ter premalo skupne debate, med drugim o pomenu in vlogi nacionalnega festivala, o katerem imamo vsi veliko za povedati, manjka pa nam skupni konsenz o tem, kaj si od njega pravzaprav zares želimo.
Željo po širši javni razpravi o FSF in o tem, kaj naj bi bil oziroma moral biti njegov namen, je že pred 28. edicijo na tiskovni konferenci v Kinodvoru izrazila tudi direktorica SFC Nataša Bučar, sprožilo pa jo je dejstvo, da dva pomembna nova filma (Belo se pere na devetdeset in Ida) svoje premiere doma ne bosta imela na FSF, pač pa dobra dva tedna kasneje na LIFFU. Dejstvo, da se je že pred začetkom festivala fokus umeril na tisto, česar na njem ne bomo videli, ne pa na tisto, kar bo na njem prikazano, se zdi precej kontraproduktivno, zlasti ker je bilo v Portorožu prikazanih res veliko izjemnih filmov, ki bi si zaslužili več pozornosti, kot so je tam dobili.
Ples v dežju
28. Festival slovenskega filma je potekal od torka, 21. do nedelje, 26. oktobra, na dveh osrednjih lokacijah. Program se je vse dni odvijal v Avditoriju Portorož, kjer se je odvrtela glavnina filmskega programa, skupaj z novinarskimi konferencami oz. pogovori z avtorji, razstavnimi dogodki in večino strokovnega programa; od srede do sobote pa je program potekal tudi na »pop up« prizorišču Magazin Grando, kjer so se vrstili filmske projekcije, večerna druženja, prvič pa tudi nekateri dogodki iz strokovnega programa. Kljub temu da festival na Obali poteka že skoraj tri desetletja, ta s Portorožem in lokalno publiko nikakor ne uspe najti skupnega jezika – v smislu, da to sicer turistično mesto ne (za)živi in (za)diha s festivalom, čeprav imajo prebivalci in prebivalke občine Piran na projekcije brezplačen vstop oz. plačajo samo t. i. »filmski evro«. Te zagate doslej ni uspela rešiti še nobena festivalska ekipa. Najverjetneje gre tu za posledice same namembnosti festivala, ki je s svojimi vsebinami v prvi vrsti namenjen ustvarjalcem in ustvarjalkam, še vedno precej trdovratne centralizacije slovenske kulture, pa tudi odnosa do slovenskega filma nasploh, ki svoje gledalce in gledalke še vedno preredko nagovori z vsebinami, ki bi bile za našo družbo, določeno generacijo ali zgodovinski trenutek pomembne. Dodajmo še, da je za gledalce in gledalke, ki ne prihajajo iz občine Piran, cena vstopnic za posamezne predstave precej visoka; vsaj za mnoge programske sklope, v katerih je bilo mogoče videti samo po en srednjemetražni film (ki ga lahko vidimo tudi na televiziji) ali pa recimo dva študentska filma, ki sta skupaj dolga komaj 40 minut. To dilemo bi lahko razrešili z več različnimi stopnjami vstopnic (cenejše vstopnice za dopoldanske predstave), bolj smiselnimi in dostopnimi paketi vstopnic (recimo z neko ugodno ceno za vse programe študentskih filmov ipd.) ali bolj smiselnim programiranjem. Lokalno publiko bi na FSF lahko povabili tudi s kakšno posebno in odmevno brezplačno projekcijo vikend pred festivalom, recimo na Tartinijevem trgu.
Že dolgo časa je jasno tudi, da Avditorij in Magazin Grando nista najbolj idealni lokaciji za prikazovanje filmov oziroma za izvedbo festivala nacionalnega pomena. Avditorij ima že precej dotrajano infrastrukturo, ki danes bolj kot ne žalostno opominja na neke druge, boljše čase. T. i. »bela dvorana«, kjer potekajo pogovori z avtorji/avtoricami, in »zelena dvorana«, ki je središče strokovnega programa, sta za tovrstne dogodke slabo opremljeni in neprimerni, delujeta nefunkcionalno, neugledno, pa tudi sterilno. Nemogoče je, da se v takem prostoru človek počuti prijetno, še manj, če mora tam preživeti ves teden. Prav tako nikjer ni primernega prostora za kakšne manjše dogodke, srečanja, sestanke, novinarsko delo ali sestajanje žirije, kar običajno nadomešča kar lokalna slaščičarna Cacao. »Pop-up« kino Magazin Grando, ki naj bi bil sicer »Avditoriju enakovredna lokacija«, pa bolj kot polnokvno prizorišče deluje kot rešitev v sili. Ogromno skladišče se za štiri dni spremeni v festivalsko prizorišče, ki odlično deluje za večerna druženja, malo manj odlično pa za filmske projekcije. Poleg neudobnih plastičnih stolov, ki po celem dnevu sedenja postanejo še kar velik problem in številnih kablov, ki na tleh slabo osvetljenega prostora predstavljajo še kar veliko tveganje, je problematična tudi kakovost samih projekcij, ki so v Grandu pogosto preglasne. Tudi sicer bi bilo dobro, če bi bilo za tehnični vidik projekcij na festivalu bolje poskrbljeno. »Tehnična izvedba – kvaliteta projekcij kot osnovni namen festivala – je milo rečeno katastrofična,« pravi direktor fotografije Lev Predan Kowarski. »Sam sem osebno celo leto preko vseh možnih kanalov (ZDSFU, SFC, ZFS) lobiral, da je bil letos projektor vsaj pregledan in umerjen. V preteklih letih ni bilo poskrbljeno niti za to.«[3] Glede tehničnih standardov festivala so izboljšave vsekakor izvedljive, večji problem pa predstavlja sama lokacija. O zamenjavi le-te se sicer ves čas razmišlja in govori, vendar do zdaj še nihče ni našel boljše rešitve od Avditorija – če odštejemo Ljubljano, ki zaradi več tehtnih razlogov zagotovo ni prava rešitev. Ta težava namreč presega okvire zgolj FSF-ja, saj imamo, generalno gledano, z infrastrukturo za prikazovanje filmov še kar velik problem – razen multipleksov, ki za tovrstne dogodke niso primerni, namreč nimamo niti enega objekta, ki bi tako obsežen festival – tehnično in podporno – lahko gostil. Še več, mnoga tudi največja mesta, če pomislimo le na Maribor in Kranj, nimajo niti mestnega kina. To je problem, s katerim se soočajo tudi drugi filmski festivali pri nas, saj morajo bodisi najemati drago tehnično opremo za projekcije, ki jih potem izvajajo v zato neprimernih prostorih, ali pa so se primorani seliti v Ljubljano. Ta problem je evidenten tudi kasneje, ko slovenski filmi iščejo distribucijsko okno in si za svoje projekcije komaj izborijo kak termin. Skratka, gre za temo, o kateri bi bilo zelo smiselno začeti konkretneje razmišljati, če ne prej, ob naslednji »evropski prestolnici kulture«, saj bi tak objekt nedvomno nujno potrebovali.
Filmski program FSF je sestavljen iz treh temeljev: iz tekmovalnega, preglednega in posebnega programa. V tekmovalnem programu je bilo na 28. ediciji skupaj prikazanih 69 filmov (20 celovečernih, 4 srednjemetražni, 23 kratkih in 22 študijskih), v preglednem 28 filmov (1 celovečerni, 5 srednjemetražnih, 9 kratkih in 13 študijskih filmov), v posebnem pa še 14 filmov (3 celovečerni in 11 kratkih) ter po dva dela dveh televizijskih serij. Že na prvi pogled, še bolj pa po ogledanih filmih, se ta statistika zdi napačna. Dejstvo, da sta v tekmovalnem programu dve tretjini vseh prijavljenih filmov (od celovečercev pravzaprav vsi; saj je edini, ki ni, v resnici miniserija), v preglednem pa le slaba tretjina, se na festivalu, ki je tekmovalne narave, zdi precej kontraintuitivno. Ta statistika bi morala biti namreč ravno obratna. Selekcija bi morala biti strožja, bolj konsistentna, ter se osredotočiti na zares kakovostne filme. Zakaj/kako je film Pa tako lep dan je bil (2024, Perica Rai), ki se lani, čeprav je bil prijavljen, ni uvrstil niti v spremljevalni program, letos pristal kar v tekmovalnem programu? Tovrstna, precej arbitrarna logika izbora ne vzbuja zaupanja. Tudi povprečni, komercialni mladinski filmi, kot je Elvis Škorc (2025, Boris Jurjaševič), bi bili brez večje škode lahko umeščeni v pregledni program, na kar s svojimi odločitvami vsako leto subtilno sugerirajo tudi žirije. Bolj tehtno in fokusirano programiranja bi tudi gledalcem in gledalkam omogočilo lažje odločitve glede tega, kaj je tisto, kar si zasluži njihov čas. Na ta način bi lahko nekoliko razbremenili tudi obe žiriji, ki bi si tako za svoje odločitve lahko vzeli več časa. Da ne govorimo o bolj racionalni porabi sredstev.
V tekmovalnem programu celovečernih filmov je bilo na 28. FSF prikazanih 20 filmov, med njimi šest igranih in šest dokumentarnih, en animirani film in sedem koprodukcijskih. Med igranimi filmi sta izstopala predvsem oba prvenca, Kaj ti je deklica Urške Djukić in Kuklin Fantasy, ki sta domov zasluženo odnesla tudi največ vesen. Po kakovosti ter naboru zanimivih tematik in formalnih pristopov so veliko bolj kot igrani filmi ponovno izstopali dokumentarci: OHO FILM, Gora se ne bo premaknila, Ko pridem ven (2025, Metod Pevec), Ne pozabi me (2025, Anja Medved in Nadja Velušček) in Novi sošolci (2024, Toni Cahunek). Vesna za režijo, ki jo je za Gora se ne bo premaknila prejela Petra Seliškar, tako ni bila presenečenje. Je pa bila presenečenje, ampak zelo lepo, vesna za najboljši film po izboru občinstva, ki je šla v roke Metodu Pevcu za dokumentarec Ko pridem ven (2025). Samo upamo lahko, da bomo omenjene filme lahko videli na velikem platnu naših kinodvoran in ne zgolj v mali dvorani Kinodvora. Med celovečerci je izstopal tudi animirani lutkovni film Zgodbe iz čarobnega vrta, ki je nastal kot enakovredna koprodukcija med štirimi državami, poleg Slovenije še Češke, Slovaške in Francije. Zgodbe so domov odnesle vesno za najboljši scenarij in za najboljši animirani film. Tudi manjšinskih koprodukcijskih filmov je na programu vsako leto več, saj so za države z majhno produkcijo in budžeti edini način, da lahko filmi naberejo zadostna sredstva za realizacijo, poleg tega – kot je razkrila zanimiva okrogla miza v strokovnem programu – pa lahko pomenijo tudi plodno izmenjavo kadra in znanja, hkrati pa film dobi tudi več možnosti za distribucijo in s tem več gledalcev. Med koprodukcijami so izstopali trije filmi: Fiume o morte!, ki je pričakovano prejel vesno za najboljšo koprodukcijo ter vesno za najboljšo fotografijo (Gregor Božič), Zajčji nasip in Nehvaležna bitja. Tudi program koprodukcij bi bilo zelo smiselno razdeliti na tekmovalni in pregledni program.
Med kratkimi tekmovalnimi filmi je nekoliko presenetljivo vesno domov odnesel SMRT – Uvod za začetnike: Priročnik s predpisi, normativi in uporabnimi namigi. Tretja, dopolnjena izdaja (2025, Martin Horvat), vesno za najboljši dokumentarec pa je prejel kratki dokumentarno-animirani film Mož s slamnikom (2024, Urban Zorko); sicer del inovativne televizijske serije Zgodbe s prepiha. Med kratkimi igranimi filmi so izstopali Kismet, Navadna hruška in Male pare (2025, Matjaž Jamnik in Gaja Naja Rojec), med dokumentarnimi pa En meter je šest centimetrov (2024, Juš Jeraj in Atila Urbančič); zadnji trije so vsi nastali pod okriljem produkcijske hiše Nosorogi. Izstopal je tudi kratki animirani film Dekle, ki se ni balo medvedov (2025, Lea Vučko), ki je nastal po istoimenskem stripu, slednji pa po albanski ljudski pravljici. V študijskem programu so med animiranimi filmi izstopala dela treh režiserk: Naša Gospa Trohnenja (2025), pod katero se podpisuje Bibi Erjavec (ALUO), Dekonstrukcija (2025) Nede Ivanović (UNG) in Arahnofobija (2025) Melite Sandrin (UNG), ki je prejela tudi vesno za najboljši študijski film. Med igranimi študijskimi filmi izpostavljamo odlične Grške marelice (2025) Jana Krevatina (ADU), z AGRFT pa dva dokumentarca: Kako sem čakal na sonce (2025) Veronike Francesce Štefančič in Tlenje (2025) Dominika Križa.
V posebnem programu so bili poleg dveh šolskih projekcij programa »Animirani Mozaik« prikazani trije celovečerci: film »prijatelja slovenskega filma« Bog bodi z nami (Budi Bog s nama, 2024, Slobodan Šijan); ob dnevu, posvečenemu društvu S.K.O.M., smo si lahko ogledali Sem iz Titovega velesa (Jas sum od Titov Veles, 2007, Teona Strugar Mitevska), ki mu je sledil zanimiv masterclass z režiserko; ob 120-letnici slovenskega filma pa je bila na ogled klasika Po isti poti se ne vračaj (1965, Jože Babič). V nedeljo smo si lahko v posebnem programu ogledali še po dva dela prihajajočih TV-miniserij – mladinsko serijo Smrdljivc (2025, Filip Jembrih Jandras), ki je nastala po istoimenski knjigi Roka Bohinca, in žanrsko Pošast za železno zaveso (2025, Tomaž Gorkić). Gre za prvi igrani dramski seriji, ki sta nastali s podporo SFC, projekcija pa je bila pospremljena z okroglo mizo »Prihodnost kakovostnih igranih serij v Sloveniji«, saj si filmski center v zadnjem obdobju prizadeva okrepiti tudi produkcijo televizijskih serij. Posebni program je programska veja, ki bi bila brez dvoma lahko bolj raznolika in bolje izkoriščena – predvsem z vidika lokalne publike (ponudbe za lokalne vrtce, šole, fakultete in starejšo publiko) in predstavljanja oz. osvetljevanja vidnejših filmov in domače filmske zgodovine. Praznovanje 120. obletnice slovenskega filma je bilo tako letos povsem neizkoriščeno.
Enega od vse bolj pomembnih segmentov Festivala slovenskega filma predstavlja tudi strokovni program, ki je iz leta v leto boljši in bolj obiskan. Pogovori, letos recimo z direktorjem Evropske filmske akademije Matthijsom Wouterjem Knolom, predstavitve (Kratka scena, Dokumentarnica, Scenarnica), okrogle mize (vloga eksperimentalnega filma v slovenskem kulturnem prostoru), masterclassi (Teona Strugar Mitevska), delavnice (Pripovedovanje zgodbe na varen način: koordiniranje intimnih prizorov za film in televizijo s Polett Kasza), svetovanja (Markus Linde), srečanja (študentsko filmsko srečanje) in družabni dogodki (podelitev nagrade kosobrin, kviz »V kraljestvu slovenskega filma«, neodvisna šahovska cona) so vedno bolj ali manj smiselno povezani tako s programom – recimo »Film najde glasbo«, ki se je navezal na Kuklin Fantasy, kot z delovanjem stanovskih društev, ki prispevajo svoje vsebine. Letos je izstopal predvsem celodnevni program društva S.K.O.M. z naslovom »Pomen scenografije, kostumografije in maske na filmu za krepitev vidnosti in profesionalnosti filmskih ustvarjalcev vizualne podobe«, ki je bil sestavljen iz zanimive okrogle mize o tem, kdaj film postane timsko delo: kdaj je pravi trenutek, da režiser in direktor fotografije v vizualni in ustvarjalni proces vključita tudi scenografa, kostumografko in oblikovalko maske, ter kako poteka medsektorsko usklajevanje. Sledil je pogovor o izkušnjah dela v mednarodnih in visokoproračunskih (ko)produkcijah, nato pa še že omenjena projekcija filma Sem iz Titovega Velesa in masterclass s Teono Strugar Mitevsko, kjer je priznana režiserka osvetlila potek svojega dela, predvsem skozi prizmo sodelovanja z vizualnim sektorjem.
Ali še potrebujemo Festival slovenskega filma?
Vprašanje v podnaslovu se nanaša na izjavo Nataše Bučar na novinarski konferenci 28. FSF, kjer je dejala: »Čas je, da se pogovorimo, ali morda festivala ne potrebujemo več vsako leto, ali je morda treba spremeniti pravila. Ali pa pustimo, da gredo stvari še naprej svojo pot in bo polovica letne bere, ki je sofinancirana z javnimi sredstvi, prišla na festival šele potem, ko bodo filmi že popolnoma neaktualni za festivalsko občinstvo.«[4] Ta pomislek je pravzaprav relevanten le, če predpostavljamo, da je festival v prvi vrsti namenjen občinstvu, vendar vemo, da ni. Vlogo in namen FSF-ja lepo povzame scenaristka in režiserka Urša Menart: »FSF je po mojem mnenju v prvi vrsti festival za stroko, občinstvo sicer ni nepomembno, ne bi pa smelo biti prva prioriteta. Okrogle mize, predavanja, predstavitve itd. so namenjene predvsem stroki (pod stroko seveda razumem poleg vseh ustvarjalcev tudi kritike, kuratorje, selektorje, urednike, novinarje, teoretike, pedagoge, študente filmskih smeri ter vse tiste, ki bi nekaj od tega radi postali). Festival za občinstvo pa je LIFFE, vsaj do zdaj je bilo tako.«[5] Podobno festival opredeli tudi aktualni direktor, ki zapiše: »Festival slovenskega filma Portorož je kulturni in strokovni dogodek, na katerem se srečujejo filmski ustvarjalci, strokovna javnost, poslovni partnerji in ljubitelji filma. […] Po projekcijah se ob prisotnosti številnih filmskih ustvarjalcev zvrstijo novinarske konference in pogovori o filmih, pomemben del festivala pa je tudi strokovni program s tematskimi konferencami, filmskimi delavnicami, koprodukcijskimi srečanji in mednarodnim sodelovanjem.«[6]
Večji problem od tega, da morda ni čisto jasno, komu je festival namenjen in da na njem niso vse premiere slovenskih filmov, sami vidimo v tem, da bi moral biti vsaj tekmovalni program bolj strogo selekcioniran. Če želimo, da bi bil festival tako za ustvarjalce kot za gledalce bolj relevanten, se mora najprej resno posvetiti svoji »politiki« programiranja: osnovni problem festivala je pravzaprav čisti paradoks. Dejstvo, da so sofinancirani filmi avtomatično uvrščeni v tekmovalni program[7], spodkopava temelje, ki bi festivalu lahko zagotovili večjo težo in spoštovanje. Da je FSF tekmovalni festival in ne revija filmov, je pomembno tudi zato, ker na njem ustvarjalci pridobijo referenčne nagrade za svoje delo. Čeprav so vesne – zaradi odsotne selekcije filmov v tekmovalnem programu, še bolj pa zaradi »inflacije števila podeljenih vesen (npr. vesne za posebne dosežke), kot odgovor na pritiske užaljenih ustvarjalcev na SFC in Festival«[8]; sem spada tudi pravilo, da če vesno za najboljši celovečerni film dobi dokumentarni ali eksperimentalni film, se mora nujno podeliti dodatna vesna za najboljši igrani film – izgubile nekaj svoje teže in sijaja; gre, kot pravi Menart, še vedno za nagrado, ki »absolutno ima simbolno težo, pa ne samo simbolno, po vseh merilih gre za referenčno nagrado.«[9] Prvi koraki k izboljšanju bi morali iti, tako Kowarski, »v smer kvalitete izvedbe, nepristranskosti in strokovnosti selekcije in žirij, prizadevanju za obisk širokega občinstva (ne zgolj ustvarjalcev) in v (vsaj delno) mednarodno povezovanje. Lokalni festival, ki obstaja ločen od širšega konteksta, je mnogo bolj nagnjen k zapiranju in ‘domačijskosti’.«[10]
Pogledi na to, kaj bi moral Festival slovenskega filma biti, so seveda različni in precej odvisni od tega, s katere pozicije nanj gledamo. FSF predstavlja osrednji dogodek slovenske filmske krajine, je prostor srečevanja, izmenjave mnenj in pregleda vsega, kar se dogaja na področju filmske ustvarjalnosti. »Zame je Festival slovenskega filma vedno bil predvsem letni pregled profesionalne domače produkcije, priložnost za letno oceno ‘forme’ slovenskega filma in trenutek za stroko, da se dobi na enem mestu – v enotnem času in kraju dogajanja, prosto po Aristotelu –, se druži, sestankuje, izve kaj novega, navezuje stike, čestita kolegom.« Vloga FSF tako še zdaleč ni samo vsakoletni pregled filmske produkcije in podeljevanje nagrad, ampak sega mnogo dlje, saj opravlja številne druge »nevidne« funkcije, ki so – kljub vsemu – ključnega pomena za vitalno filmsko skupnost in za konsolidacijo celotnega filmskega ekosistema.
Vprašanje torej ni, ali Festival slovenskega filma še potrebujemo, ampak predvsem, kako ga lahko izboljšamo, da bo še bolj relevanten za stroko, ob tem pa privlačen tudi za publiko. Ne gre za dve ločeni viziji: oboje lahko koeksistira. Tudi prostora za izboljšave je še več kot dovolj. Strinjamo pa se, da je za to, kako to narediti, potrebna širša razprava o tem, kaj si od nacionalnega filmskega festivala pravzaprav želimo: kakšno vrednost mu sami pripisujemo in kaj za njegovo relevantnost in ugled tudi sami naredimo. Ta razprava je pomembna ker, kot poudarja tudi Kowarski, gre za »širši problem, za vprašanje distribucije in promocije in razmisleka o tem, kako sploh ohraniti kino-izkušnjo v današnjem svetu in kako jo približati gledalcem. Vse je povezano in noben element v tem ekosistemu ne obstaja ločeno od drugih, zato so pomembni tudi širši pogled (vizija), povezovanje in iskanje rešitev, ki se med seboj navezujejo, povezujejo, podpirajo.«[11] Vse to so vprašanja in izivi, ki bi jih bilo dobro nasloviti še pred prihajajočo, jubilejno 30. edicijo festivala, ki jo bomo obeleževali leta 2027.
***
Prispevek je omogočilo Ministrstvo za kulturo RS, v okviru javnega poziva za izbor kulturnih projektov kritike in refleksije umetnosti v letu 2025.
***
VIRI IN OPOMBE:
[1] Podatki za leta 2021–2025 so dostopni v letnih poročilih Festivala slovenskega filma na spletni strani Slovenskega filmskega centra (SFC).
[2] Iz korespondence z Bojanom Labovičem (18. 12. 2025). Hrani avtorica prispevka.
[3] Iz korespondence z Levom Predanom Kowarskim (17. 12. 2025). Hrani avtorica prispevka.
[4] »Pred letošnjim FSF Portorož v zraku vprašanje o njegovi vlogi in prihodnosti«. V: Primorske novice, 14. 10. 2025. Dostopno na: https://primorske.svet24.si/kultura/pred-letosnjim-fsf-portoroz-v-zraku-vprasanje-o-njegovi-vlogi-in-prihodnosti/; pridobljeno 20. 12. 2025.
[5] Iz korespondence z Uršo Menart (19. 12. 2025). Hrani avtorica prispevka.
[6] Labović, Bojan. Predstavitev 28. edicije Festivala slovenskega filma. Dostopno na: https://fsf.si/2025/predstavitev/; pridobljeno 20. 12. 2025.
[7] Gre za drugo alinejo šestega člena pravilnika o Festivalu slovenskega filma, kjer je zapisano, da mora direktor festivala »zagotoviti, da so kinematografska filmska dela, katerih realizacijo sofinancira Agencija (SFC, op.a.), obvezen del uradnega tekmovalnega programa«; pri čemer pa je sporno tudi, da festival to pravilo upošteva selektivno, saj člen recimo ne velja za izbor študijskih filmov v tekmovalnem programu.
[8] Predan Kowarski, 2025.
[9] Menart, 2025.
[10] Predan Kowarski, 2025.
[11] Ibid.
