Že šest let mineva, odkar se je novembra 2018 v Slovenski kinoteki prvič odvil festival direktorjev fotografije, prihajajočih z območja nekdanje skupne države. Ko se je za omenjeni dogodek iskalo ime, je tekom pogovora in bistroumnega razmišljanja nekaterih vpletenih prišlo do posrečene besedne igre z nazivom regije Balkan, in rodil se je balKam. Vendar balKam ni samo srečanje balkanskih kamermanov (oz. direktorjev fotografije), kot je že v radijskem prispevku Radia Študent ob prvi ediciji ugotovil Miha Turk, ampak bipolaren, večplasten festival.
balKam je bal – praznik, praznovanje, začetek Balkana;
in balKam je tudi kamera in vprašanje, Kam?
Ideja zanj je nastala v letih 2016 – 2018 na najstarejšem mednarodnem festivalu direktorjev fotografije Manaki Brothers v Bitoli (letos je potekala že 44. edicija), kjer v organizaciji svetovnega združenja direktorjev fotografije IMAGO vsako leto poteka konferenca direktorjev fotografije Balkana. Pogovori so se nato nadaljevali v Beogradu, na festivalu srbskega združenja direktorjev fotografije Slika u pokretu ter nazadnje v Helsinkih na letni skupščini in podelitvi nagrad IMAGO.
Ko se je med balkanskimi kolegi rojevala ideja za nekaj novega, je bil pogled usmerjen v domačo regijo in željo, da Balkan dobi nekaj svojega. Festival, kjer se bodo udeleženci razumeli brez pomoči angleščine, skozi besede, ki so bile nekoč vsem vsaj delno skupne. Poudarek pa seveda ni bil le na jezikovni, temveč tudi na kulturni sorodnosti narodov, katerih ena skupnih je želja po velikem praznovanju, žuru, balu.
Da ne govorimo samo o žuru, čeprav je ta praktično neločljiv del filmskega ustvarjanja, je pomembna sestavina festivala tudi razmislek o tem, kam se bo v prihodnosti razvila filmska umetnost na tem območju. Nekoč kot sestavine skupne kinematografije, se danes države Balkana vsaka na svoj način spopadajo s pozicioniranjem na svetovnem kinematografskem zemljevidu. Kljub uspešnosti na področju koprodukcij in medsebojnih sodelovanj pa se vsaka zase še vedno spopadajo z določenimi ovirami in delijo težave na področju enakosti, delovnih pogojev, avtorskih pravic, filmske dediščine in urejenosti filmskega področja. Tu želimo premike narediti tudi direktorji fotografije.
S povezovanjem stanovskih kolegov s celotnega območja Balkana želimo vzpostaviti močne temelje medsebojnega sodelovanja in na nek način obuditi filmsko bratstvo, ki je nekoč že obstajalo. Večplastnost festivala se tako kaže v sodelovanju vseh generacij ustvarjalcev, od tistih, ki se šele kalijo v izobraževalnem sistemu akademij, do predstavnikov aktivno delujoče generacije in tistih, ki so na področju filmske fotografije že postali legendarni. S povezovanjem študentov in predstavnikov akademij želimo spodbuditi deljenje in razvoj dobrih praks in izboljšav na področju filmskega izobraževanja, študente pa opogumiti za spoznavanje razlik narodnostnih kinematografij skozi obiskovanje drugih festivalov, študijske izmenjave … Z združevanjem delujoče generacije želimo ustvariti medsebojna sodelovanja, spoznavati delo kolegov iz drugih držav in spodbuditi dvosmerno promocijo in distribucijo filmov ter deljenje izkušenj s področja ustvarjanja filmske fotografije. S prikazovanjem in slavljenjem filmske dediščine pa bi poleg priznanja legendarnim filmskim ustvarjalcem in njihovim delom radi opozorili tudi na probleme njenega ohranjanja, ki je v dobi digitalizacije postalo vedno bolj pereče.
Večplastna je tudi narodna zastopanost sodelujočih. Poleg Združenja filmskih snemalcev na festivalu redno sodelujejo še nacionalna združenja direktorjev fotografije ASBH (Bosna in Hercegovina), SAS (Srbija), MSC (Makedonija) in HFS (Hrvaška). Na drugi ediciji pa se je s svojim kratkim filmom predstavilo tudi Kosovsko združenje. Prikazani filmski program je vedno sestavljen po načelu enakopravnosti, vsako združenje predlaga en celovečerni igrani, dokumentarni, kratki, študentski (letos bomo prvič podelili nagrado za študentski film in zato letos dva) in restavrirani film.
Kljub začetni ideji, da bi bil balKam potujoči festival, vsako leto nastanjen v drugi balkanski prestolnici, je svoj dom nazadnje našel v Ljubljani. V toplem objemu Dvorane Silvana Furlana v Slovenski kinoteki vsako leto privablja večje število obiskovalcev. Ustvarjalci se na njem izobražujemo, družimo in povezujemo. Skovana so bila že mnoga poznanstva, prijateljstva in sodelovanja. Kar ostaja, pa je podobno oviram, s katerimi se soočajo tudi direktorji fotografije z območja bivše Jugoslavije: pomanjkanje financiranja in razumevanja s strani državnih inštitucij na področju filma, ki pomena festivala zaenkrat še niso prepoznale. Kljub temu pa se snemalci vseh dežel ne damo in zaenkrat četrto edicijo festivala planiramo od 4. do 7. aprila 2024. Vabimo vas, da nas pridete pogledat!
