Scenarij za ameriški neo-vestern oziroma znanstvenofantastično grozljivko z akcijsko-komičnimi vložki Nak (Nope, 2022) je Jordan Peele pisal v času pandemije covid-19. Vojne, vsakodnevne diskriminacije, naravne katastrofe in senzacionalistični umori so bili že pred tem del našega vsakdana, pa vendar ni bila razpršitev informacij še za noben predhodni moderni dogodek tako neizogibna, tako spektakelska in tako vseobsegajoča kot za koronakrizo, ko nas je prisilna karantena za več osamljenih mesecev dobesedno prikovala pred televizijske in računalniške zaslone. Po drugi strani pa, kot je Peele povedal v intervjuju za julijski GQ, kljub »preobremenitvi s spektaklom še nikoli nismo občutili take odtegnitve od siceršnje zasvojenosti z njim«[1] – vrata kinodvoran in koncertnih prizorišč so se zaprla, njihova prihodnost pa je bila (vsaj na najnižji točki pandemije) negotova. Utelešenje tega paradoksa je Nak – hkrati kritika naše obsedenosti s spektaklom in težko pogrešano kino-doživetje.
V filmu spremljamo na poglavja razdeljeno zgodbo prebivalcev samotne doline v Južni Kaliforniji. Med njimi sta tudi Otis »OJ« Haywood mlajši (Daniel Kaluuya) kot zadržan trener in nežen skrbnik konjev za filmske in televizijske produkcije ter njegova ekstrovertirana sestra Emerald »Em« (Keke Palmer) kot režiserka, igralka, producentka, pevka in vsled Akira slida impersonatorka Shōtarōja Kanede (1988, Katsuhiro Otomo). Šest mesecev po nenavadni smrti njunega očeta (Keith David), ki ga kot slab čudež ubije padajoč kovanec z neba, se družinsko podjetje Haywood Hollywood Horses znajde v (še večjih) finančnih težavah. Njim v izogib OJ sosedu, nekdanjemu otroškemu igralcu in lastniku zabaviščnega parka Rickyju »Jupu« Parku (Steven Yeun), prodaja svoje konje, sprva ne vedoč, da jih ta uporablja kot vabo za plenilca, ki se je naselil v oblakih njihove soteske. Kmalu za obstoj letečega predatorja, za katerega sama mislita, da gre za NLP, izvesta tudi brat in sestra, ki se odločita s pomočjo sarkastičnega prodajalca tehnične opreme Angela Torresa (Brandon Perea) in uglednega direktorja fotografije Antlersa Holsta z (ikoničnim) raskavim glasom (Michael Wincott) ujeti fotografski dokaz o obstoju NLP, tega prodati ter z denarjem rešiti ranč in svoji hollywoodski karieri. Pa vendar je ta »eksploatacija« drugačna od Jupove – OJ in Em tako kot do svojih konjev tudi do Džins Jakne (kakor OJ kasneje poimenuje NLP, ki je v resnici divja žival) gojita spoštljiv odnos, medtem ko Jupe ponavlja napako iz otroštva.
V morda najbolj srhljivem poglavju filma, Gordy, spoznamo naslovnega šimpanza, ki je skupaj z otroško verzijo Jupa (Jacob Kim) igral v istoimenskem sitcomu, Gordy’s home. Med snemanjem rojstnodnevne epizode leta 1998 šimpanzjega igralca preplaši pok balona, zaradi česar ponori in napade, pomori in izmaliči nekaj soigralcev, med drugim Jupovo soigralko Mary Jo Elliott (Peelova inspiracija za izmišljen incident je bil zagotovo resnični napad šimpanza Travisa leta 2009, ko je ta napadel prijateljico svoje skrbnice). Če lahko vidimo doživljenjske posledice Gordyjevega napada na iznakaženem obrazu odrasle Mary Jo, pa so Jupove brazgotine očem prikrite, vendar žal prepletene z njegovim prepričanjem, da mu je v masakru Gordy prizanesel zaradi neke namišljene globoke čustvene navezanosti.
Ta (človeška) aroganca nespoštovanja (divje) živali je v filmu Nak tesno povezana z eksploatacijsko naravo zabavne industrije. Na spletu so se pojavile teorije, da je odnos OJ-ja do Džins Jakne v resnici metafora za preživetje hollywoodskega izkoriščanja, kjer ga lahko le tisti, ki Hollywood sicer spoštujejo, vendar njegovim zahtevam ne posvečajo pozornosti, preživijo – takšno taktiko soočanja z letečim predatorjem ubere OJ in, spoiler alert, preživi. Še en, zagotovo nepresenetljiv spoiler alert: Jupov poskus pokoritve Džins Jakne se konča ravno nasprotno. Pa vendar je prav Yeunov lik ta, za katerega si želim, da bi z njim preživeli več časa. Živi namreč Debordovo prvo tezo v Družbi spektakla: »V družbah, kjer vladajo moderne produkcijske razmere, se celotno življenje kaže kot neizmerno kopičenje spektaklov. Vse, kar je bilo neposredno doživeto, se je oddaljilo v predstavo.«[2] To se ironično nanaša tudi na že uvodoma omenjeni paradoks, namreč Nak kot filmski spektakel, ki kritizira spektakel.
Tako je ob čudoviti filmski fotografiji Hoyta van Hoyteme in tehnično osupljivih nočnih posnetkih (ki so bili zares snemani podnevi), izvrstni igri malone vse igralske zasedbe, dobršni meri poklonov filmom Stevena Spielberga – Džins Jakna kot dinozavri iz Jurskega parka (Jurassic Park, 1993), lov na njegovo fotografijo kot lov na morskega psa iz Žrela (Jaws, 1975) in Jupovi strašeči otroci kot vesoljci iz filma Bližnja srečanja tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977) – in Kralju škorpijonov (The Scorpion King, 2002, Chuck Russell) Peele poskrbel tudi za nadaljevanje svoje zdaj že tradicionalne filmske družbene kritike.
Nak kot blockbusterska kritika (ameriške) obsesije s (črnim) spektaklom je morda logično nasledje Peelovega prejšnjega filma Mi (Us, 2019), ki ga lahko (ravno tako) skozi marksistično perspektivo razumemo kot kritiko iracionalne težnje po izpolnitvi t. i. ameriških sanj, ne nazadnje tudi kot kulminacijo razrednega boja v končnem uporu in emancipaciji izkoriščanega razreda. Hkrati ne moremo zanikati, da je Peelov prvenec, epohalni Zbeži! (Get Out, 2017), v katerem je, med drugim, na glavo postavil tradicionalne filmske vloge (belopolta ženska kot seksualni predator in temnopolti moški kot njena žrtev, a s karakteristikami novodobnega lika zadnjega dekleta) in spremenil pravila igre. Peele tudi v svojem tretjem filmu ustvarja nove reprezentacije POC in jim daje glas – v luči tega je zanimiv tudi režiserjev pogled na Nak kot nadaljevanje prvega filma Tablica št. 626 (Plate Number 626. Gallop, thoroughbred bay mare, Annie G., 1887, Eadweard Muybridge), kjer temnopolti jahač zavzame mesto prve filmske zvezde, prvega kaskaderja in prvega trenerja konjev (ang. wrangler), v Nak pa mu Peele pripiše še identiteto pra-pra-pradeda Em in OJ-ja, ki film kot njegov prednik konča na konju.
Pa vendar v Nak umanjka tisti presežek, ki sem ga po dveh Peelovih filmih pričakovala – morda problem leži v izbiri obravnavane teme, saj sta rasizem (Zbeži!) in družbena neenakost (Mi) vendarle temi, ki ju, vsaj na tako domiseln način, poprej še nismo videli obravnavanih na filmskem platnu, medtem ko je s problematiziranjem spektakla Peele žal povedal bore malo novega. Čeprav ima film težave s tempom, je Nak vseeno impozantna, tehnično dovršena in zabavna filmska izkušnja, ki leti nad drugimi filmskimi ekvivalenti vesoljske invazije, v primerjavi s preostalo Peelovo filmografijo pa žal izvisi kot eksplodiran leteči krožnik.
OPOMBE:
[1] Kennedy, Gerrick D. »Jordan Peele and Keke Palmer Look to the Sky«. GQ, 22. 7. 2022. Dostopno na: https://www.gq.com/story/gq-hype-jordan-peele-and-keke-palmer.
[2] Debord, Guy, Štular, Meta (1997). Družba spektakla. Časopis za kritiko znanosti. Letnik 25, številka 182, str. 41–58.
