Srečno, Kekec, in hvala za spomine!

Anja Banko, filmska kritičarka in publicistka, sourednica filmskega programa Slovenske kinoteke

Kekec je zame sinonim za napete in pustolovščin polne sobotne popoldneve. Predvsem tiste deževne. Takrat so starši iz predala povlekli presneto VHS-ko in s sestro sva se iz deževne Ljubljane preselili pod visoke in še danes domačne gorske vršace. A bolj kot Kekec, Mojca ali Rožle, ki so počeli tipično predrzne otroške vragolije, so me od nekdaj zanimali Bedanec, Kosobrin in Pehta. Skrivnostna gozdna, napol magična bitja. Morda nekoliko osamljena, strašna pa samo zato, ker jih drugi ne razumejo. Pehta je do danes ostala moj najljubši lik – kakšna čarovnica neki! Mogočna in modra gozdna žena, ki za vsako bolezen pozna rožico. V teh časih bi bila prava junakinja prav ona!

Mitja Bravhar, v. d. direktorja Filmskega studia VIBA FILM Ljubljana

Kekec je večen, kot so večne zgodbe i  filmi o njem. Kot otrok se spominjam filmskega Kekca kot pogumnega junaka, ki je po srcu dober, a tudi nagajiv. Že takrat se mi je njegov svet zdel krut in težko sem razumel, da so morali otroci v težkih socialnih razmerah služiti lasten in opravljati dela, kot je pastirstvo. Časovna oddaljenost filmov o Kekcu je bila zame privlačna. Gre za druge čase in razmere, ki so zanimivi prav zaradi drugačnosti in nenavadnosti. Z današnjega vidika pa privlačnost filmskega Kekca korenini v dogajalnem prostoru – idiličnem gorskem svetu. Žanrsko bi ga lahko označili celo kot celovečerni planinski film. Digitalno obnovljena filma nam bosta zagotovo pričarala še lepšo filmsko izkušnjo prečudovite alpske pokrajine.

Ženja Leiler, direktrorica Slovenske kinoteke

Ko je bila Kekčeva trilogija s filmom Kekčeve ukane leta 1968 zaključena, sem nekako komaj prišla na ta svet, zato nobenega od treh filmov nikoli nisem videla v kinu, tega vsaj nimam v spominu, ampak po televiziji – vse do letos, ko smo si v dvorani Slovenske kinoteke testno ogledali digitalno obnovljena prva dva Kekca. In lahko rečem, da komaj čakam, da bosta oba filma spet prikazana javnosti na velikem platnu, tako kot si to seveda zaslužita, in da bosta kljub z današnjega stališča morda nekaj naivnosti in sem ter tja okornosti nagovorila najmlajše generacije gledalcev ter morda z nostalgijo navdala generacijo njihovih staršev pa starše teh staršev. Meni pa je Kekec prinesel enega najljubših in mislim da v svoji posrečenosti tudi zelo težko prevedljivih filmskih samoironičnih citatov, namreč: »N’kol več mi nau reku, Rožle, ti si cepec.«

Varja Močnik, filmska režiserka, kritičarka in publicistka

V filmih so prav toliko kot glavni junaki pomembni antagonisti in tudi v Kekcih je tako. Bedanec je zanesljivo pravi hudobec; sovraži vse, zaradi česar je vredno živeti: otroke, živali, pesem, smeh … Pehta pa, tako mislim, sploh ni negativka, kvečjemu (pre)radikalna je: divja, svobodna je in za alpske dolinice nerazumljivo nesebična in, ja, ugrabitev je njeno skrajno dejanje, dejanje obupa. Žal se tudi Kekec pridruži skupnostnemu »lovu na čarovnice«, Pehto prav nesramno pretenta, okrade in prežene …

Miša Molk, televizijska voditeljica

Kekec, slovenski literarni in filmski junak. Pa tudi še vedno čisto za res z nami. Že desetletja se z njim vzpenjamo po skalah v hribovja – tako kot Kekec, ki je pogumno pogledal tudi navzdol. On je pel. Na ves glas. Tudi zavriskal. Kot da bi želel s pesmijo ali odgnati strah ali priklicati veselje. No, predvsem to drugo! Kekec pomaga, Kekec zmaga, ker pomaga. Je odločen, zna in zmore. Zame je bil to vedno tisti pobič, mulec, poln dobre volje in moči, ki sta ga gnala naprej iznajdljivost in sočutje. Pogumen fantič, ki je že takrat vedel, kako se zoperstaviti zlu in ga premagati. Strah je skril, peljala sta ga volja in pogum, predvsem pa sočutje. Kekec nas vedno vrača k bistvu, k naravi. Napeljuje nas k dotiku z resničnim, k podobam, ki jih izrivajo algoritmi in navidezna resničnost. Tudi Pehta in Bedanec nista zgolj pravljični pošasti. Sta obraza našega vsakdana. Vedno je nekje kdo, ki izziva in izzove nevarnost, ki goljufa in straši. Le sence niso zgolj pod skalami in vrhovi, puščajo jih ljudje. Redki pa so, ki bi danes zbrali pogum in vstopili v nevarnost zaradi drugega. Zato pravim, da Kekec ni le junak dobre volje in vesele pesmi, je tudi poosebitev poguma, ki se rojeva iz empatije. Vrača nas k spoznanju o neulovljivosti in nevarnosti življenja, kjer nas včasih kaj tudi kaj straši. In v verjetje, da bomo zmogli in zmagali.

Majda Širca, filmska kritičarka in publicistka

Bolj kot v otroštvu so me Kekci navduševali kasneje. Najbolj se mi je priljubila Pehta, ki naj bi strašila in kradla otroke, meni pa se je kazala kot dobrodelnica, saj je s svojimi zelišči marsikoga pozdravila, tudi slepo Mojco. Bila je ena taka prosvetljena čudakinja, ki jo je prostor zaradi drugačnosti spremenil v čarovnico. Pri prvem Kekcu me je strašno presenetilo, da so ga v veliki meri posneli sredi Ljubljane. Ustvarjalci so zgradili perfektne kulise gora, potočkov in previsov, četudi niso imeli nobenih pomembnejših izkušenj in opreme, saj je bil to šele tretji povojni celovečerec. Je pa snemanje filma nekaj pomenilo, saj je za vlogo Kekca prišlo na avdicijo več kot tisoč fantičev! Nedvomno so se vsi trije Kekci oprijeli dobre formule: v bukoličnem svetu otroci premagajo temne sile z domišljijo, dobro voljo in pesmijo! Če se ozremo v našo stodvajsetletno filmsko zgodovino, se je ta formula dobro obnesla tudi v drugih filmih za mladino.

Ana Šturm, filmska kritičarka in publicistka, urednica revije Ekran

Kekec in Pika Nogavička sta bila ultimativna junaka mojega otroštva. Zakaj? Zato, ker sta lahko počela, kar sta hotela. Ker sta se požvižgala na avtoritete. Ker sta bila pogumna, hudomušna in širokosrčna. In ker sem bila skoznju to lahko tudi sama. Ob vsakem obisku gorskih vrhov, ki jih med odraščanjem na Gorenjskem ni bilo prav malo, pa sem bila ves čas na preži tudi za tisto čudežno rožo, ki ozdravi slepoto. Da je Kekec nekaj več kot samo filmski junak, mi je bilo prav tako jasno že v otroštvu, ko sem s prijatelji in prijateljicami po ulicah naše soseske dirkala z modrim otroškim kolesom Kekec.

Veronika Zakonjšek, filmska kritičarka in publicistka

Ne spomnim se povsem, kdaj sem prvič gledala Kekca. Je bilo na televiziji, na posneti VHS kaseti, morda v vrtcu ali šoli? Vseeno se še predobro spomnim določenih sekvenc, dialogov, pesmi in predvsem narave, ki sem jo, odraščajoč v Celju, bržkone prvič spoznala prav na filmu. Mnogih planot in gora, po katerih se sprehaja Kekec, še danes nisem prehodila v živo; navsezadnje še nikoli nisem bila na Triglavu, ne maram višine in za hojo v hrib nimam neke hude kondicije. Kar pa ne pomeni, da si na spodnji fotografiji ne domišljam, da sem Kekec; in da otroška želja, da bi igrala flavto, ni izvirala prav iz njegove lesene piščali.