Velik del svojega življenja preživijo za volanom. Vozijo taksije. Vozijo policijske avtomobile. Vozijo stare (običajno francoske) avtomobile. Vozijo tovornjake s cisternami za mleko. Vozijo razpadajoče šolske avtobuse. Vozijo kombije, natrpane z migranti. Vozijo, da bi nekaj malega zaslužili.
Liki Stefana Komandareva so pogosto na cesti dan in noč, pri čemer se skušajo spraviti iz svoje človeške in socialne stiske, a zdi se, da se nikamor ne premaknejo. Vrtijo se v krogu in pogosto končajo tam, kjer so začeli, ali pa še na slabšem. Ujeti so v revnih provincialnih mestih in izpraznjenih vaseh ter propadajočih soseskah z visoko stopnjo kriminala. Obtičali so v cestnih luknjah življenja in ne glede na to, kako močno se trudijo, ne morejo narediti praktično ničesar glede tega. Čeprav so za volanom oni, njihovo smer nadzorujejo druge, veliko večje sile. Le nekaj srečnežem uspe ubežati in sicer tako, da odidejo na »Zahod«.
V filmih Stefana Komandareva je v gibanju veliko zadihanosti; ljudje stalno nekam hitijo, vendar v splošnem vzbujajo občutek slepe ulice in razširjene človeške tragedije. Preden se je Komandarev začel ukvarjati z režijo, je študiral psihiatrijo, zdaj pa se v celoti osredotoča na družbene bolezni v svoji rodni postsocialistični Bolgariji in skuša postaviti prepričljivo diagnozo. Kaj se je zgodilo v zadnjih tridesetih letih od zloma komunističnega režima leta 1989 in zakaj? Na katerem razpotju so napačno zavili? Večinoma ga zanimajo zgodbe malega človeka, ki je prepuščen preživetju na obrobju, zgodbe pozabljenih in izgubljenih, ki so nevidno zdrsnili skozi razpoke med t.i. »tranzicijo« države v tržno ekonomijo. To so upokojenci, ki so pošteno delali vse življenje, a so jim ostali le spomini, če je vmes posegla Alzheimerjeva bolezen, pa še ti ne. To so strokovnjaki iz urbanih okolij, ki morajo ponoči voziti taksi, da odplačajo dolgove. To so preprosti vaščani, katerih edino sredstvo preživetja je tihotapljenje obupanih migrantov – njihovih lastnih dvojnikov iz revnih krajev še bolj vzhodno, kjer divjajo vojne. To so nepismeni Romi, ki z nagrobnikov praskajo kovinske črke, da bi jih prodali za staro železo. Ko se bogati in močni pojavijo v epizodni vlogi, so običajno neusmiljeni poslovneži in politiki, ki so sami ustvarili sistemsko ekonomsko neenakost, na račun katere z veseljem živijo.
Komandarev je po srcu družbenokritičen režiser. Razkriva krivice kapitalističnega sistema, ki se kot rak neovirano širijo skozi politično telo in uničujejo skupnostno tkivo. Vendar je pomembno opozoriti, da ni apologet ali nostalgik starega komunističnega režima. Popolnoma se zaveda grozljivih patologij preteklosti, ki so generirale lastne oblike razrednega nasilja in izkoriščanja. Kot pokaže, so bili mnogi od novopečenih oligarhov v demokratični Bolgariji nekoč visoko rangirani člani partije ali uslužbenci državnih varnostnih služb, ki so svoje pozicije moči po letu 1989 izkoristili za kriminalno privatizacijo javnega bogastva. Gledalci tako izvor kapitalističnega pustošenja lahko najdejo v korupciji starega sistema, enostavno gre za nadaljevanje neenakosti z drugačnimi sredstvi. Ost režiserjeve kritike družbe ni uperjena v politične spremembe, pač pa v njihovo umanjkanje, na večni status quo. Kot med patruljo policist omeni svojemu kolegu v filmu V krogu (2019): »Nekoč sem živel na Ulici razrednega boja, ki se zdaj imenuje Evropska pot, spremenilo se ni pa nič.«
To, da noče prodajati enostavnih ideoloških klišejev, kot sta kapitalizem proti komunizmu in bogati proti revnim, priča o talentu Komandareva kot filmskega ustvarjalca in misleca. V turobnem brezobzirnem svetu, ki ga prikazuje, so njegovi liki pogosto žrtve sistema onkraj njihovega nadzora, vendar pogosto tudi sami izvajajo nasilje, ker je to edini način, da preživijo. V njegovem najnovejšem filmu Blagine lekcije (2023) starejša učiteljica bolgarščine izgubi vse svoje prihranke v telefonski prevari, potem pa se v obupu, da bi si povrnila denar (ki ga je nameravala uporabiti za razkošen grob svojega ljubljenega pokojnega moža), sama pridruži poslu s telefonskimi prevarami in tako kriminalni tolpi pomaga ropati druge obubožane ljudi v svojem mestu. V filmu Smeri (2017), omnibusu o taksistih v bolgarski prestolnici Sofiji, moški do smrti ustreli koruptivnega bankirja, ki noče podaljšati posojila za sofinanciranje subvencije Evropske unije, če ne dobi večjega deleža. Radijski voditelj se po dogodku vpraša: »Kaj pripravi običajnega človeka do tega, da postane morilec?« To je mogoče največje moralno vprašanje, ki ga Komandarev raziskuje – kako ekonomski sistem prisili dobre, pokončne državljane, da sodelujejo v njegovih najhujših zločinih in ga tako ohranjajo. Gre za začaran krog, ki ne ponuja izhoda. Vsak je deloma negativec in nihče ni povsem nedolžen.
Filme Stefana Komandareva ni lahko gledati in to tudi ni njihov namen. Kritiki pravijo, da je njegovo delo občasno pretemačno in brezupno, preveč enostransko, in da Bolgarijo prikazuje kot različico Dantejevega Pekla, tuzemsko območje bede, bolečine in nasilja, ko pa obstaja še veliko drugih barv, v katerih lahko uživamo, veliko drugih legitimnih izkušenj. Konec koncev, tudi marginalizirani čutijo užitek in tudi vojna ima svoje trenutke veselja. Mogoče je v tem nekaj resnice, toda umetniška vizija Komandareva – oziroma katerega koli umetnika – ima v mislih zelo specifičen cilj, ki je v tem primeru razkriti skrivno temno plat postsocialističnega življenja v Bolgariji. Življenja, ki ga turistične brošure in mediji običajno ignorirajo. In to življenje ni vedno lepo.
Poleg temačnosti je pri Komandarevu tudi veliko obešenjaškega humorja, kar je pogosto podcenjen vidik njegovega dela, kajti vsaka tragedija ima tudi svoje komične strani. Težko se ne smeješ, ko v V krogu, filmu o policistih, ki ponoči patruljirajo po Sofiji, aretirajo moškega, ker se je skušal zažgati, potem pa jim zmanjka bencina na poti do postaje. Ker ne vidita druge možnosti, policista zlijeta v tank ostanke iz kanistra, ki sta ga našla pri moškem (»materialni dokaz o zločinu«). Ali pa ob prizoru v Smereh, ko se taksist ustavi ob mostu, da bi pomagal moškemu, ki hoče skočiti z njega, in ga, da bi ga zmotil pri dejanju, vpraša, ali je on naročil taksi. Tudi Blagine lekcije so pogosto zelo smešne, začenši s samim uvodom: glas, ki na temnem ozadju dozdevno opisuje prvovrstno nepremičnino, se v naslednjem trenutku izkaže za glas pogrebnika, ki govori o grobu. Ti filmi so polni povezanih šal, ki nudijo toliko komičnega olajšanja kot filozofskih razmislekov.
V preteklih letih je bila kritiška pozornost usmerjena predvsem v igrane filme Komandareva, zato je pomembno izpostaviti, da je tudi prvovrsten dokumentarist. V obeh žanrih se pogosto ukvarja s podobnimi temami – s težkim življenjem marginaliziranih ljudi v Bolgariji in sistemskimi napakami države –, pri čemer je včasih težko potegniti jasno ločnico med obema. V nekaj primerih so prehajanja neposredna in zdi se, da dokumentarec služi kot nekakšna preliminarna skica za fikcijo, antropološka študija primera zapleta in likov – na primer zgodnji dokumentarni film Abeceda upanja (2003) o dejanski vasi na bolgarsko-grški meji, ki jo pestijo izseljevanje in ekonomske težave, dobi svojo fikcijsko obdelavo več kot deset let kasneje v Sodbi (2014). To ne pomeni, da so eni nujno boljši od drugih – v nekaterih primerih so skice lahko močnejše od dokončane slike –, pač pa da skušajo pristopiti k podobnim temam z različnim vizualnim jezikom in pričakovanji.
Nenazadnje je to morda najpomembnejša lastnost Stefana Komandareva: njegova nepopustljiva zavezanost avtentičnosti, življenjskim izkušnjam in želji prikazati temen del iz naših življenj, pa naj bo resnica še tako težka.