Slovenska kinoteka je začela kot ena najmlajših kinotek na svetu. Kot samostojni javni zavod je bila uradno ustanovljena šele leta 1996, torej sredi desetletja, ko so druge kinoteke po svetu že dodobra utrdile svoje korenine. A to še zdaleč ne pomeni, da Slovenske kinoteke pred tem ni bilo. V svojih sedanjih prostorih na Miklošičevi 28 v Ljubljani je namreč kot Dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani začela delovati že leta 1963. Ob njeni letošnji šestdesetletnici se bomo tako prvega kinotečnega leta spominjali na različne načine, med drugim tudi s filmskim programom ter različnimi arhivskimi zapisi.
Sto dvaindevetdeseta vstopnica
Predvsem bi se rada opravičila vsem, ki so me v sredo popoldne na Miklošičevi cesti pred dvorano kinoteke spraševali po karti odveč, ker sem se jim zlagala. Imela sem vstopnico odveč, kot vidite, toda ker so me tako povpraševali in prosili zanjo, ker so za vstopnice ponujali celo 200 in še več dinarjev, se mi je zazdela tako pomembna, da sem jo prihranila. Zdi se mi majhen dokument, ki govori, da smo naše želje po kinoteki v Ljubljani izrekali upravičeno, da je kinoteka že s svojimi prvimi predstavami pri nas zares popularno zaživela. Kajti ta vstopnica je bila edina, ki je za predvajanje Fordovega filma Poštna kočija gledalci niso izkoristili. V lepi dvorani kinoteke (ki je obenem edini ljubljanski kinematograf z garderobo!) je 192 sedežev, gledalcev, ki bi radi prišli vanjo, pa je vedno precej več. Vrste izpred blagajne se včasih raztegnejo daleč na pločnik. In pred predstavami je takšna gneča, da morajo skrbeti za red miličniki. Uslužbenci pa se morajo spreminjati v vedno bolj izkušene detektive, kajti radovednost zapelje zlasti mlado generacijo k najrazličnejšim ukanam. Starejšim pa je treba včasih tudi dopovedati, da je kinoteka pravzaprav filmsko gledališče, ki ne more in ne sme imeti zamudnikov.
Predstave, ki budijo tolikšno zanimanje gledalcev, pa so pravzaprav šele nekakšen uvod v redno programsko delo kinoteke v Ljubljani. Seznam filmov, ki jih bodo predvajali v poletnih mesecih, ni urejen po zaokroženih ciklih, temveč prosto izbran iz fonda Jugoslovanske kinoteke. Vendar v tem seznamu ni dela, ki si ga ne bi bilo vredno ogledati.
Naštejmo jih vsaj nekaj: Plesala je eno samo poletje Šveda Arna Mattsona z Ullo Jacobson (1951); Bulvar so-mraka Billyja Wilderja z Glorio Swarison in Erichom von Stroheimom (1950); japonski Rašomon Akire Kurosawe (1951); Asfaltna džungla Johna Hustona (1950); Lady izgine Alfreda Hitchcocka (1938); Beli Tiger Millarda Webba z Johnom Barrymorom (1926); Pygmalion Anthonyja Asquita z Leslijem Howardom (1938); Panika na cestah Elie Kazana (1950); Begunec Carola Reeda z Jamesom Masonom (1947); Tretji človek istega režiserja (1949); Mož z brazgotino Howarda Hawksa s Paulom Munijem (1932) in končno filmski debut Grete Garbo, Stillerjev Gösta Berling iz leta 1923. Skratka: filmi, ki so povezani z imeni velikih ustvarjalcev, pa so obenem s kvalitetnim vzponom dosegli tudi popularnost pri gledalcih.
Morda ima tudi ta popularnost nekaj zasluge, da so vrste pred blagajno kinoteke tako dolge. Vendar pa je ta popularni programski uvod tudi nekakšna šola za obiskovalce kinoteke: navadili se bomo na to dvorano in na srečanja s filmsko zgodovino, ki nam jih pripravlja. Tako bomo jeseni pripravljeni na izbran program, ki bo prinesel Ljubljani prvo širšo možnost za resno, organizirano filmsko vzgojo. (Ko smo že pri filmski vzgoji: kinoteka v Ljubljani bo pripravljena prirejati po dogovoru posebne študijske predstave v dopoldanskem času tudi za naše šole, ki so v svoje urnike vpisale nov predmet: filmska vzgoja.) In šele takrat bomo dodobra spoznali, kaj smo s kinoteko pridobili in kaj vse nam bo lahko pomenila. Brez dvoma bodo tedaj vstopnice z neodtrganim kuponom še večja redkost.
Delo, 7. 12. 1963
