V marcu in aprilu v sodelovanju s Katedro za filmske in televizijske študije Oddelka za film in televizijo UL AGRFT pripravljamo projekcijo treh veličastnih filmskih inkarnacij vampirja, atraktivne figure s koreninami v ljudskem izročilu številnih kultur, med katerimi prednjačijo vzhodnoevropski miti in legende. Sredi osemnajstega stoletja je vampir iz folklore prešel v literaturo, konec devetnajstega stoletja, malodane hkrati z rojstvom filma, pa je nastalo do danes najvplivnejše literarno delo o vampirjih, roman Drakula (1897) irskega romanopisca Abrahama Stokerja.
Prvi film v našem mini ciklu ni le prva adaptacija Stokerjevega romana, temveč nasploh najstarejši ohranjeni film z vampirjem kot protagonistom. Nosferatu – simfonija groze (Nosferatu: Eine Symphonie des Grauens, 1922) v režiji Wilhelma Friedricha Murnaua po scenariju Henrika Galeena je nastal v produkciji majhne nemške družbe Prana Film, ki ji ni uspelo urediti pravic za adaptacijo. Grof Drakula je zato postal grof Orlok, dogajanje se je preselilo v fiktivno nemško pristaniško mesto Wisburg, zgodba je zdrsnila nekaj desetletij v preteklost. Te in podobne poteze se pogosto omenja kot strategijo, s katero naj bi se ustvarjalci skušali izogniti težavam zaradi nedovoljene uporabe literarne predloge, a je Stokerjeva vdova vseeno sprožila sodni pregon, ki se je končal s sodbo, po kateri bi bilo treba vse obstoječe kopije filma uničiti. Na srečo se to ni zgodilo, izgubljen pa je velik del notnega zapisa za izvirno glasbo, ki jo je napisal Hans Erdmann in jo je na berlinski premieri v živo izvajal orkester. Ob stoletnici tega temeljnega dela nemškega ekspresionizma je novo partituro po naročilu Slovenske kinoteke napisal Andrej Goričar, ki bo tudi tokrat poskrbel za glasbeno spremljavo v živo.
Skoraj šest desetletij pozneje se je grof Drakula, tokrat že s tem imenom, vrnil na filmska platna v sloviti različici Wernerja Herzoga Nosferatu, fantom noči (Nosferatu: Phantom der Nacht, 1979). Kolektivno eksistencialno tesnobo povojne Evrope, ki jo je mojstrsko upodobil Murnau, je pri Herzogu izpodrinila ontološka izpraznjenost pozne moderne dobe, ki se že spogleduje s postmoder(nistič)no fascinacijo s citatnostjo in repeticijo, ki pa jima prehod v frivolno igrivost preprečujeta kontemplativna melanholičnost, ki jo izžareva Klaus Kinski kot Drakula, in hipnotična glasbena kulisa nemških pionirjev elektronske glasbe Popol Vuh.
Od Herzogove mojstrovine do tretjega filma, s katerim bomo sklenili vampirski ciklus, je minilo še pol stoletja, ko so se filmski vampirji množili in ne le prehajali žanrske ločnice, temveč tudi migrirali v še novejše medije, in ko je pod taktirko Francisa Forda Coppole nastala morda najzvestejša filmska adaptacija Stokerjevega romana. Toda to ni odvrnilo Roberta Eggersa ‒ režiserja z žanrsko precej konsistentnim opusom in slovesom perfekcionista, kar se tiče zgodovinske natančnosti ‒ od realizacije enega njegovih najpomembnejših ustvarjalnih ciljev: v novi različici Nosferatuja (2024) je v sodobni filmski govorici, ki poudarja telesnost, teksturo prostora in afektivno intenziteto groze, aktualiziral protejski lik in ga hkrati spet približal njegovemu avantgardnemu izvoru: grof Orlok za 21. stoletje ni več melanholičen samotar, ki išče izgubljeno ljubezen, temveč nenasiten dekadenten predator, ki ga lahko ustavi le njegova lastna požrešnost.
