Pojdite na vsebino

Strast se mi v tem kontemplativnem trenutku sliši kot edina možna beseda, ki zmore celovito zaobjeti karizmatičnega igralca in človeka, ki je bil, po veselem naključju, tudi moj roditelj. Kar je počel, je počel s strastjo, do konca. Ko je ljubil, ko je delal, ko je mislil, ko je grmel, ko je božal. Upornik, pravičnik, ne le kritičen opazovalec, trmasti ustvarjalec in popravljalec svetov (»Ni boljšega sveta, samo ta je,« izreče Maruši rdečelaski, Duši Počkaj, v antologijskem filmu Ples v dežju). Ta svet je Miha Baloh živel strastno, do zadnjega diha. À bout de souffle. 

Bolj kot očeta sem v Mihu imela prvovrstnega sogovornika. Veliko sva debatirala, tudi polemizirala, a se v temeljnih pogledih na čas, prostor in družbene mene gromko strinjala. Udrihala sva po kratkovidnosti kulturnih politik, vila roke nad Slovenci, ki jim je malo mar za lasten jezik, ki se mačehovsko vedejo do umetnosti, edinega resnega temelja lastne samobitnosti, ki pozabljajo, tajijo svojo uporniško, partizansko držo.

Miha je bil vselej onkraj vsega običajnega, a pod viharniškim oklepom sta se skrivala bleščeč in duhovit um, pa globoka, nežna duša. Dota, ki smo jo z njegovim DNK-jem dobile njegove tri hčerke, je edinstvena. Meni je naoljila ključ, s katerim so se mi na stežaj odprla vrata v razkošno sobano umetnosti, zaradi česar sem postala imuna na plehkost, neumnost in bedo svojega plemena.

Če je čarobna enkratnost teatra obsojena na minljivost in neponovljivost, ima film trajno  božansko moč, da nam skozi igralce, njegove prevodnike, leze pod kožo, vabi k mišljenju, čutenju in istovetenju z usodami njegovih junakov. Trajno in vedno znova. Miha je bil junak, protagonist, tudi takrat, ko to ni bil.

Dve diplomski predstavi tedanje Akademije za igralsko umetnost iz razreda Vide Juvanove, Wildeov Idealni soprog in Shawovo Posnetovo prebujenje, sta v orbito izstrelili igralskega lepotca s specifičnim talentom, ki se je pred ljubečo kamero med prvimi otresel gledaliških klišejev in se vzpostavil kot moderen filmski igralec.

Prostor pod reflektorji tako zapušča eden poslednjih šarmantnih boemov, ki so slovensko in jugoslovansko filmsko krajino naredili svetovljansko. Naj sklenem v jezikih, v katerih je Baloh odigral na desetine vlog. »Passò alla miglior vita. Prešao je u bolji život. Prešel je v boljše življenje.« o smrti zapiše Mihu tako ljub istrski pisatelj Fulvio Tomizza. Če njegove gledališke stvaritve bivajo le še v spominu in sinapsah zrelih občudovalk, nam Miha v dedovanje zapušča razkošen filmski opus. Le v obtok ga je treba spraviti. V trenutku melanholije se tudi njegovi potomki to kaže kot edina smiselna, strastna tolažba.

Besedilo je bilo napisano za spominsko slovesnost, ki so jo v SNG Drama posvetili preminulemu igralcu.

Preberi več