Film Varen kraj (Sigurno mjesto, 2022), prvenec hrvaškega režiserja Juraja Lerotića, hrvaško-slovenska koprodukcija, se prične in medias res. Bruno, starejši brat, ki ga igra sam Lerotić, podre vrata v stanovanje svojega mlajšega brata Damirja. Kmalu postane jasno, da je Damir poskušal storiti samomor. Bruno pokliče rešilca.
Čeprav se mnogi sodobni filmi v obravnavi teme duševnih bolezni trudijo preseči stereotipne predstave, se še vedno vse prevečkrat ujamejo v zanke neinformiranih posploševanj ali pokroviteljskih psihologizacij. Lerotić se teme loteva tankočutno. Zanima ga intima družinske dinamike soočanja z duševno boleznijo, pri čemer v ospredje namesto dramatizacij dogajanja postavi občutenja članov družine, ko se zgodi nekaj nepričakovanega, težko razumljivega, nekaj, kar se izmika dosegu skrbi za bližnjega in želji po pomoči. Režiser je filmsko pripoved zasnoval po dogodkih, ki jih je doživel sam, zaradi česar je, čeprav tega sprva ni načrtoval, na koncu sam stopil tudi v igralske čevlje in v filmu zaigral starejšega brata – sebe.
Film se po začetnem prizoru premakne v bolnišnico, kjer zdravniki obravnavajo poškodovanega Damirja. Kamera se usmerja v zaskrbljenega Bruna, ki zdravnikom zastavlja vprašanja; poskuša razumeti, kaj čaka brata ob hospitalizaciji, obenem pa obvladovati lastna občutja pretresenosti, nemoči in skrbi. Poskus samomora predstavlja za Bruna nenaden, oster, mestoma nadrealistično travmatičen rez v vsakdan, ki se tudi v filmu izrazi s hipnim preskokom iz naturalizma v poveden meta-trenutek. Bruno tu in tam, skorajda kot bi se predramil iz slabih sanj, prevzame povsem sproščeno držo, a se že v naslednjem trenutku zopet zave skrajnosti situacije. Tudi vizualno je film zasidran v naturalističnih prikazih z izrazitimi poudarki na umeščenosti likov v prostor. V stanovanjih, predvsem pa bolnišnicah, se kamera poigrava s sencami, perspektivami znotraj utesnjujočih hodnikov, pogledi izza vrat. Na odprtem so liki pogosto pogreznjeni v spodnji del plana, pomanjšani glede na okolico.
Policija, ki mora po dolžnosti zadevo preiskati, pa tudi osebje v bolnišnici se na Bruna odziva hladno rutinsko, nezainteresirano, kar predstavlja popolno nasprotje njegovemu občutenju izrednega stanja, pa naj z umirjenostjo in vljudnostjo še tako poskuša skriti tesnobno paniko, ki ga kot bližnjega povsem razžira. Prav vloga Bruna je v filmu ključna. Lerotićeva igra – kot pove v intervjujih, je le z naselitvijo vloge sebe v preteklosti lahko poustvaril občutja, ki jih je želel prenesti na platno – je zagotovo ena najboljših v letošnjem letu, saj skorajda boleče izkazuje pristnost, ki bi jo težko dosegel profesionalni igralec.
Vlogo brata Damirja je v filmu prevzel Goran Marković. Damirja k samopoškodovanju ženejo obsesivne, vsiljive misli, da je storil nekaj groznega. Da je slab človek. S tihim glasom, ki skuša prekriti prestrašenost, kratko odgovarja zaskrbljenemu Brunu, njegov pogled pa izraža globoko, neotipljivo žalost. Lerotić v filmu stavi na ekonomičnost dialogov. Ti skupaj z izostreno izgradnjo vzdušja nadomeščajo pojasnjevanje lukenj v zgodbi, manjkajočih delcev, ki bi jih morda gledalci sprva pričakovali od filma.
Čeprav so občutenja glavnih likov prikazana s skrajno nežnostjo, celo krhkostjo, se Lerotić v filmu poigrava tudi s subtilno mero črnega humorja. Ta se kaže v Brunovih odzivih na rigidne načine komunikacije v bolnišnici, pa tudi v samem prikazu neobčutljive in pogosto neučinkovite bolnišnične obravnave ter njene birokratizacije. Prav trdosrčnost, ki jo izkazuje glavni zdravnik na oddelku za klinično psihiatrijo, kamor namestijo Damirja, ko pokroviteljsko odgovarja ali pa sploh ne odgovarja na vprašanja, ki mu jih zastavljata Bruno in Brunova ter Damirjeva mama – med drugim ne želi povedati, katera zdravila so bila predpisana, češ, saj »jih boste potem preverjali na internetu« –, privede do odločitve, da Damirja po pobegu iz bolnišnice odpeljeta iz Zagreba v Split, kjer bi se morda počutil bolj domače in kjer ima mama prijateljico zdravnico, ki bi utegnila pomagati pri boljši obravnavi. Film Varen kraj zagotovo predstavlja tudi kritiko zdravstva, ki dovoljuje, da je bolnik znotraj sistema povsem odvisen od odločitev posameznikov, ki so lahko bodisi prijazni in razumevajoči ter pripravljeni na dialog ali pa skrajno vzvišeni, celo posmehljivi, s čimer povzročijo, da družine, kot je ta v filmu, ne zaupajo njihovi presoji in iščejo lastne, morda prenagljene rešitve. Bruno in mama vse moči usmerita v iskanje kar najboljše pomoči za Damirja. Njuna odločitev, da ga odpeljeta v Split, se po eni strani izkaže za slabo premišljeno, po drugi pa film poudari, da morda v tovrstni situaciji, ki sledi nepredvidljivosti duševne bolezni, ni prav vse odvisno od njunega truda.
Varen kraj Juraja Lerotića se na prvi pogled morda zdi sila preprost film, a gre v resnici za eno tistih filmskih pripovedi, ki znajo prav z navidezno preprostostjo naslikati nekaj izjemnega. Zato se ne gre čuditi, da je film prejel kar nekaj nagrad, za prvenec v Locarnu ter glavno nagrado na Sarajevskem filmskem festivalu, kjer je Lerotić prejel tudi nagrado za najboljšega igralca.
