Pojdite na vsebino

V zadnjih desetletjih so se superjunaški filmi umestili med najpopularnejše in najbolj gledane filmske žanre. Velika večina najdonosnejših hollywoodskih blockbusterjev sodi prav v to žanrsko kategorijo. Založniški hiši Marvel in DC veljata za najprepoznavnejši medijski znamki, ki zabavno industrijo in popularno kulturo hranita s tisoč in eno različico junakinj in junakov, oblečenih v oprijete spandex kostume. Veliki hollywoodski studii nam vsako leto servirajo nove in nove različice že neštetokrat videnih superjunakov in njihovih nasprotnikov, ki pa gledalcu niso več sposobni ponuditi ničesar novega. Zdi se, da je ameriška tovarna sanj superjunaško formulo izžela do zadnjega atoma, zato potrebujemo svež preobrat znotraj te žanrske kategorije. A nov pogled na žanr tokrat ni prišel iz megalomanskega hollywoodskega studia, temveč izpod prstov junaka sodobnega nadrealističnega filma – francoskega režiserja Quentina Dupieuxa.

Francoski mojster absurdnega nesmisla in komičnosti nas v svojem novem filmu Kajenje povzroča kašelj (Fumer fait tousser, 2022) popelje na rollercoaster zmešnjav, kjer se meja med fikcijo in dejanskostjo zabriše. Za Dupieuxove filme ni nič nenavadnega, da pretirane, včasih že naravnost neumne situacije vodijo v še večje nesmisle, ti pa se kot kepa snega kotalijo naprej, dokler ne sprožijo dokončnega plaza absurdnosti. V njegovih filmih tako ni nič nenavadnega, če predmeti prevzamejo morilske instinkte in si podredijo ali celo posedujejo ljudi (Guma [Rubber, 2010] in Semiš jakna [La daim, 2019]). Ali če se dva butasta prijatelja odločita, da bosta zdresirala gromozansko muho, ki bo za njiju kradla (Mandibule [Mandiblues, 2020]). Tudi izrabljanje kletnega jaška v hiši, ki te premesti 12 ur naprej v dnevu, obenem pa pomladi za tri dni, je še ena od režiserjevih inovativnih domislic (Neverjetno, a resnično [Incroyable mais vrai, 2022]).

prizor iz filma Kajenje povzroča kašelj

Glede na naravo režiserjevih del in tudi njegovih izjav se zdi na mestu vprašanje, ali je resna interpretacija z globljo analizo Dupieuxovih filmov sploh smiselna. Čeprav je že marsikatera kritika njegovih del pokazala, da avtorjevi filmi niso le izpraznjena zabava, pa je za svoje zadnje delo tudi sam režiser namignil na njegovo pomenskost: »Film Kajenje povzroča kašelj je pod lažnim videzom parodične farse med vsemi mojimi deli pravzaprav najbolj povezan z resničnim svetom – in sam sem prvi, ki je presenečen. Ne da bi se tega zavedal, so se obdobje, v katerem živimo, in njegovi najbolj dramatični izzivi prikradli med vrstice mojih dialogov; kot da se ne moremo več pretvarjati, da ne opazimo krize, ki jo doživlja naš planet; kot da bi bilo danes nemogoče posneti film – tudi smešen –, ki ne bi odražal tistega, kar doživlja človeštvo.«

V filmu Kajenje povzroča kašelj imamo opraviti s superjunaško ekipo Tobačna sila, njeni člani pa so poimenovani po strupenih in rakotvornih sestavinah, ki jih najdemo v tobačnem dimu (Amonijak, Metanol, Benzen, Nikotin in Živo srebro). Njihovo posebno orožje je združena moč tobačnega dima, ki sovražnikom zada smrtonosnega raka. Zaradi upadanja kohezije znotraj ekipe jih Šef (toksični podgani podobna lutka) pošlje na nujni, zasluženi počitek, da si povrnejo timskega duha. Film je poln raznih referenc in išče navdih vraznolikih kultnih superjunaških in horror delih iz preteklosti – predvsem B in C produkcije poznih 70. in 80. let prejšnjega stoletja –, recimo z namigi na franšize, kot so Power Rangers, Nindža želve in japonski junaki Super Sentai, na antologijo grozljivk Zgodbe iz grobnice (Tales from the Crypt) in žanrske klasike, kot je Petek trinajstega (Friday the 13th, 1980, Sean S. Cunningham). Vse skupaj zveni kot komična zafrkancija, a Kajenje povzroča kašelj ni le topoglava parodija sodobnih superjunaških filmov. Je več kot »cenena zabava«, saj prav skozi svoje komične, trapaste, absurdne situacije in zaplete prebrisano odslikava našo realnost, ki skozi nadrealistično-dadaistične elemente pokaže njeno kaotičnost in problematičnost.

prizor iz filma Kajenje povzroča kašelj

Ena izmed kritik sodobnega človeka se v filmu kaže v prikazu oziroma upodobitvi članov tobačne superjunaške ekipe. Kot smo že omenili, sta poglavitna razloga, da so poslani na prisilni dopust, upad solidarnosti in porast sebičnosti ter individualizma. Junaki niso okarakterizirani skozi ideološke puhlice (značilne za večino superjunaških filmov) moralne izčiščenosti in plemenitih vrednot, ki naj bi odražale le najboljše lastnosti človeške vrste. Ravno nasprotno: Tobačna sila spominja na »superjunake« oziroma »superzvezdnike«, ki jih danes najdemo na Instagramu, TikToku in pred fotografskimi bliskavicami (pre)mogih mobilnih naprav. To so ljudje, ki v isti sapi pridigajo zdravo življenje, skrb za naravo, boj za pravičnost in družbeno enakost, pri tem pa so obsedeni z lastno samopodobo, fizično privlačnostjo in materialnim bogastvom ter ekscesom udobnega življenja. Podobno kot glamurozni influencerji tudi člani Tobačne sileneprestano tekmujejo med sabo in se dokazujejo drug pred drugim, skačejo si v besedo in so zgroženi, če nekdo misli drugače oziroma je (po njihovem mnenju) politično nekorekten. Prav tako ne zmorejo iskrenosti in ranljivosti – ki ju celo zavračajo kot šibkost.

Film neprestano, vendar premišljeno niza vedno nove gege, ki kljub komičnosti in absurdnosti odslikavajo problematičnost medčloveških odnosov in odnosov do naše okolice, svojo najbolj ostro kritiko pa servira v treh kratkih »grozljivkah« znotraj okvirne zgodbe. V njih nagovori grozovitost duhovne izpraznjenosti, apatičnosti, brezbrižnosti in indiferentnosti sodobnega človeka. Prva izmed zgodb spremlja mlado žensko, ko najde čelado, ki naj bi ji očistila misli in jo izolirala od zunanjega sveta. Mar nismo dandanes posamezniki obdani prav s takšnimi čeladami – napravami, ki ljudi odtujijo, hkrati pa naj bi nas tudi »razsvetlile«? Kot namigne film, se nam v tej prečiščeni realnosti, ki nam jo omogoča pogled skozi »objektiv« čelade, naša okolica, prijatelji, družina kaj hitro izrišejo kot kreteni, ki jih je treba odrešiti. Posameznik se tako spremeni v hladen morilski stroj. V naslednji grozljivi pripovedi se človeška apatičnost in otopelost le še stopnjujeta. Umirajoča barakuda, ki jo še živo kuhajo, izpriča zgodbo o fantu, ki ga na delovnem mestu pri živem telesu meljejo ud za udom. Kot namiguje film, tudi sama žrtev v tem ne vidi nič problematičnega, počuti se povsem v redu, še več, fant sam se počuti krivega za nastalo situacijo. In res ni videti politično-družbene alternative ali revolucionarne sile, ki bi se združila in uprla razmeram sodobnega življenja. Dosti raje iščemo udobje za mirno in nekonfliktno bivanje v okolju sodobnega hiperkapitalizma, četudi nas ta na koncu popolnoma izžete izpljune kot lužo krvi. Vrhunec depresije in groze pa je zelo preprost (in tu je film zelo direkten) – nezadržano in nenadzorovano uničevanje lastnega planeta. Kljub temu da nas neizbežna naravovarstvena katastrofa straši, pa prav tako kot naši superjunaki vanjo (vsaj malo) dvomimo oziroma jo ignoriramo.

Film Kajenje povzroča kašelj spretno združuje komično s kritičnim. Kot parodični izraz superjunaškega žanra je to predvsem zgodba o stanju sodobnega človeka in naše družbene realnosti. Je zrcalo hipokritičnosti, nasilja, groze in neenakosti, ki vsak dan znova, pod pretvezo naravnega stanja stvari ali človeške narave, opravičujejo trenutni družbeni red. Če nas je torej Hollywood ideološko slepil – po eni strani s svojimi neštetimi superjunaki, ki vedno najdejo »pravo pot«, po drugi pa že s kar fetišističnim naslajanjem nad tisoč in eno možnostjo uničenja planeta –, potem je Kajenje povzroča kašelj trenutek streznitve in spoznanja, da magična rešitev ni na dlani in lahko samo še z grenkim priokusom in cigareto v ustih čakamo na neizbežni konec.

Ekran julij/avgust 2023

Preberi več