Pojdite na vsebino

Barvna fotografija Svena Nykvista (1922–2006) v filmih Ingmarja Bergmana je švedskemu direktorju fotografije prinesla hvalo, priznanja in tudi neskončno imitatorjev. Nykvist je bil direktor fotografije pri vseh Bergmanovih filmih in večini njegove televizijske produkcije, vse od Deviškega vrelca (Jungfrukällan, 1960), preko Fanny in Alexander (Fanny och Alexander – film l. 1982, televizijska serija l. 1983) do televizijskega filma Po vaji (Efter repetitionen, 1984). Nykvistova fotografija tako zelo določa Bergmanove poznejše filme, da je težko razvozlati, kako sta vpliva na delo drug drugega.

prizor iz filma Fanny in Aleksander
Fanny in Aleksander

Ko je bil Nykvist del Bergmanove tesno povezane osemnajstčlanske ekipe, so njegove odgovornosti vključevale vse od osvetlitve, dejanskega delo s kamero, kot tudi oblikovanje fotografije za produkcijo. Da je moral kasneje del svojih dolžnosti prerazporediti med ekipo, je morda vplivalo tudi na padec kvalitete – od sijajne na odlično – pri Nykvistovih ameriških filmih. Ob tem sta očitno simbiotsko sovpadala tudi Nykvistov in Bergmanov okus in temperament, česar direktor fotografije z drugimi režiserji ni delil. Oba sta sinova pastorjev, oba sta imela težko otroštvo in oba se ljubeče spominjata, kako ju je že zgodaj očarala moč filma in svetlobe nad domišljijo.

Nykvistovo pionirsko delo z naravno lučjo dopolnjuje Bergmanova nagnjenost k snemanju na lokaciji in minimalistični postavitvi kadrov. Nykvist slogovno izhaja iz švedske tradicije snemanja filmov, njeno značilno upodabljanje surove psihološke pokrajine pa je v mednarodnem okusu privzdignil z barvno fotografijo, ki z opuščanjem moteče privlačnosti, asociirane z barvnim filmom, dosega ikonografsko lepoto. Nykvist se je sprva le težko sprijaznil s premikom iz črno-belega na barvni film – po njegovem mnenju barve olepšajo subjekte in poudarjajo detajle, kar naj bi oteževalo prepričljivo upodabljanje »grdega«. Ko so barve postale komercialna nujnost, Nykvist in Bergman nista najbolje začela – po filmu Zgodba o ženskah (För att inte tala om alla dessa kvinnor, 1963) sta ponovno posegla po črno-beli, dokler nista v barvah posnela filma Strast (En passion) l. 1968. S tem ko Nykvist ni upošteval večine splošno sprejetih modrosti o uporabi barvnega filma, je končno uspel doseči ikonografski stil v filmu Kriki in šepetanja (Viskningar och rop, 1972), ki je bil njegov četrti barvni film z Bergmanom.

prizor iz filma Kriki in šepetanja
Kriki in šepetanja

Nykvist poudarja, da stremi za realizmom, vendar je uporaba tega termina zavajajoča. Raje slika psihološko resnico kot socialni realizem, silno zanašanje na naravno luč in geometrijsko natančna kompozicija kadrov pa dajeta njegovemu delu prej sanjski kot dokumentaren pridih. Nykvist pravi, da je svetloba osnova njegove fotografije, v Bergmanovih filmih pa postane protagonistka. Pomen igralčevih dejanj pogosto določa subtilna razlika v osvetlitvi. Ta fascinacija z lučjo je verjetno povezana z izkušnjo švedske zime brez sonca in srepim poletnim soncem. V Krikih in šepetanjih sta Bergman in Nykvist več tednov preživela zgolj v merjenju naravne svetlobe v različnih delih dneva v notranjosti hiše, ki je služila kot prizorišče. Takšno natančno delo z lučmi v predprodukciji je značilno za njun stil.

Tuji direktorji fotografije so desetletja imeli le malo možnosti za delo pri ameriških filmih. Sprostitev sindikalnih pravil v sedemdesetih letih pa je evropskim direktorjem fotografije znotraj ameriške filmske industrije ponudila več možnosti. Od takrat je Nykvist sodeloval pri celi vrsti ameriških filmov z režiserji, kot so Louis Malle, Roman Polanski, Volker Schlöndorf, Philip Kaufman, Lasse Hallström, Liv Ullmann (s katero je ohranjal bergmanovsko vez), Woody Allen; režiral pa je tudi svoje filme. Posebej izstopa njegovo delo z Allenom pri filmih Skrivnost neznane ženske (Another Woman, 1988), Zločini in prekrški (Crimes and Misdemeanors, 1989) in pri segmentu Oedipus Wrecks iz filma Zgodbe iz New Yorka (New York Stories, 1989). A Nykvistovo ime se še vedno omenja predvsem v istem dihu z Ingmarjem Bergmanom; njegova najbolj inovativna, vplivna in odmevna dela so plod njunega sodelovanja. V dokumentarcu Svetloba mi dela družbo (Ljuset håller mig sällskap, 2000), ki ga je režiral Nykvistov sin Carl Gustav, Bergman pove: »Sven in jaz sva imela podoben pogled na stvari, o njih sva podobno razmišljala, najini občutki glede luči pa so bili isti. Izhajala sva iz istega osnovnega moralnega stališča glede postavitve kamere.«

Vir: avtorica članka Patricia Ferrara, posodobil Rob Edelman, dostopno na spletni strani filmreference.com: http://www.filmreference.com/Writers-and-Production-Artists-Ni-Po/Nykvist-Sven.html; pridobljeno 3. 1. 2023.

Preberi več

Ekran
prizor iz filma Naše gostoljubje

Preberi več / / Andrej Gustinčič

V temo in nazaj

Več o V temo in nazaj
prizor iz filma Rdeča krčma

Preberi več / / Špela Barlič

Rdeča krčma

Več o Rdeča krčma