Pojdite na vsebino

Mumbaj, 21-milijonsko mesto, je živo tako podnevi kot ponoči, a za razliko od podeželja, kjer se ob mraku vse umiri, se v mestu dogajanje takrat šele zares začne. Uvodna sekvenca filma Vsi odtenki svetlobe (All We Imagine as Light, 2024, Payal Kapadia) nas z dokumentarnim pristopom in kamero iz roke vpelje v vrvež množice, ki v temi noči, delno osvetljeni z uličnimi svetilkami, nakupuje na tržnici, hodi po cesti z gostim prometom in se drenja na peronu podzemne železnice. Poleg zvokov mesta v uvodu slišimo prvoosebne zgodbe oseb, ki so se v Mumbaj preselile zaradi želje po spremembi, dobičku, morda da bi uresničile svoje sanje: »Vsaka družina na vasi ima vsaj nekoga v Mumbaju. V Mumbaju sta delo in denar. Zakaj bi se hotel kdo preseliti nazaj?«

Payal Kapadia v svojem igranem celovečernem prvencu ustvari meditativno pripoved o Mumbaju ter o ljubezni, prijateljstvu in osamljenosti sredi velikega mesta; pripoved, ki je sicer fiktivna, a globoko zasidrana v resničnosti življenja. Prek prepleta zgodb treh žensk, ki pripadajo trem različnim generacijam, ustvari poetično podobo njihovih življenj: Prabha (Kani Kusruti) in Anu (Divya Prabha) sta medicinski sestri in sostanovalki; v bolnišnici, kjer delata, pa je zaposlena tudi Parvati (Chhaya Kadam). Prabha je poročena, a se je njen mož pred leti preselil v Nemčijo, od njega pa že več kot leto ni prejela klica; tako počasi spoznava, da ga najverjetneje nikoli več ne bo nazaj. V njen obraz sta vrezani globoka žalost in osamljenost; praznino, ki jo je pustil odhod moža, pa polni z marljivim delom.

prizor iz filma Vsi odtenki svetlobe

Prabhina konservativnost in strogost sta pravo nasprotje mlajši Anu, ki je nepoboljšljiva romantičarka. Dogovorjena poroka, kakršno je imela Prabha, je zanjo nepredstavljiva, a ji starši vztrajno pošiljajo fotografije potencialnih ženinov. Vendar je njeno srce že oddano – zaljubljena je v Šiaza (Hridhu Haroon), s katerim pa se morata skrivati po mračnih ulicah in parkih. On je namreč muslimanske vere, ona pa hindujske, in takšna zveza je za starše obeh nesprejemljiva. Odločitev režiserke, da v film vključi tovrstno zvezo, ni naključna, saj vemo, da je trenutno politično vzdušje vladajoče stranke v Indiji močno uperjeno proti muslimanom. Prabho in Anu povezujeta tudi prijateljstvo in skrb za ovdovelo Parvati, ki ji po 22 letih mirnega življenja v lastnem stanovanju grozi deložacija. Nima namreč ustreznih potrdil, ki bi dokazovala njeno bivanje, ker so vsa vezana na njenega pokojnega moža. Na mestu njene stanovanjske zgradbe bodo zgradili luksuzno stolpnico, njej pa ne bo preostalo drugega, kot da se preseli nazaj na podeželje.

Vpogled v njihova življenja dobimo postopoma, režiserka deluje po principu »manj je več«: občutke in misli nakazuje z drobnimi dejanji, ne z besedami. Na enak način Kapadia pristopa tudi k družbeno-kritičnim komentarjem. Ti so posejani čez ves film, a v nobenem primeru ne bodejo v oči, temveč se gladko spojijo s tkivom zgodbe, jo podpirajo in ji dodajajo globlje pomene. Tako z izredno subtilnostjo poudarja kritično držo do dogovorjenih porok, prepovedane ljubezni med pripadniki različnih veroizpovedi in indijskega patriarhata, izpostavlja pa tudi pomen delavskih pravic, položaj žensk in ostro nasprotovanje gentrifikaciji.

prizor iz filma Vsi odtenki svetlobe

Pred Parvatinim dokončnim odhodom na podeželje gresta s Prabho na delavsko srečanje, kjer govornica spodbuja združevanje delavcev in boj za njihove pravice. Skupaj stojita v zadnjem delu prostora in prikimavata besedam; ko pa množica v publiki skandira, »Delavska enotnost! Naj živi!«, se jim pridružita in se z nasmeškom spogledata. Njun mali upor, ki sledi, ima veliko težo – v temi ulice stojita pred gradbiščem in usmerjata pogled navzgor. Živčno se prestopata in pogledujeta naokrog, a vseeno zbereta pogum in vržeta vsaka svoj kamen. Šele ko slišimo zvok trganja in padanja, vidimo, kam sta vrgli kamen: v jumbo plakat s fotografijo luksuzne stolpnice, »popolne« družine in z napisom: »Imenitnost je privilegij, rezerviran za privilegirane.« Ko se režiserka odloči poudariti njuno dejanje in kadru odmeri potrebno dolžino, brez rezov, v ospredje postavi njuno solidarnost in zavezništvo, pa tudi jasno protikapitalistično držo.

Kapadia svojim protagonistkam, čeprav so precej različne, nameni obilico nežnosti in naklonjenosti. Njihova osamljenost je prikazana kot vseprisoten element življenja v velikem mestu, v katerem se zdi, da vse stremi k hitenju, rasti, spremembam; posameznica pa je v tem vrvežu in gneči prepuščena sama sebi. Melanholija, ki prežema splošno vzdušje, je dodatno poudarjena z modrimi odtenki, ki so tako del kostumografije in scenografije kot same barvne lestvice filma, večina prizorov pa je posnetih ponoči, v monsunskem obdobju. Film torej usmeri fokus v ustvarjanje izrazito poetične atmosfere, ta pa v vsesplošni naglici mesta ustvari kotiček mirne, upočasnjene topline, ki jo protagonistke nežno namenjajo druga drugi.

prizor iz filma Vsi odtenki svetlobe

Šele v drugi polovici filma, ko se Prabha in Anu s Parvati odpravita na podeželje, da ji pomagata s selitvijo, se na platnu pojavijo svetli, topli odtenki, ki jih prežarja sončna svetloba. Zvoke prometa, dela na gradbišču in hrupa ulic nadomesti ptičje petje in bučanje valov. Tudi za protagonistke v tem okolju nastopi trenutek mirnosti – Parvati se lahko končno brez skrbi ustali v svojem novem domu, ne da bi ji za vrat dihali neučakani gradbinci; Anu se prepusti ljubezni in intimnosti, ki jo je morala v mestu skrivati in zadrževati v sebi, tu pa si lahko dovoli bližino, po kateri hrepeni. Največjo katarzo pa doživi Prabha. Sprva se zdi, da kljub mirnosti okolja v njej ostaja nemir, otožnost in vdanost v usodo, a ko reši življenje utopljencu, se v njej nekaj zgane. Sekvenca, ki obvisi v medprostoru sanj, magičnega realizma in našega sveta, je ponovno zavita v temo, a namesto modrine prevladuje topla oranžno-rjava, ki z nežno osvetlitvijo izpostavlja obraze, dotike in bližino. Prabhi to spoznanje prinese streznitev in ji omogoči, da si končno dovoli korak stran od utesnjujoče in boleče preteklosti ter pusti prostor sreči. Film se vizualno izteče v noč, ki pa za vse vpletene deluje bolj topla, mirna in prinaša kanček več upanja.

Payal Kapadia z izrednim občutkom za nianse človeške izkušnje, ki se kaže že prek njenega dokumentarističnega pristopa, izrisuje portret osamljenosti življenja v velemestu, v katerega od časa do časa posijejo drobni žarki topline in svetlobe. Nočne vedute mestnih stolpnic z razsvetljenimi okni nakazujejo razpršenost, hkrati pa neizogibno povezanost v majhne, a trdne skupnosti. Vsi odtenki svetlobe izpostavijo in s tem jasno poudarijo pomen skupnosti, ki jih ustvarjajo ženske. Solidarna drža, ki jo namenjajo druga drugi – bodisi s tem, da Prabha stoji ob strani Parvati, ko gre ta do odvetnika, ali da Anu 25-letnici s tremi otroki in možem, ki »ne verjame« v vazektomijo, skrivaj izroči kontracepcijske tablete –, jim vliva moč in upanje, da kljub ohromelemu in togemu sistemu temo noči včasih še vedno presvetlijo odtenki svetlobe.

Ekran januar/februar 2025

Preberi več