Projekcija kratkih filmov, posvečena Borku Radeščku, specialnemu pedagogu, lutkarju, cineastu in inovatorju, ki nas je zapustil oktobra lani, bo na sporedu Kinoteke v torek, 24. februarja 2026.
–––––––––––––––––––––
»Prijatelji, Ljubljančani, rojaki, posodite mi svoje oči,« bi nas pozval znameniti dramatik.
In Borko je bil razgledan mož.
Najprej film
Filmska industrija se je dolgo borila, da je dosegla status umetnosti, s tem pa je postala tudi predmet mistifikacije, ko umetnost ni prepoznana kot delo, pač pa kot atipično delo, ki ga poganja predvsem ljubezen do ustvarjanja, ta pa ni nujno tudi sorazmerno in učinkovito podprta skozi politično ekonomijo. A kljub temu obstajajo tudi družbeni diskurzi, ki umetnost prepoznavajo kot delo, kognitivno in fizično, vidno in nevidno.
Vidni sadovi umetnosti brez nevidnega dela ne bi bili mogoči. To velja tudi za ustvarjanje filma in kasneje, v procesu njegove distribucije in hranjenja. V tem tekstu bomo skušali pokukati v te prikrite, a nadvse pomembne procese v ozadju vizualne produkcije. To pa bomo storili s pomočjo osebe, ki je bila skoraj ravno tako skrivnostna in v ozadju vidnih delovnih procesov kot ti procesi sami, a še kako aktualizirana in nepogrešljiva v trenutku, ko je v ospredje stopil zgodovinski vpogled v industrijo. Ta oseba je Borko Radešček, specialni pedagog, lutkar in inovator, filmski arhivar časa in prostora.
Skrivnosti Eipprove
Eipprova ulica pod svojim zelenim obokom združuje izvirni arhitekturni videz, ob sotočju dveh rek pa umetnost z elementom vode kot njenim podaljškom, oziroma odtis zgodovinske in kulturne dediščine. Okolica je polna usodnih dogodkov literarne zgodovine, v njej se prelivata stari in novi umetniški duh, kar pa ulico še posebej zaznamuje in oblikuje, so miniature rimskih notranjih dvorišč, kjer se skrivajo številna nepričakovana presenečenja, morda pa začne celo pravljično življenje. Na enem od teh skrivnostnih dvorišč je več kot tri desetletja domoval Borko Radešček, ki je tu ustvarjal nekakšne vzporedne svetove. Bil je magično oko, morda celo tretje oko, ki budno in z ljubeznijo spremlja filmsko magijo, začenši s tehniko, ki jo ohranja pri življenju in mojstrstvo obrti izmika neizprosnemu propadu ali neusmiljeni pozabi.
Borko Radešček se je rodil leta 1949 v Šiški, kjer je stala njegova rojstna hiša po imenu Kušejeva. Že kot otrok je veliko časa preživel v projekcijski kabini kina Litostroj, katerega ustanovitelj (in operater) je bil njegov oče. Tako je film postal njegov najboljši in vseživljenjski prijatelj in ljubezen do njega enakega diha. Kot v prispevku »V kabinetu čudes filmskega arhivarja«[1] zapiše Neža Mrevlje, je Radešček, »ko je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja obiskoval gimnazijo, kot pomočnik delal v laboratoriju Televizije Ljubljana za razvijanje filmskega traku. S prvim honorarjem si je kupil amatersko filmsko kamero in začel snemati filme, ki jih je seveda tudi sam razvijal.«
Splet okoliščin, ki so stalnica njegovega življenja, ga je nato premikal po šahovnici, kjer se je ljubezen do filma srečala z ljubeznijo do ljudi, še sploh takšnih, ki so potrebovali posebno nego in pristop. Prepričan je bil namreč, da film pozitivno vpliva na intelektualni razvoj otrok s posebnimi potrebami. Prav njegov unikatni pristop v spregi s posredovanjem lastne kreativnosti je pritegnil ne le mladino na šoli Janeza Levca, ampak tudi obiskovalce njegovih kinopredstav v Polju in ljubljanskih Križankah.
Radešček je ustvarjalnost mladih spodbujal in vzdrževal tudi prek filmskih krožkov in seminarjev ZKO-ja, na delavnicah za invalide in pri likovnem pouku (v likovno vzgojo je vpeljal animacijo) na večerni šoli, kjer so slušatelji z zanimanjem sledili njegovim predavanjem, predstavam in pogovoru o filmu. Nato pa so se lotili lastnih izdelkov, ki so bili predvajani na festivalih otroškega in mladinskega filma po vsej državi ter zanje po tekočem traku prejemali nagrade. Številne je to udejstvovanje reševalo pred propadom, številni so ob filmih gradili lastno osebnost in značaj. Skratka, za Radeščka je imel film moč ozaveščanja in širjenja duha. Kot je v tekstu ob njegovi smrti za Radio Slovenija zapisal Klemen Markovič, je »v Ljubljani ustanovil štiri alternativne kinodvorane […]. Ob Eipprovi ulici ob Gradaščici pa si je v nekdanji kemični tovarni oblikoval svoj kabinet čudes, studio s filmskimi vsebinami in napravami za obdelavo filma ter drugih avdiovizualnih zapisov […]«
Njegova arhivska dediščina danes obsega bogato zbirko najrazličnejšega filmskega gradiva – od filmov do tehnike. Tako sta njegova filmska ljubezen in strokovno znanje vzbudili tudi zanimanje različnih strokovnih institucij, recimo televizije, muzejev, galerij in seveda Slovenskega filmskega arhiva (SFA). Ti so njegovo znanje potrebovali, ko je bilo treba sestaviti orodja za kopiranje in ohranjanje filmskega materiala z različnih formatov filmskega traku: 8-, 16- in 35-mm. V zadnjem času pa so se zanašali tudi na njegovo znanje in nasvete pri digitizaciji. Njegove mojstrske domislice pri reševanju tehničnih zahtev so pripeljale tako daleč, da je bil njegov studio v Trnovem dolgo časa praktično edini daleč naokoli, ki je bil sposoben reševati filmsko dediščino in na ta način omogočati ogled le-te današnjemu gledalcu. V tem smislu in delovanju pa ga ni zanimal zgolj filmski trak, ampak je montiral in arhiviral tudi delovanje posameznih filmskih delavcev, pomembnih za razvoj in zgodovino slovenskega filma. Te njegove portrete so vsako leto pokazali na novoletnem srečanju SFA. Brez Borka Radeščka naš filmski spomin ne bi bil popoln.
Slovo
Nikolajeva vežica. Sv. Nikolaj, Sveti Miklavž, dobrota sama. Darežljivost. Borkov bližnji rojstni dan. Nomen est omen.
Dvanajstega novembra smo se zbrali, da bi Borka pokopali. Pa je to res možno? Je možno pokopati spomin? Je možno pokopati podobe, ki jih hranijo naši možgani? Znanost trdi, da vsaka živa oseba, s katero smo v življenju komunicirali, zapusti v nas neizbrisno sled, ki deluje na naše bivanje in ravnanje vse do konca dni. In v tej sledi nekje je zdaj tudi Borko. Na točki, kjer se srečata prihodnost in preteklost, kjer čas izgine in je samo nepregledna tančica kozmičnosti.
Borko se je rad spominjal. Vseh domačih in vseh sodelavcev, pripovedoval je neverjetne zgodbe, z žarom v očeh. Bil je res dober govorec. In tudi dober šahist. V igri s smrtjo je potegnil neverjetne poteze, se ji izmikal, jo večkrat pretental, na koncu pa stoično, kot kakšen Senekov učenec, sprejel neizbežen konec, preden bi ga smrt v resnici matirala. Na neki način je zmagal in izgubil hkrati. Kot vitez v Sedmem pečatu (Det sjunde inseglet, 1957, Ingmar Bergman). In zavladala je tišina. In ko ni bilo več ničesar zaznati, se je v ozki špranji med rojstvom in smrtjo premaknil drugam, tja, od koder so vse gibajoče podobe prišle, v tisto magično svetlobo, ki jo je že od ranih nog občudoval v očetovem in svojem »kino paradižu«.
Naš filmski paradiž pa je bil njegov studio, kamor smo skozi ozek vhod vstopili v magični svet Aličine zajčje luknje. Neskončna lepota filmske umetnosti in njena orodja so zaživeli prav v Borkovih rokah. Stal je tam v središču in nežno pogledoval po svojem neizmernem arhivu, iz katerega smo velikokrat tudi ostali črpali ljubezen do filmske umetnosti in dragocen odnos do nje. Studio, za katerega bi bilo lepo, da postane muzej neskončne ljubezni do filma in ljudi.
–––––––––––––––––––
VIR:
[1] Mrevlje, Neža. »V kabinetu čudes filmskega arhivarja«. Dnevnik, 28. 12. 2024. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/kultura/film/v-kabinetu-cudes-filmskega-arhivarja-2709146/; pridobljeno 5. december 2025.
