Režiser in scenarist Tugo Štiglic, ki nas je zapustil oktobra letos, se je v zgodovino slovenske kinematografije zapisal predvsem kot avtor mladinskih filmov. Režije ni študiral (po poklicu je bil diplomirani sociolog in umetnostni zgodovinar), a je zrasel s filmom. Njegov oče, France Štiglic, ga je pri desetih letih postavil pred objektiv svoje kamere in Tugo je odigral malega Marka v očetovem filmu Dolina miru (1956), ki danes velja za enega najpomembnejših in najuspešnejših pridelkov domače kinematografije – leta 1957 je bil na festivalu v Cannesu celo nominiran za zlato palmo. K filmu se je Tugo spet vrnil kasneje, in to skozi prakso – obrti se je učil z asistiranjem mojstrom režije, kot so Matjaž Klopčič, Igor Pretnar, Rajko Ranfl in drugi.
Samostojno je sprva režiral kratke dokumentarne filme, širša javnost pa ga pozna predvsem po kultnem mladinskem filmu Poletje v školjki (1986), ki je doživel podobno usodo kot še marsikateri drug slovenski film: kritika ga je neusmiljeno poteptala, občinstvu pa se je zalezel globoko pod kožo in se vpisal med klasike slovenskega mladinskega filma. Še danes nam vsem, ki smo odraščali v 80. letih, film prikliče v spomin tiste najbolj šminkerske simbole našega otroštva: gimnastične trakove v laseh in espadrile, ki so razpadle ob prvem dežju, na nogah, zvoke sintesajzerja v ušesih in walkmane za pasovi, breakdance in jazz balet na parketu plesnih dvoran, pastelne barve vsepovsod in navduševanje nad novostjo, ki si je počasi utirala pot tudi v slovenska gospodinjstva – domačimi računalniki. Roko na srce, vsega tega morda res ni bilo v takem izobilju, kot ga je kazal Štigličev film, ki je na trenutke res videti kot tiste televizijske reklame iz 80. let, ki so z mehkimi podobami srečnih ljudi in s soncem obsijanih pejsažev pomagale graditi novo slovensko nacionalno identiteto, a treba je priznati, da se še danes z nostalgijo spominjamo tako omenjenih reklam kot tudi Poletja v školjki. In to nekaj šteje. Film je kasneje dobil tudi nadaljevanje (Poletje v školjki 2, 1988) in bojda je bil že napisan tudi scenarij za tretji del, ki pa ni bil nikoli realiziran.
Po osamosvojitvi je Tugo Štiglic posnel še dva igrana TV-filma po literarnih predlogah – Nasmeh pod pajčolanom (1993) in Tantadruj (1994) –, akcijski celovečerec Patriot (1998), pri katerem se je uporaba hollywoodska matrice v domačem okolju izkazala za manj posrečeno kot pri Poletju v školjki, in še tri mladinske filme: Dvojne počitnice (2001), Pozabljeni zaklad (2002) in Črni bratje (2010). Leta 2018 se je režiserju vendarle poklonila tudi stroka in mu podelila Badjurovo nagrado za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Gledalci pa so tako ali tako že povedali svoje – zadostuje, da samo ošvrknete dolge kače komentarjev pod spletnimi objavami vesti o Štigličevi smrti in takoj postane jasno, kako globoko so se v naša srca usedle njegove podobe našega otroštva. Morda jim zaupamo celo bolj kot lastnim spominom.
