»Ne vemo, s kakšnimi morilsko razpoloženimi tiči imamo tu opravka.« – šerif Dunmore, Noč živih mrtvecev
»Toda jaz jim nisem nikoli rekel zombiji. Ko so začeli pisati o Noči živih mrtvecev in jih označili za ‘zombije’, sem si rekel, ‘oh! mogoče so pa res’. Ampak zame so bili vedno mrtvi sosedje.« – George A. Romero
George Romero je leta 1968 po navdihu Mathesonovega I Am Legend in lastni kratki zgodbi Night of Anubisposnel celovečerni prvenec, neodvisno nizkoproračunsko čb grozljivko Noč živih mrtvecev, v kateri se dva neznanca, mlad par in tričlanska družina, pred nenadno invazijo ponovno oživljenih in človeškega mesa lačnih mrtvecev zatečejo na osamljeno kmetijo v zahodni Pensilvaniji. Film je najprej hitro potonil, čez pol leta postal polnočni hit, nato obveljal za kult in klasiko, Romero pa za očeta sodobne zombijade. Njen rojstni kraj: Pittsburgh. Nenavadno, a manj presenetljivo od dejstva, da je s svojimi »ghouls«, folklornimi antropofagi izvorno arabske (!) in ne haitske provenience, ne le znova oživil filmski lik zombija, pač pa ga v temelju redefiniral in ustoličil še vedno veljavni pravilnik podžanra zombi grozljivke. Noč je sprožila poplavo remakeov in rip-off-ov. Zaradi napake pri tisku prvih distribucijskih kopij je filmnemudoma postal javna last – okužba se je razširila. V skladu s svojo inherentno logiko se tudi zombijademnožijo kot zombiji.
Romerov eksploatacijski art film je pomenil radikalen prelom tako formalno kot vsebinsko. V krvavi žanr jevnesel poprej nevideno drznost, surov, na trenutke dokumentarističen realizem ter skrajno ekspliciten in vendar estetski prikaz gnusa in groze, zlasti v avtorjevih antoloških prehranjevalnih prizorih, ki so postali nepogrešljivi pečat franšize (živih) mrtvecev. Formalni ekscesi so v žanru nemudoma obveljali za standard in resnici na ljubo so Romera na tej ravni nasledniki nemalokrat presegli, prvi kar prehiteli (glej Fulcijev neuradni špageti sequel Zore [Dawn of the Dead, 1978], slasher zombijado Zombi 2, iz leta 1979). Vsaj dokler ni drugi pittsburški zombi genij, mojster maske in posebnih učinkov Tom Savini, z Dnevom mrtvih (Day of the Dead, 1985) končno pošteno stopil na plin. A če so ti drugi primerki včasih žanrsko bolj efektivni, bolj zvesto in zadovoljivo izpolnjujejo žanrska pričakovanja, ostaja Romerov angažma, njegov subverzivni vsebinski projekt radikalne kritike ameriške družbene/kulturne/politične realnosti, s štirimi desetletji in šestimi vsakič znova aktualnimi prispevki, nepresežen.
Romerovi zombiji so aktualni, ker se svoji realnosti neprestano prilagajajo, se razvijajo, jo presegajo. A najdaljši evolucijski skok jim je uspel že tiste prve, usodne Noči. Klasične filmske zombijade 30-ih in 40-ih let tipa Beli zombi (White Zombie, 1932, Victor Halperin) in Vudu (I Walked with a Zombie, 1943, Jacques Tourneur) se odvijajo na enem ali drugem karibskem otoku, kjer lokalni vudu vrači oživljajo mrtve, da bi ti katatonični zombiji opravljali njihove umazane posle (ti sicer vedno zadevajo kakšno hote ali nehote prešuštniško žensko, ampak pustimo to plat moralke ob strani). Tako zlonamerni vrač kot njegov zombi suženj pripadata kolonialnemu miljeju in tuji, eksotični rasi. Zombiji (ali njim sorodni »ghouls«, »pod people« etc.) hladnovojnih sci-fi grozljivk iz 50-ih že vdirajo na Zahod (v Invaziji tatov teles [Invasion of the Body Snatchers, 1956] in Plenilcih grobov iz vesolja [Plan 9 from Outer Space, 1959] denimo v Kalifornijo), kamor jih zdaj pošiljajo nori (atomski) znanstveniki, predvsem pa vesoljci (Sovjeti). Tudi Romero apokaliptično invazijo pripelje domov, ne le na domače zaslone (tako kotVietnam), ampak na ameriška tla, na vrata (in okna) domačih kmetij. Vendar hkrati napravi še dve potezi.Prvič, invazivna grožnja v Ameriko ne prihaja več iz tujine (kolonije, vesolja, vzhodnega bloka), pač pa je avtohtona. Oni so mi (»They’re us«). In drugič,Romero eliminira zunanji vzrok, motiv t. i. puppet masterja. Vzrok okužbe niso več nadnaravne sile aliznanstveni eksperimenti, zombiji so naravno stanje stvari (če Noč omenja eksplozijo vesoljske sonde inposledično sevanje kot možen vzrok okužbe, se v ta razlog načrtno ne poglablja, naslednji deli pa razlago dosledno izpuščajo), vzrok je sistemski, sistem jekapitalističen.
Zaenkrat o teh zombijih vemo, da so tu, da so naši in da ne delajo za tujce. Kaj potem hočejo in predvsem: koliko jih je? Odgovor tiči v Romerovi apropriaciji Mathesonove predloge in njenega subverzivnega predloga za vzpostavitev alternativne paradigme normalnosti. Vendar Romero to nalogo in vlogo nove revolucionarne družbe ne poveri figuri, ki je mitološko in fikcijsko vselej simbol aristokracije, ki ubija selektivno in periodično – ker ni toliko žejna krvi, kolikor je željna dobrega letnika, pač pa tistim, ki nimajo izbire in so večno lačni (pa naj bo to zaradi pomanjkanja ali potrošniške mrzlice). Tistim najbolj množičnim segmentom populacije, ki se tudi najhitreje množijo, kot zombiji. In Romerovi zombiji – tu pa se skriva tako razlog za njihovo učinkovitost kot avtorjev brezdanji optimizem – so samoiniciativen, samoorganiziran, množičen (in neskončno množeč se) lokalni kolektiv.
Ta kolektiv v 60-ih najprej pogoltne nuklearno družino in naskoči (to je, obsodi in v skladu z žanrskimi pravili ter permisivnostjo nič kaj subtilno ilustrira) ameriški rasizem in linčarsko razpoloženje,hladnovojno paranojo in vietnamsko eskalacijo. V 70-ih hiperpotrošniški kapitalizem (Zora), v 80-ih jalovi mačizem vojaško-znanstvenega kompleksa (Dan), v Deželi živih mrtvecev (Land of the Dead, 2005) hipertajkune in rastočo socialno-ekonomsko vrzel, v Dnevniku živih mrtvecev (Diary of the Dead, 2007) manipulativnost množičnih medijev in blogersko obsesijo, v Preživetju mrtvecev (Survival of the Dead, 2009) pravičniški fanatizem in permanentno vojno stanje.
Če so nekje vmes zombiji Dannyja Boyla (28 dni pozneje [28 Days Later, 2002]) in Zacka Snyderja (remake Zore, 2004) podivjali, postali agresivnejši, močnejši, hitrejši, Romero vztraja pri svojem projektu. Njegov protagonist je zombi, njegovi zombiji pa so graditelji (že od Karen z zidarsko kelo naprej). So počasni, a vztrajni, ker ne bijejo boja za preživetje ali vojne za moč, pač pa bitko za vrednote. In Romerove so jasne: »Moji fantje bodo šli že prej v knjižnico kot na fitnes.« Pa so šli, leta ’85, ko je napočil Dan. Brali so Kingov Salem’s Lot, oaristokratskih vampirjih.
Kinotečnik, marec/april 2012/2013
