»Česar si ne vzameš, tega nimaš. Ne delaj preuranjenih zaključkov,« pripomni Lazar (Michal Kožuch) v pogovoru s svojo hčerjo Marketo (Magda Vášáryová): »Celo Božja ljubezen je močnejša od njegove pravice,« doda. Izjava je težja, kot se sliši; ničesar ne razreši, nakaže pa globino in usodnost paradoksov, ki prečijo odo človekovemu izkustvu mojstra kompozicije in ritma Františka Vláčila.
Vláčilov tretji in najodmevnejši celovečerec Marketa Lazarová (1967) je film o strasti, moči, pripadnosti in usodi. Je tudi film o tem, kako nekateri primerki človeške vrste postajajo volkovi, drugi jagnjeta, tretji pa ljudje. Je film, ki začara življenje, tako da neusmiljeno in pedantno izostruje afekte, ki ga poganjajo. Marketa Lazarová, skoraj triurna epopeja, ki gledalko popelje v srednjeveško Bohemijo, tako ni klasična zgodovinska drama. Tudi ni klasična ljubezenska zgodba ali akcijski triler, prestavljen v globoko preteklost. Vláčilova mojstrovina je film o človeškem stanju v svetu, ki ni zgolj svet ljudi in njihovih želja, načrtov in medsebojnih peripetij, ampak tudi svet naravnih sil, kolektivnih in individualnih vzgibov, senzibilnosti ter načel. Marketin svet zaznamuje specifična, težka in nepopustljiva estetika, ki jo antropos soustvarja na včasih bolj, včasih pa manj umestne načine.
Vláčila so skozi vso kariero, ki se je sicer začela v 50. letih v studiu češkoslovaške vojske, zanimali paradoksi in kontrasti, ki zaznamujejo človekovo stanje in razmerje do sveta kot konstelacije naravnih in kulturnih dejavnikov – konstelacije, ki je le pogojno nekaotična oziroma urejena. V Marketi Lazarovi je tako želel v kontekstu nelagodnega sobivanja krščanstva in poganstva v srednjem veku izpostaviti trenja med strastjo in dolžnostjo ter med načelnostjo in voljo do moči. Nastal je film-svet. Nastajal je celih sedem let; nekaj let je režiserju in scenaristu Františku Pavlíčeku vzela adaptacija istoimenskega romana izpod peresa Vladislava Vančure (1931); produkcijski proces je nato trajal še tri leta.
Nastal je kompleksen film, ki povezuje več prepletajočih se zgodb z ambivalentnimi pravljično-basenskimi izhodišči, predstavljenimi v intertitlih. Kot celota film gradi pripovedi o nasilnih akcijah klana krvoločnega in despotskega fevdalca Kozlíka (Josef Kemr) proti Lazarjevemu klanu in zaveznikom kralja Bohemije, vendar pripoved zasenčijo vélike teme, kot so nasilje, strast, čast, pripadnost in zvestoba. Tako krščanstvo kot poganstvo v tej konstelaciji nastopita kot pomenska in vrednotna okvira, ki v enaki meri rešujeta kot poglabljata dileme posameznih junakov.
Lazarjeva hči Marketa, zaobljubljena Bogu, tako prek spleta okoliščin in vzgoje ter taistim okoliščinam navkljub izkusi stanje, ki ga pojmuje kot ljubezen. Njena ljubezen ni enoznačna ali čista, rodi se namreč iz posilstva, junakinjo pa zaznamuje natančno tako, kot pritiče velikim, transformativnim dogodkom, o katerih piše francoski filozof Alain Badiou. Pretvori jo v subjekta, ki dogodka ne more več zanikati, četudi ve, da jo lahko zveza – katerakoli, saj jo je oče zaobljubil Bogu, posebej pa zveza z Mikolášem (František Velecký), sinom Kozlíka, sovražnika njenega klana – pogubi. Oče, zgrožen nad njeno nemoralnostjo, jo res odslovi, četudi nima kam iti. Junakinja se zateče v samostan, k nunam, ki že s svojo strogo, črno-belo zunanjostjo in jasnim poslanstvom dajejo občutek, kot da vedo, v čem je smisel življenja, a tudi tam ne najde zavetja, saj mora slediti posledicam svoje ljubezni, do Mikoláševe smrti. Ena od teh posledic je tudi zvestoba Mikoláševim sorojencem: enorokemu Adamu (Ivan Palúch) in Aleksandri (Pavla Polášková) ter njenemu ljubimcu, saksonskemu plemiču Kristíanu (Vlastimil Harapes).
Glede na povedano bi morda lahko (preuranjeno) sklenili, da gre za nekoliko eksperimentalno in narativno razvejano kostumirano melodramo. Vendar ne ljubezenska tematika ne vprašanje zvestobe v Marketi Lazaroví zares ne igrata pomembnejše ali prepričljivejše vloge od drugih koordinat človekovega ravnanja. Tako ljubezen kot zvestoba v filmu nastopita kot funkciji strasti in dolžnosti ter skoraj nečloveške, instinktivne pripadnosti, ki narekuje skrb za bližnjega. Poleg tega enako odločilno kot ljudje sami v tem filmu delujejo na primer impresivne naravne sile, ki vsako zimo pobelijo nekoliko melanholično pokrajino, lomijo mogočne drevesne veje in otežujejo napredovanje različnih militantnih formacij. Nič manj kot kulturni okviri ter odnosi z ljudmi pa junakov ne zaznamujejo identifikacije z živalmi: razmerja med volkovi, ovcami, kozami in ljudmi tako vseskozi ostajajo nekoliko zabrisana.
Vlačílova drzna, vizualno in zvočno osupljiva epopeja tako zasleduje predvsem ritme življenja, ki presegajo zgolj človeško eksistenco. V tem kontekstu film prek kompozicije in montaže nakazuje minljivost in krhkost človekovega telesa; Kozlíkovi ljudje se tako na primer postopoma prelevijo iz tistih, ki koljejo, v tiste, ki se skrivajo pred kopji in puščicami. Ne glede na smer smrtonosnega orožja bojni adrenalin praviloma spremlja pridušeno donenje bobnov. Film ne obsoja šibkih ljudi zaradi impulzivnih, sebičnih in moralno spornih odločitev; več obsojanja nameni geometričnim vzorcem formacij, ki jih med samostanskimi zborovanji tvorijo obleke togih krščanskih nun. Namesto njim Vlačíl v ritmu gregorjanskega korala poje hvalnico trmi, potrpežljivosti in predanosti občasnih junakov in junakinj, in sicer ne glede na to, na kateri strani zgodovine so se po naključju znašli v določenem trenutku.
