»Ko sem začel snemati filme, sem hotel biti v opoziciji. Ne biti za nekaj, ampak proti nečemu.« (Bob Rafelson)
Spopad med Bobbyjem Dupeajem, ki ga v Rafelsonovem filmu Pet lahkih komadov (Five Easy Pieces, 1970) igra Jack Nicholson, in natakarico v obcestni okrepčevalnici je takoj postal legendaren. Bobby v družbi svoje trpeče punce Rayette in dveh lezbičnih avtoštopark naroči omleto z belim toastom. Nimajo. Restavracija ne streže toasta kot priloge. Bobby uporablja logiko, na katero bi bil ponosen Groucho Marx, da dobi tisto, kar želi. Ko mu tudi to ne uspe, z zamahom roke pomete vse z mize in navduši tako štoparki kot gledalce. Ko sem kmalu po nastanku prvič gledal film v Ameriki, so gledalci ploskali in vzklikali. Tudi ob vseh naslednjih priložnostih, ko sem ga gledal v kinu, je bil odziv enak, tako v Ameriki kot v Evropi. Končno, smo si mislili gledalci, tu je upor proti rigidnosti, proti drobni dogmatiki vsakdanjega življenja, proti pomanjkanju domišljije, proti nori drobni reglementaciji življenja. Nicholson je z zamahom roke postal mojster našega razočaranja; človek, ki nam z eno uporniško gesto nudi streznitev v najbolj slavnem prizoru epohalnega filma.
No, morda. Za kaj sploh gre? Robert Eroica Dupea je odpadnik, bolj nezadovoljnež kot upornik; potomec imenitne družine glasbenikov, ki je zapustil svoj svet in živi med proletarci, kjer pa je enako jezen in nezadovoljen kot med kulturno elito. Štirideset let po premieri filma je njegov spopad z natakarico videti bolj izraz duhovne impotence kot pa drzen upor. Natakarica, ki jo igra Lorna Thayer, je utrujena in naveličana. Je vse tisto, kar Bobby ni: prava proletarka. Pojasni mu, da si ni ona izmislila pravil, ter ga vpraša, ali bi se rad pogovoril z lastnikom. Bobbyja to ne zanima. Njegov izbruh je usmerjen proti osebi, ki je še bolj potlačena kot on. Če je to upor, potem je to upor na najnižji ravni ter upor, ki ne spremeni ničesar. Bobby je upornik brez plemenitosti upornikov, ki sta jih nekoč igrala James Dean ali Marlon Brando.

Pet lahkih komadov je izjemen film. Scenarij Carole Eastman, ki je pisala pod psevdonimom Adrien Joyce, premore vso živahnost govora ameriškega proletariata. Rafelson oriše prizorišča filma – bowling steza, naftna polja, na katerih Bobby dela, avtoceste, stanovanjski voz, poln otrok in hrupa, že omenjeno okrepčevalnico ter eleganten, vljuden dom Bobbyjeve družine, poln skrite bolečine. V filmu sijajno obdelanih likov in prizorov eden najbolj ostane v spominu. Sekvenca petih kadrov, brez besed, v katerih kamera sledi Bobbyju, ko se vrne v teksaško mestece po koncu šihta, ko hodi mimo zaprtega porno kina, mimo salona vedeževalca in mimo šole za brivce, na koncu pa se poslovi od pajdašev na vogalu zunaj bara, med bledimi neonskimi znaki v somraku. Ta sekvenca upodobi domotožje generacije režiserjev po »običajni« Ameriki, deželi dolgih poti in podeželskih mestec v somraku. Rafelsonova kamera je kamera obiskovalca, ki hrepeni po neki osnovni ameriški biti.
Lahko bi rekli, da so se sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Ameriki začela s Petimi lahkimi komadi, filmom, ki je bolj kot katerikoli drug upodobil ta čas splošne nebogljenosti v ZDA. Rafelson je bil pomemben lik novega Hollywooda, tako producent kot režiser. Njegovo podjetje BBS Productions je financiralo Gole v sedlu (Easy Rider, 1969, Dennis Hopper), kjer smo videli smrt romantične, kavbojske strani šestdesetih. V filmu Pet lahkih komadov smo priča pustoti Amerike po neuspehu ameriškega leta 1968, odmiranju množičnega levega proti-establišment gibanja, vzponu Nixonove vladavine in moralne ter čustvene jalovosti, ki jo je povzročila vietnamska vojna; jalovosti, ki je otipljiva v Rafelsonovih zgodnjih filmih, čeprav sama vojna nikoli ni omenjena.
Rafelson sicer še vedno snema filme, a sloves je zasnoval na treh, posnetih med letoma 1970 in 1976. Pet lahkih komadov, Kralj Marvinovih vrtov (The King of Marvin Gardens, 1972) in v glavnem spregledani Ostani lačen (Stay Hungry, 1976) so filmi, ki predstavljajo neformalno trilogijo z iskanjem vedno izmikajočega se ameriškega sna. Kot celota so zgodba o poskusu tako junakov kot umetnika, da se dvignejo nad padlo deželo.

Ampak je tudi meja, ki je Rafelson ni prekoračil. Režiserji novega Hollywooda so bili izjemni kritiki sodobne Amerike, pa tudi ameriške zgodovine. A manjkala jim je vizija transformacije družbe. John Ford je verjel, z veliko dvoumnosti in grenkobe, v napredek Združenih držav, Howard Hawks pa v alternativne skupine, ki so izključevale sodobno družbo. Filmi nove generacije so delovali revolucionarno, saj so prekršili veliko pravil klasičnega ameriškega filma, a so bili skoraj vsi brez vizije za družbo in posameznika. »Amerika je nekaj gnilega,« so nam govorili, ampak se niso spraševali, kakšna bi Amerika morala biti ali kakšna je pot naprej. V filmu Ostani lačen je Rafelson poskušal ustvariti raj na zemlji za svoje ameriške čudake in prenapeteže – raj v obliki ustvarjalnega, sproščenega, svobodnega življenja. Da v tem ni uspel, pove nekaj tako o novem Hollywoodu kot o Ameriki in samem Rafelsonu kot umetniku.
Na mestu je nekaj besed o vojni v Vietnamu in nevidni vlogi, ki jo igra v Petih lahkih komadih in Kralju Marvinovih vrtov, pa tudi v drugih ameriških filmih tega časa. Glavni ustvarjalci novega Hollywooda se niso začeli ukvarjati z vietnamsko vojno do druge polovice sedemdesetih. Pred tem so bili filmi o vojni ali veteranih na obrobju: B-filmi ali pa neodvisne in občasno zelo uspešne produkcije kot Sojenje Billyju Jacku (The Trial of Billy Jack, 1974, Tom Laughlin). Ampak gledalci Petih lahkih komadov in Kralja Marvinovih vrtov so bili isti Američani, ki so vsak večer gledali vietnamsko vojno na televiziji. Že od oseminšestdesetega leta naprej je bilo jasno, da je vojna izgubljena, kar je povzročalo občutek frustracije, nemoči in ponižanja. Po besedah protivojnega aktivista Daniela Berrigana je nezmožnost vse ameriške tehnologije poraziti kmečko partizansko vojsko predstavljala »smrt Supermana«. Ko so gledali Rafelsonove prve filme, so bili Američani na poti v poraz. Vietnamska vojna je bila v srži otožnosti filmov s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, pa tudi v srži določene nevrastenije, ki se je čutila v vsakdanjem življenju v ZDA tistega časa. Rafelson se je ukvarjal z vietnamsko vojno le v svojem prvencu, surrealističnem filmu Head (1968), s pop skupino The Monkees, ki jo je sam pomagal sestaviti in promovirati. V tem filmu je prizor, ki skače med kadri iz neke ameriške risanke in dokumentarnimi posnetki Vietnama. Gledamo, kako puška iz risanke strelja, Vietnamci pa bežijo. To je eden najbolj kritičnih prizorov v zgodovini ameriškega filma, ker dobesedno povezuje dve plati Amerike, ki imata ogromen učinek na ves svet: živahna in dostopna popularna kultura na eni strani, vmešavanje v zadeve drugih narodov na drugi. Head nam ne omogoča le užitka v glasbi in humorju Monkeejev (neke vrste nadomestnih Beatlesov), saj gledalcem – ki jih je bilo za ta film zelo malo – ne dopušča pozabiti, da medtem ko žurajo, njihova vojska pustoši vsepovsod po neki deželi. Rafelson se je s filmom Head poslovil od ameriške popularne kulture in uprl pogled v duhovno opustošenje doma.
Po uspehu Petih lahkih komadov je posnel Kralja Marvinovih vrtov, ki je pri gledalcih propadel. Film prinaša zgodbo o dveh bratih, Davidu in Jasonu Staeblerju (Jack Nicholson in Bruce Dern), njunih sanjah o pacifiškem rajskem otoku, ki ga bosta preimenovala v Staebleravijo, ter o prijateljicah, prostitutkah Sally in Jessici (Ellen Burstyn in Julia Anne Robinson). Postavljen je v Atlantic City, nekoč luksuzno letovišče na obali Atlantskega oceana v državi New Jersey, ki je na začetku sedemdesetih ostalo zapravljena senca bivšega blišča; mesto praznih hotelov, zimskih plaž, izgubljenih duš v iskanju uspeha in odrešitve. Mesto, katerega ulice so služile kot navdih za igro Monopoly. Kralj Marvinovih vrtov je bolj zavestno simboličen film kot Pet lahkih komadov. Deluje manj organsko kot predhodnik, bolj kot vaudeville Amerike; kot serija ameriških momentov: parade, zastave, mažoretke, miss America, stare Judinje v krznu na dnevnem izletu v Atlantic Cityju, avdicija za dražilce, lunapark in ameriške obsesije z nepremičninami in zemljiščem. Da je njuno iskanje raja na Pacifiku jalovo, je od začetka jasno mlajšemu, bolj introvertiranemu bratu Davidu, ki pa vseeno sledi dinamičnemu Jasonu. Ženske so zapostavljene, tako kot Rayette (Karen Black) v Petih lahkih komadih, a jim za razliko od Rayette ne uspe vnesti v film človeške topline, samo še dodatno noto živčnosti. In za razliko od Rayette se uprejo svojemu položaju. Upor pa je spet popolnoma zaseben. Ko Sally ustreli Jasona, se vsa žalostna igra samoiluzije konča z medlim umorom v hotelski sobi. Če se sploh čuti duh katerega od starih ameriških režiserjev, je to John Huston, veliki ameriški kronik poraza, ki je istega leta posnel zelo novoholivudski Fat City (1972).

In tako kot Huston tudi Rafelson ni znal prepričljivo naslikati uspeha. Craig Blake, junak filma Ostani lačen, je variacija na Bobbyja Dupeaja iz Petih lahkih komadov. Zadnji sin imenitne družine v Birminghamu v Alabami, ki ne ve, kaj storiti s svojim votlim življenjem mladega bogataša, se najprej spusti v svet neskrupuloznih investitorjev. Ko pa skuša prepričati lastnika telovadnice, da jo proda, se znajde v osvobajajoči subkulturi bodybuilderjev (med njimi je tudi odlični mladi Arnold Schwarzenegger), ljudske bluegrass glasbe, sproščenega življenja na podeželju in lepe Mary Tate (Sally Field). Rafelson spremeni tako znane filmske podobe, kot sta smučanje na vodi ali podeželska zabava, v nekaj vitalnega, polnega fino opaženih podrobnosti; vse skupaj polno sle za življenjem. Film doseže enega svojih vrhuncev, ko Craig, ki ga igra Jeff Bridges, sam pleše na neki kmetiji, obkrožen z veselimi ruralnimi prebivalci. Pijan od domačega žganja pleše kot v transu, a Rafelson ne razvodeni osredotočenosti kamere s premikom ali z rezom; namesto tega se počasi približuje Craigu z zoomom in ustvarja občutek skoraj blazne sreče. Tako kot Bobby se Craig znajde v razcepu. V njegovem primeru je to razcep med punco in novimi prijatelji iz ljudstva ter kmetavzarsko in snobovsko južnjaško elito, ki ji pripada. V ključnem hipu vidimo, da ga je sram zaradi lastne punce in bluegrass glasbenikov, ki jih je pripeljal na elitno zabavo. To je mojstrski prizor, v katerem nam Rafelson in Bridges naslikata človeka, ki nima moči, da bi se zares uprl svojemu razredu, zato se raje spusti v pijanstvo in brezobzirnost. Njegova slabost je tako prepričljivo orisana, da ne verjamemo, ko se Craig zares spremeni. To deluje kot neprepričljiva transformacija, ki je Rafelsonu potrebna, da bi lahko končal film s pozitivno vizijo.
Morda je Rafelson spet slikal Ameriko svojega časa, tokrat leta 1976. Dvestoti rojstni dan Združenih držav naj bi prinesel prelomnico. Amerika se je umaknila iz Vietnama in z novim predsednikom naj bi pustila Nixona in Watergate za sabo. Časa nebogljenosti, sramu in samokritike naj bi bilo konec, z njim pa tudi zlatega obdobja novega Hollywooda. Tako kot patriotizem tistega leta tudi zaključek filma deluje prisiljeno.
Po filmu Ostani lačen je Rafelson začel snemati žanrska dela. Posnel je nekaj filmov noir mešanega uspeha in odlično zgodovinsko pustolovščino Mesečeve gore (Mountains of the Moon, 1987). Ampak nikoli več ni naredil tako vitalnega in z družbo povezanega filma, ki bi se lahko meril z neformalno trilogijo z začetka njegove kariere.
Ekran, julij 2010