Urška Djukić je pozornost pritegnila že s kratkim igrano-animiranim filmom Dober tek, življenje! (2016), ki se na humoren in vizualno igriv način loteva teme nezaželene nosečnosti. Zanj je na 19. Festivalu slovenskega filma prejela vesno za najboljši kratki film. S tem delom njene filmografije začenjamo zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da sam naslov – »Dober tek, življenje!« – lepo zaobjame vitalnost, angažiran humor in pogum njenih filmov, drugi pa, da je bila nagrada, ki jo je prejela zanj, le prvi korak na nadaljnji izjemno uspešni ustvarjalni poti.
Po vesni za najboljši kratki film je bila Djukić leta 2018 izbrana za sodelovanje v programu SEE Factory, ki ga kurira Quinzaine des Réalisateurs v sodelovanju s Sarajevskim filmskim festivalom. V sklopu omenjenega programa je sorežirala kratek igrani film Ena in edina (The Right One, 2019), ki je bil premierno prikazan v Cannesu. Istega leta je bila izbrana tudi na cansko rezidenco Cinéfondation, kjer je razvijala svoj prvi celovečerni film Kaj ti je deklica (2025).
Vmes je posnela kratki film Lovka (2019), »miniaturno refleksijo o ženstvenosti v času spolne enakopravnosti«, ki je bil morda nekoliko pred svojim časom, po knjižni uspešnici Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače pa je v sodelovanju s francosko animatorko Emilie Pigeard režirala kratki animirani film Babičino seksualno življenje (2021). Ta je prejel preko 40 mednarodnih priznanj – med drugim nagrado evropske filmske akademije EFA za najboljši kratki evropski film 2022 in francosko nagrado cezar za najboljši francoski animirani film leta 2023. Leta 2023 je prejela tudi Župančičevo nagrado za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture. Tudi s filmom Kaj ti je deklica suvereno nadaljuje z nizanjem uspehov, saj je film odprl nov tekmovalni program 75. berlinskega filmskega festivala, Perspektive.
Njeno delo izstopa tako iz formalnega kot vsebinskega vidika. S prepletanjem različnih filmskih zvrsti, od animacije, prek fikcije, do različnih oblik eksperimentalnih tehnik, ustvarja dinamične in inovativne filmske svetove, ki na gledalcu_ki pustijo močan emocionalni pečat. Tudi vsebinsko lahko v njenih filmih sledimo jasni rdeči niti – od nezaželene nosečnosti in ženskega prijateljstva v Dober tek, življenje!, prek posesivne matere v Ena in edina in prevpraševanja ženstvenosti v Lovki, do spolnega življenja žensk v 20. stoletju ter z njim povezanega nasilja in zlorab v Babičinem seksualnem življenju; da ne govorimo o polnokrvnem naboru izjemnih ženskih (anti)junakinj. Tako lahko sledimo kontinuiranemu feminističnemu raziskovanju sodobne ženske in njene neuklonljive narave, ki se zoperstavlja ukalupljenju v sistemski seksizem in dominantnim moško-ženskim narativom.
Tudi v celovečernem prvencu, ki je nastajal dobrih sedem let, Djukić ostaja zvesta svojim tematskim preokupacijam. Kaj ti je deklica se posveča vprašanju vpliva patriarhalnih družbenih vzorcev in pravil, ki se skozi generacije prenašajo na dekleta in njihovo dojemanje lastnega telesa. V središču zgodbe, postavljene v magično okolje ‘starega mesta’ ob reki Nadiži, je sramežljiva in občutljiva najstnica Lucija, ki med odraščanjem krmari med pričakovanji okolja in odkrivanjem lastne seksualnosti. Brezskrbna, od sonca ožarjena in lepljiva poletna atmosfera nekoliko spominja na tisto iz Guadagninovega Pokliči me po svojem imenu (Call Me By Your Name, 2017), le da mladostniško odkrivanje same sebe ter nerodno krmarjenje med burnimi čustvi, prehitrimi telesnimi spremembami in brbotajočo, prebujajočo se spolno energijo tokrat spremljamo iz ženske perspektive.
Kdaj si začela razmišljati o tem filmu, kaj je bilo tisto, kar je spodbudilo njegov nastanek?
Začetna iskrica projekta se je zanetila, ko sem prvič slišala peti enega od slovenskih dekliških pevskih zborov. Moč glasov deklet, ki so na robu prebujenja svoje ženske moči, me je ganila tako globoko, da sem morala zadrževati čustva, saj bi se drugače sredi koncerta razjokala. Začutila sem, da je v tej izrazito močni sili mladih ženskih glasov, ki so bili skozi zgodovino pogosto utišani, nekaj pomembnega.
V občinstvu so sedeli tudi trije duhovniki, ki so bili enako ganjeni kot jaz. Prizor odraslih moških v celibatu, ki poslušajo dekleta, polna prebujajoče se spolne moči, se mi je zdel nenavaden. Na tem koncertu in ob tem prizoru sem začutila, da moram to tematiko in svoj občutek ganjenosti raziskati skozi celovečerno formo. Nato sem ta zbor nekaj časa spremljala, opazovala njegovo dinamiko in iz njega črpala navdih za pisanje scenarija.
Naprej sem želela raziskovati ženski glas, ki je bil skozi zgodovino (pre)pogosto utišan. To raziskovanje me je nato pripeljalo do nerodnega odnosa do telesa, do spolnosti, grešnosti in krivde, do transcendence in čutenja lastne moči. V filmu na koncu skozi lik občutljivega mladega dekleta, ki je skozi patriarhalne vzorce vzgoje prevzelo splošne konvencije grešnosti, odkrivam predvsem, kako mlad človek pride do lastne moči.
Pevski zbor in petje sta kot nekakšno sidrišče zgodbe. Za film ste vzpostavili tudi svoj projektni pevski zbor, kar se zdi precej velika in tudi nekoliko nora stvar.
Ja, res je bilo noro, to je bila res velika stvar. Sestavili smo svoj projektni pevski zbor. Naredili smo avdicijo za mlade pevke, izbrali 27 deklet in vanj vključili še naše štiri igralke, ki so bile takrat skoraj brez pevskega znanja. Potem se je začelo trdo delo. Pevski zbor je vodila dirigentka Jasna Žitnik in igralec Saša Tabaković (ki v filmu igra dirigenta, op. a.) se je v tem procesu lahko od nje učil dirigiranja in vodenja zbora.
Kako ste naredili izbor pesmi, ki jih je moral zbor vaditi in ki jih slišimo v filmu?
Zanimale so me slovenske ljudske pesmi, ki so s svojo vsebino in atmosfero podprle situacijo določenih scen, npr. »Kaj ti je deklica«, »Triglav moj dom«, »Igraj kolce«, »Kresna« … Pri aranžmajih teh pesmi nam je veliko pomagala glasbenica in vodja projektnega pevskega zbora Jasna Žitnik.
V zaključku filma uporabimo tudi zelo staro italijansko molitev, ki jo je predlagala naša sodelavka, glasovna umetnica Irena Tomažin, in sta jo potem skupaj z Jasno in izbranimi pevkami priredili in zapeli v prizorih, kjer sestre pojejo v jami in pod slapom. Ta pesem ima tako močno vibracijo, da je na snemanju ganila prav vse sodelavce v ekipi. Ko smo to snemali, smo res vsi čutili, kakšno moč ima ta starodavna molitev, ki govori o očiščenju.
Film se zaključi z znanim komadom »Little Trouble Girl« skupine Sonic Youth, po katerem je film dobil tudi svoj angleški naslov in vsebinsko lepo zaokroži zgodbo in pomen filma.
Zvok je zelo pomemben element filma, poleg glasbe in petja pa lahko slišimo tudi nekakšen notranji glas, šepet, ki je povezan z Lucijinim notranjim svetom. Kaj je ta notranji glas?
Zvok je zame najpomembnejši element filma, saj gre za vibracijo – in svet deluje po principu vibracij. Zvok lahko seže globlje od podobe in globlje od razuma. Zvočno sliko filma sva s krasnim sodelavcem Julijem Zornikom ustvarjala zelo dolgo in zelo precizno, da sva na koncu dosegla naravnost in hkrati čarobnost.
Pri razvoju Lucijinega notranjega glasu sem sodelovala z glasovno umetnico Ireno Tomažin, ki je fantastična in navdihujoča ustvarjalka. Zdi se mi, kot da je povezana z nečim višjim in to izraža skozi svoj glas. Po ogledu Irenine monodrame Zidanje skadra, ki je mimogrede nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla, sem dobila idejo tega šepeta, tega glasu skrivnostne starke: govori v nepoznanem, abstraktnem jeziku, ki je glas duše, nekakšen starodaven glas, ki Lucijo vodi k temu, da prisluhne svojemu telesu.
Skozi bolečino izobčenja in močno telesno izkušnjo Lucija doživi nekakšno odrešitev. Odrešitev nikoli ne pride od zunaj, ampak od znotraj. Iz lastnega telesa. S to novo izkušnjo gre Lucija naprej v življenju in se odloči, da bo poslušala svojo intuicijo.
Film govori o odraščanju, o iskanju samega sebe in svojih želja. Je tudi zelo nežen, svetel in vabljiv, kar posrka te v svoj svet.
Nežnost je bila pomemben koncept pri ustvarjanju. Vsakemu sodelavcu in sodelavki sem v nekem trenutku rekla to besedo. Morda se sliši idealistično, ampak mislim, da v tem svetu nežnost premaga grobost, je močnejša od nje.
Pri tem občutku nežnosti je zelo pomembno vlogo odigrala montaža filma, ki ustvarja pravi ritem in pravo razmerje med tenzijo in nežnostjo. To ravno pravo ravnovesje je z mano soustvarjal izjemen montažer Vlado Gojun, ki me je slišal in hkrati vodil. Sodelovanje z njim je bilo polno kreativnih iskric in srečanj. Montaža je res ključni del filma. To sicer v teoriji vsi vemo, a šele v praksi se izkaže, kakšno moč imata ritem in tempo nad posnetim materialom, nad idejami, nad delom igralcev in nad konceptom filma.
Pri vizualnem aspektu, svetlobi in barvah mi je veliko ponudil nadarjen direktor fotografije Lev Predan Kowarski. Z njim sva na filmu tesno delala že kako leto pred snemanjem in skupaj pripravljala koncept kamere. Želela sem biti zares blizu Luciji, se osredotočiti na njeno notranje doživljanje. Bilo je poletje in Lev se je res potrudil, da je poudaril to svetlobo in brezskrbno atmosfero vročega poletja. Tako so v film ujeti svetloba in duh mladostniškega ležernega poletja, obilica prostega časa, ki ga preživljaš ob bližnji reki, ob kateri piha lahen vetrič in ne potrebuješ nič drugega kot kratke hlače in majico.
Glede barv je film precej specifičen. Z izborom sem želela doseči tako filmski videz kot avtentičnost. Tudi odlična scenografija Vaska Kokalja in kostumografija Gilde Venturini veliko naredita za to, da imamo na koncu na platnu nekaj avtentičnega in da ima vse skupaj občutek nečesa nekoliko nostalgičnega, a hkrati večnega.
Poleg brezskrbnega poletja k atmosferi filma veliko doda tudi lokacija. Kje se film dogaja, kako je lokacija navdihnila zgodbo in kako se je v zgodbi znašel tisti antologijski prizor s kislim grozdjem? Ali ta vraža dejansko obstaja ali si si jo izmislila?
To o kislem grozdju sem si izmislila. Prišlo je iz prostora, skozi meditacijo. Res je bilo zanimivo, kako se je ta zgodba gradila iz same lokacije. Ko me je producent Jožko Rutar prvič pripeljal v Čedad v Uršulinski samostan, kjer smo potem snemali film, sem tam takoj začutila neko vodstvo. Ko sem več časa preživela v samostanu, mi je sam prostor začel pripovedovati zgodbo.
Te lokacije v prvi verziji scenarija namreč ni bilo. A sta me samostan in njegova okolica tako prevzela, da sem se prepustila ustvarjalnemu procesu in celoten film prestavila sem. V scenariju tudi ni bilo delavcev, ki prenavljajo samostan. Tudi ta ideja je prišla z lokacije same. Ko smo namreč prišli tja, se je izkazalo, da samostan prenavljajo. Vsenaokrog je bilo polno gradbenih odrov, delavskega materiala in delavcev; povsod je odmeval grob zvok vrtanja. Vodjo samostanskega muzeja sem vprašala, do kdaj bo prenova trajala, ona pa mi je povedala, da vsaj še tri leta. Počutila sem se precej grozno in se ves čas spraševala, kako bomo tu snemali, če pa samostan prenavljajo. Potem pa se mi je posvetilo, da je to pravzaprav briljantna ideja. Staro okostenelo strukturo je treba prenoviti z mlado energijo, zato da se na novo postavijo temelji, ki so že začeli razpadati od togosti.
Za samostanom teče reka Nadiža in ob njej je star samostanski vinograd. Ko sem tam pisala scenarij, je bilo grozdje na trti še popolnoma nezrelo, zeleno. To grozdje sem gledala vsak dan, ko sem hodila naokoli, in kar naenkrat se mi je posvetilo: če to kislo grozdje poješ, ful trpiš! (smeh) In da je to lahko prispodoba za kaznovanje samega sebe in svoje krivde. Tako se je rodila ta igriva scena, v kateri se pravzaprav skriva tudi osrednja ideja filma – in ki jo ljudje dejansko vzamejo za resnično, saj deluje pristno, kot kak star običaj.
Ta prizor je tudi še en lep primer, kako me je samostan vodil pri ustvarjanju. In prav tako vse mesto, slavni Hudičev most in reka Nadiža, njena svetlikajoča se voda v poletnem soncu, pravi simbol čistosti, mladosti in emocij. Tako so nastali tudi prizori s kopanjem. Vse je izšlo iz prostora. Prostor, kjer se film zgodi, je neločljivo povezan z zgodbo.
Kako je potekal kasting? Si imela že na začetku dokaj izdelano idejo glavnega lika ali pa si bila bolj odprta in določene lastnosti iskala pri igralkah?
Iskala sem dekle, ki je v fazi prehoda iz deklice v žensko. Želela sem najti nekoga, ki ima v sebi milost, nekaj, kar sije in kar je svetlo. Pri delu z igralci in igralkami ter ostalimi sodelavci po navadi izhajam iz tega, kaj k projektu prinesejo tudi oni sami, in jih tudi izbiram na podlagi njihovih življenjskih izkušenj. Jaro Sofijo Ostan, ki igra Lucijo, sem izbrala na kastingu, ki smo ga pripravili za ta namen. Že ko sem prvič pogledala tam okoli 60 kratkih predstavitvenih videov različnih mladih igralk, ki so se prijavile, sem vedela, da je ona ta, ki jo iščem. Takoj sem zaznala, da je v njej nekaj čarobnega: deluje kot stara duša, ujeta v dekliško telo, ki se začenja počasi prebujati, v očeh pa nosi nekakšno žalost, ki jo naredi še bolj občutljivo od drugih.
Intuitivno sem čutila, da je ona prava, ampak na začetku ni bila prepričana, da si to zares želi. Tudi mi nismo bili prepričani, ali bo zmogla nositi ves film. To je res velika odgovornost za vsakega igralca. Začetek je bil zato težak, ampak v teku procesa dela se je kot igralka odprla in začela ogromno dajati. Z njo je delalo veliko trenerjev in učiteljev in postopoma so jo pripeljali do znanja, ki ga je pokazala na filmu. Ko smo začeli delati, je naša učiteljica igre, Nataša Burger, opazila, da njene roke kar visijo, kot da ne bi bile povezane s preostalim telesom; šele skozi proces igre je Jara začela bolje razumevati svoje telo, ga zares čutiti in iz njega izhajati. V enem letu je skozi delo na sebi doživela razvoj in to transformacijo smo ujeli na film.
V tem procesu sem se marsikaj naučila tudi sama, na primer to, da moram iti s tokom in tja, kamor me materija vodi; se pravi, da moram vzeti, kar ljudje imajo in v čemer so dobri. Če sem Jaro poskušala potisniti v smer, ki ji ni ustrezala, to ni delovalo pristno. Zato sem scenarij prilagodila tudi njenemu značaju. Tako sem potem delala z vsemi igralci. Mislim, da je zame t. i. ‘type casting’ bistven za ustvarjanje resničnosti na filmu.
Tudi Mina Švajger, ki igra Ano-Marijo, je bila tako izbrana. Njene divje modre oči in neustrašnost so bili popoln kontrast nežni in sramežljivi Luciji. Tudi Staša Popovič in Mateja Strle sta ustvarili odlični podporni vlogi. V Sloveniji je trenutno veliko izjemno nadarjenih mladih igralcev in igralk, ki se ne bojijo raziskovati, preizkušati in improvizirati.
Kako pa si razvila odnos med Lucijo in Ano-Marijo? Na trenutke daje občutek, da je več kot samo prijateljstvo?
Hotela sem se igrati z neformalnimi pravili in njihovim preizpraševanjem v smislu, da spolna energija ni rigidno vezana na to, da je na drugi strani moški ali ženska, ampak da lahko to energijo začutiš marsikje. Dejstvo je, da smo ljudje ustvarili številna pravila in pričakovanja glede spolnih praks, ki nas utesnjujejo in povzročajo kup nekih travm, strahov in nerazumevanja, saj ta pravila in meje niso v skladu z naravo, zato tudi ne delujejo. Lucijo bega vprašanje, od kod ta energija prihaja; sprašuje se, kaj je prav in kaj ne, to pa v njej ustvarja napetost in občutek krivde.
Ukvarjala sem se predvsem s konceptom privlačnosti; kaj je tisto, kar nas privlači? Ni nujno, da gre za željo po spolnem odnosu; morda te privlači nekaj, kar nekdo ima, ti pa ne, a si želiš imeti. Tudi to je spolna energija. Odnos Lucije in Ane-Marije temelji na tem, Lucijo privlači nekaj, česar še ne razume, privlači jo pot, po kateri mora iti za svoj osebni razvoj.
Film deluje precej osebno; ko ga gledaš, imaš občutek, da izhaja iz intimnih izkušenj. V njem je prisotne tudi veliko krščanske simbolike. Od kod ta kontekst?
Prva podoba v filmu je stara ilustracija Kristusove rane, ki je videti kot vulva. Gre za podobo iz 14. stoletja, vzeto iz majhne molilne knjižice, ki je bila narejena za Luksemburško vojvodinjo. Okoli rane so narisana tudi orodja, s katerimi so mučili in kaznovali Jezusa, ker se ni uklonil vodilnemu sistemu. Hkrati to skrivnostno podobo metaforično lahko razumemo kot vulvo, ki je na nek način izvor vsega, kot je rekel Gustav Curbet. Ta podoba te vodi navznoter; skozi bolečino te vodi v telo, kjer prebiva naše bistvo.
Tematika filma izhaja že iz mojih prejšnjih del. Naj povem, da sem, ko smo imeli solidno verzijo montaže, odšla do patra Karla Gržana in ga prosila, naj film pogleda, saj sem želela slišati njegovo mnenje. Nad filmom je bil navdušen. Takoj je razumel, da med drugim obravnava pomembno temo razumevanja spolnosti, ki je bila skozi preteklost obravnavana kot grešna in umazana, to pa je v ljudeh povzročilo veliko tenzij, travm in nerazumevanja.
Občutke krivde do lastnega nagona sem imela v času odraščanja tudi sama. Čeprav moja družina ni strogo verna, me je mama vzgajala v skladu s tradicionalnimi katoliškimi predstavami o tem, kakšno naj bi bilo »pridno dekle«. Šele kasneje sem dojela, da so te ideje, ki se ukvarjajo s telesno podobo in spolnostjo, precej toge in nerodne.
Telo ima namreč svojo nagonsko inteligenco, ki nas vodi, če ji le znamo dobro prisluhniti. Ljudje, ki so močno povezani s svojim telesom, namreč niso vodljivi, saj bolj kot zunanjemu zaupajo notranjemu intuitivnem vodstvu. Po mojem mnenju je koncept grešne spolnosti in splošna neizobraženost na tem področju pretkan mehanizem, ki človeka odreže od lastnega vira moči. V filmu Lucija preizprašuje svoje notranje, telesne občutke nasproti splošnim družbenim normam in pričakovanjem ter se na koncu skozi transcendentalno in katarzično izkušnjo svojega telesa odloči, čemu bo sledila v svojem življenju.
Kaj ti je deklica na dostopen in empatičen način odpira pomembne teme, za katere se zdi, da je skrajni čas, da o njih odkrito spregovorimo. Morda je lahko dobro izhodišče za začetek tega pogovora?
Zdi se mi pomembno govoriti o tem, da je bil odnos do spolnosti v slovenski družbi milo rečeno neroden in da je ponekod še danes tako. Ko sem v Kinodvoru dijakom predstavljala film Babičino seksualno življenje, je ena od učiteljic po projekciji prišla do mene in mi rekla: ‘Joj, čestitam, res dobro, jaz sem tako vesela, da ste odprto govorili o tej temi, ker mi smo imeli probleme v šoli, sem morala na zagovor k ravnatelju, zakaj bomo kazali take filme o spolnosti in se o tem pogovarjali z dijaki in dijakinjami.’
Povedala mi je, da je nekaj učiteljev tudi protestiralo proti temu, da učenci in učenke gledajo filme, ki obravnavajo spolnost, in da so bili nekateri precej prestrašeni, da se bodo morali z njimi o tem pogovarjati. To me je res presenetilo. Očitno si še danes mnogi ne upajo govoriti o spolnosti. To pomeni, da je tam zadaj še vedno nek strah, zato se mi zdi res pomembno, da se o tem odprto in jasno govori.
Zdaj, po gibanju #jaztudi, smo se končno začeli pogovarjati o tem, kje so meje, kaj se sme, kaj se ne sme, in šele zdaj začenjamo razumeti, da tišina in sram omogočata spolne zlorabe še naprej. Razumem, da ni lahko javno govoriti o tej temi, a vendarle je to edini način za ozaveščanje ljudi. Zato je zame pomembno, da lahko samo umetniško delo sproži razmišljanje in pogovore v družbi, in upam, da tudi kakšne premike v smeri bolj človeškega delovanja.
