Že prve podobe, posnete na filmski trak, nam veličastno razkrivajo, kako izjemno izrazno sredstvo je film. Njegovo neverjetno neposrednost so občutili že prvi osupli filmski gledalci; danes, ko je avdiovizualna podoba postala prvina komunikacije v javnem in intimnem življenju ter hkrati izgubila nekdanje odjemalčevo zaupanje, pa filmske podobe dojemamo drugače (čeprav jim kljub nenehnim eksploatacijam in razvrednotenju še vedno presenetljivo zaupamo). To velja zlasti za prve filmske zapise: na nas se ne obračajo z novo govorico, kakor ob svojem rojstvu, temveč nam drugače, a nič manj velikodušno odpirajo pogled v svetove, ki so nekoč bili – prav taki, kakršni so stali pred objektivom kamere –, ter nudijo vpogled v način svojega nastanka.
Precej nenavadno je, obenem pa morda nič čudnega, da smo Slovenci počasi, resnično počasi stopili v korak z zgodovino filma. Prvi igrani zvočni (in profesionalni) film je v Sloveniji nastal šele po drugi svetovni vojni, ko so France Štiglic in ekipa ustvarili poklon borcem narodnoosvobodilnega boja s filmom Na svoji zemlji (1948). Do prvih zvočnih metrov so nato slovenski filmarji ustvarjali zlasti v polju kratkega dokumentarca; začelo se je leta 1905 z domačimi posnetki entuziasta in amaterja – amatorja – Karola Grossmanna, do konca druge svetovne vojne pa so imenitne dokumentarne (in neme) podobe med drugimi beležili Metod Badjura, Mario Foerster in Božidar Jakac. V letih 1931 in 1932, torej v času, ko so v svetu že več let snemali zvočne filme, sta drug za drugim (a pravzaprav hkrati) nastala kar dva nema celovečerca: V kraljestvu Zlatoroga (Janko Ravnik) in Triglavske strmine (Ferdo Delak). Oba sta dokumentarna filma z igranimi prvinami, a če ju gledamo skupaj, ugotovimo, da je V kraljestvu Zlatoroga dokumentarec z igranimi prvinami, Triglavske strmine pa igrani film z dokumentarnimi. Po tehnični in izrazni plati precej zaostajata za filmskim dogajanjem po svetu, kot unikum slovenske kinematografije pa sta oba brez dvoma zanimivi filmski deli.
Prvi slovenski velefilm
»Sveta si zemlja slovenska« (prvi slovenski velefilm – »V kraljestvu Zlatoroga«) se glasita naslov in podnaslov besedila o filmu V Kraljestvu Zlatoroga v konservativnem Ilustriranem Slovencu, 27. septembra 1931. Velefilm v tem primeru pomeni dolgometražni film, nedvomno pa je bil za Slovence »vele« še v vsaj dveh pogledih: kako je nastal in kako ga je publika pričakala. Film je izdelal Turistovski klub Skala iz Ljubljane. Kakor so zapisali v nekem drugem članku, ki napoveduje premiero (»V kraljestvu zlatoroga, premiera prvega slovenskega filma«, Slovenec, 25. avgust 1931), so imeli hribolazci precej razvpit sloves in zato nemalo težav pri zbiranju financ za svoje podvige: »Skalaši so imeli prva leta svojega obstoja silno težko stališče; zaman so se trudili, da bi si pridobili zaupanje javnosti in oblasti, kar bi jim dalo novega poguma in novega poleta. Javnost je dolgo časa videla v Skalaših zgolj nekakšen klub samomorilcev, družbo mladih vetrnjakov, ki hodijo v planine samo zato, da se ubijejo … Nikjer niso našli razumevanja za svoje velikopotezne načrte. Da dokažejo svetu svojo resno voljo in stremljenje, so se z vso vnemo posvetili fotoamaterstvu in zasledovali pri tem poseben cilj.« Za pridobitev zaupanja in javnega priznanja so se torej obrnili k fotografiji ter začeli osupljive posnetke gora objavljati v časopisih in revijah, s fotografskimi razstavami pa gostovati po regiji in svetu.
Po približno desetletju so si Skalaši zaželeli, da bi občudovanje veličastnih gora okronali s filmskimi posnetki – z veličino, ki si jo vršaci zaslužijo. Zbiranje financ za snemanje je bilo med večjimi izzivi (kar pri produkciji filmov velja še danes) in kljub subvencijam države, mesta in zasebnih podjetij so filmarji prispevali sredstva tudi iz lastnih žepov. Sodelavec pri scenariju je bil pisatelj Juš Kozak, predsednik kluba Janko Ravnik pa je film režiral, posnel in zmontiral, seveda s pomočjo predane ekipe Skalašev. Zlasti pomembni sta Ravnikova želja in volja, da film posnamejo, poleg tega pa seveda tudi njegovo znanje in obvladovanje fotografije. Iz Ljubljane so se torej čez Jesenice odpravili strmo navzgor, v alpsko hribovje, z veliko zalogo življenjskih potrebščin in filmskega traku, s kamero in stativom na rami. Kljub odsotnosti luči, torej pomožne osvetljave, so jim uspeli prav imenitni posnetki tudi v interjerju jeseniške železarne. Ekspedicija je bila nedvomno težavna in mukotrpna, a posneli so marsikateri (vizualno, zgodovinsko, etnografsko …) zanimiv prizor – in v filmu uporabili skoraj ves posneti material. Zanimivo (in zavidanja vredno) je tudi to, da so film razvili in kopirali v lastnem laboratoriju, kar je bil tedaj precejšen izziv, ter izdelali dve kopiji, eno zase in eno za največjega financerja, zagrebško podjetje Putnik.
Film je doma doživel neverjeten uspeh – v prvih desetih dneh predvajanja v Ljubljani ga je videlo kar 15.000 gledalcev, kar je osupljivo tudi danes (in ne smemo misliti, da takrat filmska publika ni bila »razvajena« zaradi odličnega mednarodnega filmskega sporeda). V Slovencu z enim zamahom odslovijo sleherni očitek glede prej zapisanega zaostanka v primerjavi z dogajanji po svetu: »Seveda najnovejši zahtevi mode ne odgovarja. Ni namreč ton film. Snemanje v naravi namreč onemogoča, tudi če bi klub »Skala« hotel, istočasno snemanje tonov in je zato tak film celo za sedanje stanje ton-filmske tehnike nemogoč. Kljub temu pa seveda film niti najmanj ne trpi zaradi svoje onemelosti, saj tovori mnogo bolj in topleje kot skoraj vsi dosedanji plehki ton-filmi. Govori tako glasno, da bo seglo vsakemu do dna srca.«
Glede sinhronega zvoka pri dokumentarnem filmu so pravzaprav zabili žebljico na glavico … Seveda prve projekcije filma V kraljestvu Zlatoroga niso bile povsem neme: na premieri 29. avgusta 1931 ga je spremljal dvanajstčlanski orkester, pri ostalih predstavah v Ljubljani pa manjši. Leta 2005 pa je Andrej Goričar po naročilu Slovenske kinoteke napisal novo partituro za simfonični orkester, ki jo je na slavnostnem koncertu ob 100-letnici slovenskega filma v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma krstno izvedel Simfonični orkester RTV Slovenija pod taktirko Helmuta Imiga.
Kinotečnik november/december 2018
