Kolaž je trk različnih materialov, animiranih frankensteinov. Vzame kup »mrtvih« koščkov, drobcev ali fragmentov, ter jim vdihne novo življenje, namen in smisel.
Kolaž je zajedavski. Parazitira, pleni, ropa in predeluje.
Kolaž združuje različne realnosti v upanju, da bo zanetil povezavo. Lahko oblikuje nasprotja, briše identitete in ustvarja nove. Zavrača prvotne namene.
Kolaž je kalejdoskop ali, bolje rečeno, trkoskop, ki odrine čas in prostor na stranski tir in vam z zlitjem več pogledov v enega sesuje spomin in percepcijo. Ob tem vas prešine trohica prepoznanja, a za občutek gotovosti ali lagodja potrebujete več.
Kolaž vas, mene in vse nas zmoti.
Tako kot džez tudi kolaž vzame eno melodijo tukaj, drugo tam, vse premeša in spremeni v novo skladbo.
To je umetnost, katere avtor ni eden, temveč vsi.
Aha, ste želeli nekaj globljega? Henri Bergson je rekel (sicer ni govoril o kolažu, a vsekakor velja tudi v tem primeru): »Veliko različnih podob, vzetih iz zelo različnih stvarnih območij, bo moglo s svojim združenim delovanjem usmeriti zavest natanko na tisto mesto, kjer naj zajame neko intuicijo.«[1]
Kolaž vzbuja vtis nečesa igrivega, nasilnega, provokativnega, skrivnostnega in dostopnega. Vsak ga zna izdelati in v splošnem lahko rečemo, da nas je večina kakšnega zares izdelala, bodisi v prvih letih šole ali doma v zvezkih z izrezki ali fotoalbumih. Kolaž hodi tudi po številnih presečiščih, predvsem med tako imenovano visoko in nizko umetnostjo, med profesionalnim in amaterskim. Kolaž ima avro nečesa omamno destruktivnega. Ko ga izdeluješ, lahko stvari trgaš, cefraš ali režeš in jih spet sestavljaš v karkoli hočeš.
Ni to lepo in osvobajajoče?
To je počel Picasso, pa tudi moja babica.
Program V neizbežnem trku sega v leto 2018, ko sem v Ottawi pripravil manjšo retrospektivo kolažne animacije. Presenetilo me je, kako malo pozornosti je namenjene tej tehniki. Kolažne animatorje pogosto vržejo v isti koš z eksperimentalnim filmom, galerijsko sceno in drugimi eksperimentalnimi animatorji – ali pa jih potlačijo v neprimeren kontekst (na primer izrezank). Obsežen opus kolažnih animacij si zasluži širše priznanje in enotnejši fokus.
Kolaž dandanes najdemo vsepovsod. Z razvojem digitalne tehnologije in programskih orodij, kot je dobri stari photoshop, je poljubno kombiniranje podob postalo stalna praksa. Z memi, globokimi ponaredki in prikrojenimi podobami se srečujemo vsak dan. Od 90. let lahko uporabniki metode machinima ustvarjajo nova dela s prilaščanjem in spreminjanjem okolja videoiger. Hollywoodski mainstream z izposojenim materialom oživlja igralce ali like (npr. Rogue One, The Mandalorian). Še pred tem so stare posnetke Freda Astaira spremenili in na novo uporabili v oglasu za sesalnik. Kolaž seže precej čez robove vizualne umetnosti. V literaturi sta tehniki kolaža ali lepljenke (cut up) popularizirala William S. Burroughs in Brion Gysin, sicer pa izvirata iz dadaističnega gibanja, ki se je pojavilo v 20. letih 20. stoletja. Vzorčenje (semplanje) in sestavljanke dveh ali več pesmi (mashup) so že desetletja med stebri glasbe. Elementi kolaža so zdaj tako dominantni, da ne razločimo več resničnega od ponarejenega (dobrodošla, umetna inteligenca!).
Od protiavtoritarnih korenin kolažne umetnosti je preteklo veliko vode. Najbrž se strinjamo, da je bil prvotni namen kolažne umetnosti osvoboditi umetnost in umetnika; uporabljali so jo za kritiko vlade in družbe. Zdaj se zdi, da je šla v nasprotno smer – služi ustvarjanju zmede, laži, manipulacij in prikrajanja resničnosti z namenom utrjevanja establišmenta.
Sočasno pa je tehnika kolaža premikala meje animacije z raziskovanjem najrazličnejših družbenih, kulturnih in političnih vprašanj prek vključevanja drugih umetniških oblik (npr. fotografije, igranega filma, eksperimentalnega filma, literature, najdenega zvoka).
V neizbežnem trku je najobsežnejša retrospektiva kolažne animacije doslej. Večdelni program predstavlja pionirje (Robert Breer, Harry Smith, Stan Vanderbeek, Sandor Reisenbuchler, Terry Gilliam, Larry Jordan), sodobne mojstre (Lewis Klahr, Osbert Parker, Janie Geiser, Martha Colburn, Winston Hacking) ter nabor kratkotrajnih ekskurzov avtorjev, kot sta George Griffin in Theodore Ushev.
Posebej nas veseli, da se bo projekcij udeležil tudi Lewis Klahr. Gre namreč za brez dvoma najplodovitejšega in najprodornejšega še delujočega kolažnega animatorja (oziroma »reanimatorja«, če uporabimo njemu ljubši naziv).
Klahr z uporabo najrazličnejših najdenih podob (oglasov iz revij, domačih posnetkov, kontaktnih kopij, pornografije, stripov) in zvokov ustvarja like, ki jih nosi skozi nepovezane čase in kraje, pri tem pa hrepenijo po stiku in navsezadnje po tem, da bi našli sami sebe. Vendar se zdi, da se jim to kot sanje vedno znova izmika, četudi je ves čas tik na dosegu roke.
Klahr vse od svojih začetkov v 80. letih ustvarja dosledno navdušujoč opus, s katerim je postal eden najvplivnejših in najplodovitejših kolažnih animatorjev (sam sebe imenuje »reanimator«). V njegovih kolažnih svetovih najdemo drobce premislekov (med drugim) o identiteti (Altair), otroštvu (The Pharoah’s Belt), spolnosti (Pony Glass, Downs are Feminine), spominu (False Aging, Daylight Moon, Engram Sepals), grški mitologiji (Lethe, Helen of T, 66) in kapitalizmu (Circumstantial Pleasures). Ta vprašanja so pogosto skrita pod mikavno krinko ameriške popkulture sredine 20. stoletja, natančneje filma noir, melodrame, krimičev, popularne glasbe in stripov.
OPOMBE:
[1] Bergson, Henri (1977). Uvod v metafiziko. Prev. Janez Gradišnik. Ljubljana: Slovenska matica.
