Spinoza je bil eden prvih, ki je bistro opazil, da je med bistvenimi lastnostmi človeškega življenja pokoravanje oblasti. To je v vsaki skupnosti nujno prisotno: jasneje se izraža v tako imenovanih diktaturah ali totalitarnih režimih ter na splošno v razmerjih med tiranom in podaniki, a tudi ta očitni odnos ni nikoli zgolj premočrtna ali črno-bela prisila, po kateri prvi zasužnjuje druge. Na delu je vedno ponotranjen konsenz, po katerem si ljudje tako ali drugače prostovoljno prizadevajo za ohranjanje nekega družbenega stanja, četudi se ob recimo zunanjem pogledu takšno stremljenje za suženjstvom ali delovanje proti lastnim interesom zdi povsem nerazumno. V tako imenovanih demokratičnih in odprtih družbah se odnos med oblastjo in subjekti ne kaže kot neposredno podjarmljenje, a posameznik v vsaki funkcionalni in funkcirajoči skupnosti, naj na svoje početje še tako lepi notranjo avtonomijo in individualno svobodo, v zadnji instanci vedno izpolnjuje temeljne oblastniške ukaze. Vsaka oblast se lahko ohranja le z voljno participacijo vseh oziroma najmanj ogromne večine. Zato vulgarna osvobajanja, ki se tudi danes po vsem svetu vršijo pred našimi očmi, skorajda vedno spodletijo.
Sveti pajek (Holy Spider, 2022), najnovejši film na Danskem živečega in delujočega iranskega režiserja Alija Abbasija, v zadnji – ali pa morda prvi? – instanci odpira prav izpostavljena vprašanja. V tem na prvi pogled morda presenetljivo vidim tudi največji dosežek filma; po formi gre namreč za film o serijskem morilcu, ki že na ravni žanra funkcionira zelo dobro. V vešči trilerski maniri se poigrava z več perspektivami, na katerih gradi svoj skoraj dve uri trajajoč suspenz. Za pokušino: na začetku ne vemo, kje smo se znašli – smo v kroniki žalostnega in bednega življenja iranskih prostitutk? Slednje je zaradi državne zakonodaje, socialne problematike in moralne hipokrizije v vsakem primeru hujše od življenj kolegic z liberalnejših geografskih področij – a socialni realizem se nenadoma sprevrže v naturalizem morjenja, brutalno davljenje, skrivanje trupla v puščavi in temno noč, ki se razprostre nad panoramo mesta Mashhad.
Perspektiva se menja in napetost ne jenja; zdaj spremljamo gledišče serijskega morilca, sicer klerikalnega družinskega človeka – ponoči pobija seksualne delavke, to satansko kugo moralne družbe, podnevi pa z istimi rokami med igro masira malo hčerko. Drugo gledišče, skozi katerega spremljamo razvoj zgodbe, je raziskovanje novinarke, ki preiskuje njegovo morjenje in mu je vedno bližje, vse do zadnje konfrontacije, razpleta in izzvena v nelagodje. Da se ne zapletamo v fabulativnost in režijske prijeme: film že na ravni obeh fundamentalnih gradnikov uspe in ga lahko kot kriminalko ali triler postavimo ob bok drugim zglednim predstavnikom žanra.
Kot rečeno pa v filmu poleg dobre obrti vidimo predvsem razsežnost, na katero bi se radi fokusirali in ki jo je nakazal uvodni odstavek. Pojdimo mu naproti: po šolsko bi najprej rekli, da prikazuje družbeno infrastrukturo sodobnega Irana; konservativna nastrojenost, dvojna morala, državniška zatohlost, podrejen položaj žensk itn. Tako bi ga lahko hitro označili za družbeno kritičnega, kar pa bi bilo precej pavšalno in preabstraktno. Kajti strogo vzeto ne kritizira ničesar, temveč vztraja pri, recimo za zdaj zasilno, zgolj realizmu.
Kaj s tem mislimo? Za razliko od veliko sodobne zahodne produkcije – ne brez žlehtnobe ji lahko rečemo liberalistični realizem –, katere glavna funkcija je namesto prikazovanja neke realnosti največkrat moralizatorsko pridiganje, kakšna naj bi ta realnost bila: pa nežaljiva komunikacija, pa pravilni zaimki, pa z umetnostno formo nepovezane kvote ras, spolov in različnosti na splošno, da pred nami vznikajo dolgočasni in sterilni najboljši možni filmski svetovi, Sveti pajek tako rekoč vseskozi ostaja v karakterju. Na nobeni točki ne kaže s prstom, ne moralizira, svojih predsodkov, kakršnikoli že so, nam ne tlači v grlo. Natančneje: če že kaže s prstom in moralizira, to počne z v širšo materijo vpeto razsežnostjo bodisi situacije bodisi lika, ki pa na nobeni točki ne prevzema celovite narativnosti. K slednji največ prispevamo gledalci. Film je dragocen prav za nas, ne podcenjuje in nam ničesar ne vsiljuje, temveč v dobri stari filmski maniri dopušča, da sami povezujemo njegovo umetniško danost, da presojanje, etičnost, refleksija vznikajo v nas. To pa ni le vrhunska lastnost filmov, temveč vseh umetnin.
In ravno na tej nemoralizirajoči ravni poda izjemno luciden vpogled v delovanje družbe. Seveda na primeru za naše razmere klerikalne in nesekularne iranske sodobnosti, a ravno iz te partikularnosti lahko razbiramo tudi splošno delovanje. Stvari so prikazane življenjsko in brez obsojanja, z dobršno mero razumevanja, da ne rečem simpatije; vsako verno prikazovanje česarkoli zahteva določeno mero empatije. Slednjo čutimo pri seksualnih delavkah, v družinskem in prijateljskem življenju. Pa pri dismisivnem odnosu do ženske protagonistke, ki se naveličano, a pragmatično sooča s svojim zatiralskim vsakdanom, od nošenja naglavnih rut do neprestanih šovinističnih pripomb in vsiljevanj. Zelo razumevajoče je prikazana celo pravno-verska oblast v svojem izvajanju državnih, religioznih in družbenih norm ter zakonov. Lahko potemtakem še govorimo o družbeni kritiki?
Tu pride na vrsto funkcioniranje neke družbe in posameznikov v njej, s katero smo začeli tale zapis. Najmočnejši garant za konservativno delovanje iranske družbe, kot jo očrtuje film, niso njene zunanje prisile, delovanje oblasti in represija, temveč globok notranji gon, s katerim večina ljudi prostovoljno sodeluje v islamski teokraciji. Serijski morilec vlačug postane heroj soseske. Razumejo ga žena in sin, sosed in prijatelj. Občudujejo ga in hvaležni so mu. Naša novinarka celo sumi, da ga bodo oprostili, saj je počel le, kar pridiga uradna ideologija. Kurbe nimajo kaj iskati na trgih naših svetih mest! A iranska oblast izpade razsvetljena, ko ga po rigoroznem procesu vendarle obsodi na nekaj smrtnih kazni. Oblast pač dobro ve, da je edina, ki ima dovoljenje za ubijanje.
Tako v Svetem pajku pričamo, kako se neka družbena klima, katerakoli in kakršnakoli, bistveno prenaša prek ljudi, brezštevilnih posameznikov v tem ali onem državnem in vrednostnem konsenzu. V Irancih in Irankah v filmu lahko zlahka vidimo sebe – tudi naše morale, naše prilike in neprilike, razklanosti in državljanske vojne so tu izključno zato, ker jim to dopuščamo, ker jih trpimo in ker jih hranimo. Ker smo jih vajeni. Naj se še tako trkamo po prsih z našim napredkom, liberalnostjo in ne vem še čem, mehanizmi, s katerimi ohranjamo oblast, so enaki. Različne so le praktične okoliščine. Zato je za vsako tiranijo in vsako svobodo odgovoren in soodgovoren tisti, ki jo utrpeva. Zato si lahko vsak narod sodbo piše le sam. Naši pokroviteljski posegi znajo narediti več škode kot koristi.
Sveti pajek je seveda iranski film, deloma pa je tudi evropski, saj je produkcijo omogočilo široko sodelovanje med Evropsko unijo, Dansko, Nemčijo ter tudi Jordanijo, kjer je bil posnet. Ob vsem izrečenem o oblasti in podanikih je gotovo grenak priokus, da ga je iranska oblast uradno obsodila kot propagando in napovedala kazenske pregone. A film bo gotovo viden in iranskemu klerikalnemu sleherniku bo dal s svojim močnim podobjem gotovo marsikaj v premislek. Sodelovanje in omogočanje takšnih filmov pa je tudi nekaj, na kar smo lahko ponosni na Zahodu; spodbujanje kreativnosti in kulturno opolnomočenje sta gotovo plodnejša, koristnejša in seveda etičnejša od pokroviteljstva, sankcij in rožljanja z orožjem. Resnice, ki kipijo iz umetnine na ravni našega filma, imajo ob kontinuirani produkciji navsezadnje močan emancipatorni potencial.
