Zapis o programskem sklopu Iz arhiva: Večno vračanje enakega 10. edicije Fekka.
––––––––––––––––––––––––––––
Letošnji program, ki nastaja v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom (SFA), raziskuje želje, fantazije in strahove na individualni in družbeni ravni. Izbrani filmi v središče ne postavljajo velikih zgodb ali zgodovinskih prelomnic, temveč osvetljujejo življenja (ne)običajnih ljudi ter raziskujejo, kako so se te vtisnile v njihovo realnost in imaginacijo. Preizprašujejo človeško naravo znotraj cikličnosti zgodovinskih sprememb. Kot štafeto nam pretekle generacije podajajo svoje fantazije in strahove in zvesto jih prenašamo naprej in dalje.
Začnemo s filmom Kraljevi brivec (1971) in čeprav bi lahko izpadel kot satira o razsežnosti in trdovratnosti individualnih obsesij, se človeška nrav izrazi v želji ali veri v nekaj boljšega in večjega kot resničnost, kar v tem primeru predstavlja izguba. A želje se včasih uresničijo in deček si v reklami o varčevanju Dinar na dinar(1957) s prihranjenimi dinarji kupi kolo. Za prikaz osrednjega prodajnega sporočila film uporabi željo po izboljšanju svojega materialnega ali statusnega položaja in gon po doseganju ciljev, na kar apelirajo tudi današnje reklame, le da so nauke o varčevanju zamenjali oglasi za kredite. Kodri (1971) predstavi tedanje nove trende nošenja dolgih las pri moških. Cikličnosti v filmu ne prepoznavamo le v pojavljanju novih trendov, temveč tudi v spremljajočem konzervativnem odzivu in uporu proti spremembam. Lasje postanejo simbol za spremembo paradigme t. i. dostojnega načina življenja in tedanjih spolnih vlog v družbi ter bojazni pred novim in nepoznanim. Tovariš telefon (1958) medtem prikazuje pomen telefonije v vsakdanjem življenju ter njen vpliv na različne aspekte življenja. Neustavljivo kolesje napredka in njegove posledice najbolje izrazi misel pripovedovalca: »Oh, kako se spreminjamo, kako bežijo leta in desetletja! Komaj si se malo razgledal okrog sebe, že te imajo za starega in zastarelega. A kljub temu se preveč ne obremenjujemo s tem, saj tisti, ki pridejo za nami, ne bodo deležni boljše usode.«
Grenke usode ljudi, ki zaradi različnih razlogov ne morejo delovati kot »produktivni« člani družbe, so prikazane v dokumentarcu Cukrarna (1972). O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami (1972) bi moral biti po naročilu vojske propagandni film, a se je Karpo Godina uprl in ga v duhu tistega časa spremenil v “make love, not war” biser jugoslovanskega črnega vala. V filmu se nesmisel vojaških konfliktov prikazuje skozi ponavljajoče se situacije nesrečevanja med stotinami deklet in vojakov. Človeška prisotnost pa je v filmu Breath (1976) le še nakazana; izgubljena je med noticami časopisa, ki se premika po mestu. Film ponuja meditativno introspekcijo bodisi o minevanju časa bodisi o ujetem trenutku, ki ga spremljajo zvoki, zajeti neposredno na kraju samem, v mestu, kjer bivamo.
