Pojdite na vsebino

Kako v polje filmskega preliti vso inovativnost, vizionarstvo, enigmatičnost in mitsko razsežnost osebnosti, kakršno je v teku skoraj petdesetletne glasbene kariere utelešal David Bowie? Ta zunajzemeljski performer, androgini »vesoljec« je vseskozi ustvarjal metamorfoze, izumljal nove alter-ege ter svoje spolno fluidne like in persone menjaval hitreje kot kameleon svoje barve. Izumljal je nove glasbene jezike, izzival modne standarde, eksperimentiral s pojmom identitete ter stran od pogleda (splošne) javnosti svoje presežke kreativnosti in skrite demone preteklosti izražal tudi skozi gledališko igro, kiparstvo ter s slikanjem na platno. Bil je človek, večji od življenja, katerega esence ne bo nikoli mogoče ujeti v en sam, (do)končen film. Tega se navsezadnje zaveda tudi Brett Morgen, ki se s filmom o Bowieju, Ziggyju Stardustu, Thin White Duku, Aladdinu Sanu, Diamondu Dogu, človeku slonu, v redkih trenutkih pa tudi Davidu Jonesu, znajde pred domala nemogočo nalogo. Kako torej v polje filmskega preliti nekoga, katerega glasba, umetniški performansi, populistični spektakli in ultimativna slava, v katero (v)stopa skozi prizmo čistega družbenega eksperimenta, so bili že predmet neštetih knjig in televizijskih dokumentarcev?

prizor iz filma Moonage Daydream

Brett Morgen je meje klasičnega glasbenega dokumentarca pričel brisati že s filmom Kurt Cobain: Montage of Heck (2015); hibridnim prepletom Cobainovih dnevniških zapisov, skic in animacije. Zato ni bilo popolno presenečenje, ko se je izkazalo, da se je tudi kalejdoskopskega potopa v eksplozivni kaos Bowiejevega življenja lotil na način, ki poskuša redefinirati formo glasbenega dokumentarca, zavrača vse (po)znane konvencije žanra ter se le še ohlapno opira na izmuzljiv koncept časa in kronološkega sosledja dogodkov. Brez klasičnih prijemov govorečih glav, intervjuvanja prijateljev in znancev ter biografskega nizanja dejstev nas Moonage Daydream (2022) tako posrka v na trenutke izjemno izkušnjo, ki meji na medgalaktično potovanje skozi um enega največjih glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja. A vendar nas pod svojo mozaično, pogosto ekscesno in kaotično (ne)strukturo, Bowiejevi impresivni (samo)naraciji zgodbe navkljub, film ob koncu pusti distancirane od osebe, katere bistvo poskuša ujeti in razumeti skozi obsežnih 135 minut.

Moonage Daydream brez dvoma najbolj (za)blesti pri glasbeni podlagi, ki se v precizni montaži ritma in zvoka v večinoma instrumentalnih remiksih njegovih (enih bolj, drugih manj znanih) pesmi razliva čez platno in občinstvo objema v senzorično zvočno izkustvo, pod katerega se podpisujeta Bowiejev dolgoletni sodelavec, glasbeni producent Tony Viscontti in mešalec zvoka Paul Massey. Glasba je tako ves čas tista, ki narekuje utrip filma, kar pa Morgena, ki je imel neomejen dostop do Bowiejevega osebnega arhiva (redkih koncertnih posnetkov, intervjujev, zapiskov in slikarskih del) pogosto zavira, da bi temnejšim utrinkom glasbenikovega življenja pustil dovolj časa, da na platnu zadihajo in se nas dotaknejo. Moonage Daydream tako le občasno prodre pod površje Bowiejevih kostumov in person ter zareže v ganljive izpovedi o čustveno otopelih družinskih odnosih, odtujenosti od matere, ljubezni do Iman in o mladostniški navezanosti na starejšega polbrata, ki zaradi shizofrenije ostane doživljenjsko hospitaliziran. A takoj ko film v redkih trenutkih iskrenosti in pristne bližine s svojim subjektom nakaže, da je tudi Ziggy Stardust navsezadnje zgolj krvav pod kožo, se tempo nemudoma spet pospeši in Bowie, zreduciran na večno enigmo, mitičnost in zunajzemeljskost, se zlije nazaj v kaotični vrvež halucinogenih eksplozij barv, grafik, animacij in kalejdoskopskih mozaikov njegovih pomnoženih, v ritmu plešočih silhuet, ki sprva vizualno intrigirajo, a se v monotonem ponavljanju kmalu izkažejo za prazne in repetitivne.

prizor iz filma Moonage Daydream

S tokom podob in glasbe vseskozi tečejo tudi Bowiejeve misli in filozofska razmišljanja o religijah, vesolju, lastnem psihološkem ustroju, soočanju s slavo ter ne nazadnje lastno minljivostjo, starostjo in smrtjo. Njegove misli pa se le občasno pojavljajo v formi intervjujev, kjer Bowie vselej premeteno in graciozno odbija nizkotna novinarska vprašanja (»Kakšni čevlji so to, moški, ženski, biseksualni?«) ter večino časa plavajo v offu zunaj filmskega polja, prepleteni z glasbo in kolažem referenčnih filmskih mojstrovin. »Še v torek sem bil budist, v petek pa sem že bral Nietzscheja,« nam Bowie v samonaraciji pojasnjuje, kako je svoje življenjske filozofije menjaval s podobno hitrostjo kot identitete, medtem ko nam pred očmi vršijo sekundni blink and you’ll miss it izseki Dreyerja, Murnaua, Mélièsa, Eisensteina, Buñuela, Bergmana, Kubricka in Kabineta Dr. Caligarija (1920) Roberta Wiena, ki ne povedo in ne (pri)dodajo ničesar k Bowiejevi zgodbi, razen da nam pretenciozno sugerirajo glasbenikovo stremljenje h kontinuiranim preobrazbam, transformacijam, metamorfozam in iznajdbam novih osebnosti, glasbenih smernic in modnih trendov. Kar pa (sploh) v luči tega, da film povsem zanemari zadnja leta Bowiejevega ustvarjanja, ki ga zaznamuje neverjeten val kreativnosti in kulminira v že skoraj preroškem izidu albuma Blackstar dva dni pred njegovo smrtjo, izzveni kot repetitivno vrtenje okoli ene same ideje, v kateri ni prostora za celosten zajem Bowiejevega življenja.

prizor iz filma Moonage Daydream

Moonage Daydream je v svojem preseganju in zavračanju konvencij glasbenega dokumentarca vsekakor imerzivno senzorično izkustvo, ki nas z Bowiejevo magnetično koncertno prezenco na trenutke potopi v že skoraj meditativno stanje. A bolj kot film to deluje kot izkušnja; psihedelična art inštalacija, multimedijska eksplozija, ki pa je pod nasičenimi vizualnimi dražljaji, podobno kot Bowiejevo ponavljajoče tavanje po tekočih stopnicah in hodnikih nedefiniranega azijskega letališča, pogosto prazna, izgubljena v svoji intenci in vzpostavljanju rdeče niti. Morgen, ki umetnikove smrti nikoli ne omeni, s svojim filmom Bowieja tako simbolno ohranja pri življenju in se mu z vsakim tonom, taktom, zvočnim prehodom, arhivskim posnetkom in barvnim mozaikom poklanja v vesolje, na Mars, v galaksijo daleč, daleč stran. Kot bi s svojim pristopom skušal posnemati Bowieja samega, ki je konec 70. let prejšnjega stoletja ob Berlinskem zidu posnel trilogijo plošč, s katero je želel izumiti nov glasbeni jezik. A čeprav Morgen nedvomno odpre novo filmsko polje, vredno nadaljnjega raziskovanja, s svojim filmom ostane na površju ter nas, namesto v Bowiejevem življenju, inspiracijah in ustvarjalnih presežkih, po nepotrebnem utopi v halucinogenih vizualnih trigerjih, ki – čeprav filma domnevno ne zanimajo njegova eksperimentiranja s spolnostjo in mamili – na trenutke še najbolj spominja na Bowiejeve možgane na kokainu.

Ekran januar/februar 2023

Preberi več