V letošnjem letu smo si lahko ogledali dva vidnejša poskusa revitalizacije klasične filmske epike. Eden je prvi del Ameriške sage (Horizon: An American Saga – Chapter 1, 2024) Kevina Costnerja in drugi Pankrt (Bastarden, 2023, Nikolaj Arcel) z Madsom Mikkelsenom v glavni vlogi. Filma si delita pripoved o osvajanju zemlje in nesramežljivo spogledovanje s sentimentalno obravnavo ljubezenskih in družinskih odnosov, kar podkrepi čustvena glasba, pa tudi časovni preskoki, ki poudarjajo meandre človeške usode in njihovo tragiko, soočanje z brutalnostjo pomanjkanja, velikimi sanjami, okrutnostjo vojne, ljudi na oblastnih položajih in narave.
Tako Pankrt kakor Ameriška saga mestoma delujeta kot nekateri starejši filmi, ki smo jih v devetdesetih in na začetku novega tisočletja gledali na televiziji in so delovali, kot da so mali ekrani njihovo naravno domovanje. Če bi nekoč takšen film organsko vzburkal naša čustva in se zlil s kupom podobnih filmov, pa danes, sploh v kontekstu evropske kinematografije, deluje kot izjema. Še več, deluje kot presenečenje, ki ga je mogoče interpretirati na različne načine. Nekateri bodo morda razočarani nad njegovo »spodobnostjo«, sami pa v njem raje vidimo osvežilni odstop od prevladujočega cinizma oziroma zavozlanosti v privilegirano kompleksne, včasih samonanašalne eksistencialne dileme višjih slojev.
Pankrt nam predstavi zgodbo nepomembnega junaka Ludviga Kahlena (Mikkelsen), ki se odloči iz revščine izkopati tako, da bo storil nemogoče: kultiviral resavo, pusto dansko krajino z nerodovitno zemljo. Tam ga pričaka psihopatski plemiški posestnik, ki mu želi na vsak način prekrižati načrte, saj hoče odmaknjeni pokrajini vladati čisto sam, brez konkurence. Plemiča poganja narcistični motiv, da bi bila vsa moč v njegovih rokah. V igro je vpletena tudi novost na poljedelskem področju, skrivnostni krompir, ki lahko preživi tudi v najtrših razmerah in ga ambiciozni poljedelec prinese iz nemškega območja, kjer se je boril kot vojak.
Začne se spopad z zemljo, vreden klasičnih slovenskih kmečkih romanov. Vedno nova razočaranja in nemogoči vremenski pogoji, obenem pa pritisk brutalnega plemiča. Tragedija molčečega glavnega lika, okorelega v težkih življenjskih preizkušnjah, je poudarjena z rumenkastim in sivkastim barvnim tonom filma. Tudi v takih nemogočih pogojih pa gre življenje svojo pot.
Zgodi se ljubezen. Med vdovo pobeglega kmeta, ki ga plemič okrutno umori, in glavnim junakom, pa tudi med njim in plemičevo sestrično, ki so jo poslali k plemiču, da bi se iz interesnih razlogov nazadnje z njim poročila. Film nas tukaj odpelje v zanimivo smer, saj ne poudari le gole ljubosumnosti, temveč tudi razredne razlike med ženskama, obenem pa njun skupni interes v boju proti oblasti, ki jo zaseda moški. Točka fizične kastracije, ki jo uspešno izpeljeta junakinji v skupni zaroti, tako ne deluje kot posiljen aktivizem, temveč zadovoljujoče za vse, saj pokaže organsko ozadje upravičenega sovraštva.
Za sodobni film je seveda neogibna še tematika rasizma. Protagonist na pobudo sopotnice posvoji romsko deklico, ki je bila prodana gozdnim potepuhom, ti pa so jo pošiljali k njemu krast. Njene temnejše polti se držijo predsodki o prekletstvu in poljedelec se znajde pred dilemo: naj izbere njo ali lasten projekt? Kljub analogiji, ki je najbrž namensko izpostavljena, pa je treba ločiti predmoderne, vraževerne predsodke, kot se pojavijo v filmu, od sodobnega sistemskega rasizma. Sam pojem rase namreč nastane v spregi z znanstvenim duhom in kolonialnim osvajanjem ter zasužnjevanjem, ne pa kot produkt nekih magičnih predsodkov neukih kmetov. Ta poudarek je pomemben za razumevanje, kako izobražene elite pogosto prelagajo sistemski rasizem na pleča manj izobražene populacije in si tako umivajo roke.
Arcelov film je zgodba o neomejeni človeški ambiciji in razlogih, ki pripeljejo do nje. Glavni junak Kehlen bi lahko sprejel visoko podkupnino, se odselil in z denarjem mirno živel, vendar ga lastna neusahljiva želja po poravnavi življenjskih krivic in družbenem priznanju vodi v trdoglavo vztrajanje. Morda bi lahko v tem prepoznali tudi komentar tako imenovane toksične moškosti. A vsekakor ga ne smemo omejiti samo na en spol, saj nagovarja univerzalne človeške želje, potrebe in občutja. Pri tem se lahko vprašamo, ali sta takšno vztrajanje in trma vendarle tudi koristna za razvoj človeštva, saj neumikanje zlu oblasti tudi zaradi osebne ambicije prispeva k spremembam. Pankrt takšne dileme zastavlja dovolj senzibilno in kompleksno, da ga lahko imamo za resnično filmsko umetnino.
Poleg Mikkelsenove igre velja izpostaviti tudi Simona Bennebjerga, ki odlično upodobi nepozabno zlobnega in nemogočega plemiča z izjemno psihološko in izrazno natančnostjo. Mikkelsen in Bennebjerg igrata zelo različni osebnosti in kontrast med njima smiselno odraža tudi kontrast med družbenima položajema in posledično življenjsko potjo vsakega od njiju. Eden je molčeč, zavrt, potlačen, vendar ne brez empatije. Drugi neprestano izraža svoja čustva, vendar je brez sleherne empatije in popolnoma narcističen. Razredno razmerje pa oba postavlja v položaj, kjer se morata spopasti z določeno trdosrčnostjo. Pri tem vzgojena, simulirana trdosrčnost kmetu lahko bolj pomaga kot naravna in samoumevna trdosrčnost človeka na oblasti.
Sodobnega gledalca, ki se ima za filmskega sladokusca, bodo glede filma morda navdajali določeni dvomi. Saga, ki doleti junake filma, spominja, denimo, na telenovele. A ne smemo pozabiti, da so ekstremna nihanja v usodah in močna čustva, ki se današnjemu zahodnemu svetu lahko zdijo pretirana, značilna tudi za nekatera dela klasične književnosti. Regulacija in zanikanje čustev (predvsem moških) je značilnost modernega zahoda, ki je tudi soomogočila imperializem in s tem dosego takega materialnega stanja, ki pretežno ne vodi več v velike osebne ter družbene avanture in tragedije. Oziroma vsaj stanja, ki omogoča zadostno mero normalizacije, da se te večinoma ne pojavljajo v vsakdanji zavesti.
Ne razočara niti faustovski razplet filma z dodatno potezo. Soočenje zgodovinske kronike in fikcijskega obrata pomenljivo zastavlja vprašanje razmerja med historiografijo in močjo fikcije, ki lahko zdravi, obenem pa, ko se zavemo njenih romantizacij, tudi boleče zaskeli. S to potezo, ki je na prvi pogled morda naivna, Pankrt dobi še eno dimenzijo, povezano s sodobnim odnosom do filmske sentimentalnosti. S svojo pozornostjo na oblastne odnose in patriarhalne razmere Arcelov film zelo senzibilno prispeva h klasičnemu žanru zgodovinskega filmskega epa. Pohvalimo lahko, da do tega žanra ne zavzame ciničnega odnosa in se ne distancira od sentimentalnosti, temveč v 21. stoletje vstopa s spoštovanjem do filmske tradicije in istočasno z novimi pogledi. V sicer dokaj pustem dosedanjem kinematografskem letu gre tako za enega od njegovih presežkov.
