Vlado Novak, gledališki, filmski in televizijski igralec, se je rodil 9. aprila 1952 v Mariboru. Odraščal je na Teznem. Leta 1974 je diplomiral na prvi stopnji Visoke ekonomsko-komercialne šole v Mariboru in se še istega leta vpisal na študij dramske igre na ljubljanski AGRFT, kjer je pozneje tudi diplomiral. Še pred študijem igre je nastopal v mariborskem Amaterskem gledališču Slava Klavora. Svojo prvo profesionalno vlogo je odigral leta 1972 v Drami SNG Maribor, ki ji je ostal zvest večino svojega profesionalnega življenja. Tam je bil z izjemo ene sezone zaposlen od leta 1977 do upokojitve leta 2016. Pred tem je eno leto nastopal v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici, med letoma 1995 in 1996 pa je bil eno sezono član ansambla Slovenskega ljudskega gledališča Celje.
Svojo več kot pet desetletij dolgo pot po slovenskih profesionalnih gledaliških odrih je začel leta 1972 kot Cosimo de Medici v Življenju Galilea Bertolta Brechta. Vse od začetka je oblikoval predvsem profilirane dramske like in ne mladostnih junakov, kot je običajno za mlade igralce, ter sčasoma postal vodilni karakterni igralec. Leta 1983 je odigral svojo prvo večjo vlogo, naslovno v farsi Noe Noe – pomota Borivoja Wudlerja. Pravi uspeh je doživel dve leti pozneje z vlogo Simona Vebra v Jančarjevem Velikem briljantnem valčku, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada, Borš̌tnikovo nagrado za igro in Borštnikovo nagrado občinstva. Na Borštnikovem srečanju je bil nagrajen še štirikrat: za vlogo Janningsa v Koršičevem Modrem angelu (1989), kot Simeonov Piščika v Češnjevem vrtu Čehova (1993), Robert v Pinterjevi Prevari (1996) ter Willy Loman v Millerjevi drami Smrt trgovskega potnika (2004). Med nagradami, ki jih je prejel za svoje ustvarjanje v gledališču, sta tudi dve priznanji za življenjsko delo: Glazerjeva nagrada (2013) in Borštnikov prstan (2014). Kot sta zapisala Moravec in Predan, je Novakova dramska igra »zmeraj izostrena in v kontekstu karakterološke zapletenosti sodobnih moških postav pogostoma tudi razcepljena, razpeta med resnobo, trpko komiko in grotesko«.[1] Ob dramskih vlogah je ustvaril tudi številne komične v domačem gledališču, pa tudi kot gost na drugih odrih (PDG Nova Gorica, Prešernovo gledališče Kranj, SLG Celje, Mestno gledališče Ptuj). Skupno je do danes odigral več kot 120 gledaliških vlog.
Pred filmske kamere je prvič stopil leta 1980 kot partizanski komandir Jože v filmu Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića. Desetletje pozneje je v svojem desetem celovečercu prvič nastopil v glavni vlogi: v filmu Karpa Godine Umetni raj je odigral lik Karola Gatnika, ki je osnovan na pionirju slovenskega filma Karolu Grossmannu. Sledile so zelo raznolike vloge, s katerimi je prikazal svoj širok igralski razpon tudi pred kamero: med drugim je bil transvestit Balerina v Barabah! (2001, Miran Zupanič), sadistični paznik v zaporu v Zvenenju v glavi (2002, Andrej Košak) in violinist v televizijskem filmu Striptih (1995, Filip Robar Dorin). Za slednjega je na Slovenskem filmskem maratonu prejel nagrado Stopov igralec leta. Širši javnosti je zagotovo ostala najbolj v spominu njegova upodobitev avtomehanika Gajaša v celovečercu Petelinji zajtrkMarka Naberšnika (2007). Zanjo je prejel vesno za najboljšo moško vlogo, lik Pištija Gajaša pa je upodobil še v dveh uspešnih odrskih nadaljevanih Gajaš arestant in Gajaš brez maske. Čeprav se je leta 2016 uradno upokojil, ostaja dejaven tako v gledališču kot pri filmu. V zadnjih letih je med drugimi ustvaril dve glavni filmski vlogi: leta 2019 je bil župan Franta v Vseh proti vsem (Andrej Košak), leta 2022 pa glasbenik Vlado v filmu Dedek gre na jug (Vinci Vogue Anžlovar).
Do danes je ustvaril triintrideset vlog v celovečernih filmih ter sedemintrideset v televizijskih filmih, dramah in serijah. Za svoje ustvarjanje na področju filmske in televizijske igre je leta 2019 prejel najvišje stanovsko priznanje – nagrado bert.
––––––––––––––––––
VIR:
[1] Dušan Moravec in Predan, Vasja. Sto slovenskih dramskih umetnikov, Ljubljana: Prešernova družba, 2001, str. 221.
