Pojdite na vsebino

Prizor iz Čapove Vesne (1953) s slikarjem Trpinom (igra ga Frane Milčinski – Ježek) ni le izvrsten komični gag, ampak ima nedvomno več pomenov. Sandi (Janez Čuk) in Krištof (Jure Furlan) izzivata mojstra pred štafelajem, kjer z oljem na platno na skrivaj prenaša prizor s fotografije. Sprašujeta ga, zakaj pozimi »mala« rože, poleti pa ledenike.

»Ja, umetnina mora dozoret’«, se muza slikar, počaščen, da ga sploh kdo opazi. »Progresiven umetnik mora bit’ zmeraj korak pred ljudskimi množicami,« nadaljuje.

»Poglejte, polet, k’ je vroče, člov’k rad pogleda takole sliko (pokaže na zasneženo oljno veduto na štafelaju), saj polet’ l’dje bolj tak’le kupujejo; pozim’ pa gre bolj Dalmacija v d’nar.«

Pri tem koketnem utrinku ne gre le za namig, da umetnik ustvarja prizore, ki se nikoli ne ujemajo z realnimi, saj je tem kos le realnost sama ali pa njen zaustavljeni trenutek – fotografija. Gre tudi za namig, da slikar lovi umetniško avreolo tam, kjer je žal ni ali kjer je – umetnosti, namreč – nihče ne razume.  Čap se seveda nad to tezo cinično dvigne, ampak ali ni prav on sam trpel očitke, ki sta jih fanta prilepila slikarju Trpinu – da je slikar dvomljivega formata? Da je on filmar dvomljivega formata, torej?

Tehtanje med obrtnim in umetniškim

Prav na tej točki se je lomilo ob Čapovem prihodu v Slovenijo, še zlasti pa pri Vesni, njegovem prvem pri nas posnetem filmu. Kritiki je ta film priklical tehtanje med obrtnim in umetniškim – očitke, da gre predvsem za lahkotno komedijo, ki se premalo spogleduje z umetniškimi zahtevami. Ampak ne. S Čapovo Vesno je k nam zares prišla pomlad. Mladina je s ceste bratstva in enotnosti prestopila na zvezdne steze. Mlado občinstvo je s plakati še ne dvajsetletne Metke Gabrijelčič, ki je izvrstno odigrala Vesno, prelepilo stene svojih sob in zahtevalo podaljšek, ki se je kasneje tudi zares zgodil s filmom Ne čakaj na maj (1957).

prizor iz filma Vesna

Vesna je doživela neverjeten uspeh. Projekcije jugoslovanske turneje so pokale po šivih, Tito je postal še večji filmski navdušenec, mladina se je čez noč želela preleviti v zvezde. To romantično komedijo iz dijaškega življenja si je premierno ogledalo skoraj 95.000 gledalcev, film pa je prišel tudi v redno distribucijo v tujini. A kljub vsej tej vzhičenosti pri gledalcih, je zadržanost do Čapa ostala. Ostal je moteč prišlek, čeprav je bil vrhunski režiser, scenarist in montažer, ki se je že potrdil v češki in nemški kinematografiji in kljub temu da je izbral našo takratno državo za svoj bivanjski prostor. Slovenski kinematografiji s skromno kilometrino je dopovedoval, kaj pomeni obrtniško tekoče izdelovati film, ki je lahko tudi umetnost. Domala vsi kritiki so se strinjali, da ni dovolj slovenski, da bi se film Vesna lahko dogajal kjerkoli, da je preveč sentimentalen, enostaven, romantičen in da je v njem zares slovenska in človeško topla le Kocjanova mama (Metka Bučarjeva). Ni mogoče spregledati, da je bilo na delu tudi nekaj ljubosumnih očitkov, ki so izhajali iz strahu filmarjev, da bo Čap pojedel preveč njihovega kruha.

Telo in duša filma

Čap je snemal tako, kot bi mu bilo merilo srčni utrip slehernega gledalca. Opozoril je na preseganje artizma, ki je domoval v slovenski povojni umetnosti. Pravo življenje filma je bilo po Čapu, sicer ljubitelju novega vala, Fritza Langa in Jeana Renoira, v preprostih zgodbah, ki jih poganja močna pripoved in artikulira jasna filmska sintaksa. Reševal je telo filma in ne zgolj njegovo dušo, bi lahko rekli.

In na kakšen način se je v Vesni spravil s filmskim telesom? Vzel je gledališko komedijo Mateja Bora in si, še preden je zbral ekipo, zgradil celotno vizualno interpretacijo ter na koncu zavrnil sodelovanje pisca, češ da pisati literaturo ni isto kot pisati za film. Klapa je padla šele po natančno izdelani snemalni knjigi. Kadra ni nikoli omejeval na način, da ne bi čutil tistega, kar je zunaj njega. Izdelal je družbeno analizo filma in šele na podlagi jasno okarakteriziranih in definiranih likov s scenografom določil ustrezne ambiente. Poklicne igralce je zasedel le za starejše vloge, glavni protagonisti – dijaki – so bili naturščki. Vodil jih je tako, da je Metka Gabrijelčič kasneje s težavo pristala na druge ponujene vloge, češ da brez njega ne ve, kaj naj počne pred filmsko kamero. Vesna ni bila samo »lepo napravljen film«, kot se je takrat govorilo. Ja, iz glavnih igralcev, sploh iz Metke Gabrijelčič in Franeka Trefalta (Samo), je Čap ustvaril filmske zvezdnike. Janez Čuk (Sandi) pa je imel igro že v krvi.

prizor iz filma Vesna

Vesna velja za prelomni film v zgodovini slovenskega filma: je prvi slovenski film s sodobnim videzom in hollywoodskim učinkom. V filmu ni čutiti trdega socialističnega sveta; svet v Vesni je bolj podoben utopični deželi kot tedanji slovenski stvarnosti. Kot da bi Čap prisluhnil Vidi Tomšič, ki je na plenumu AFŽ Hrvaške (1949) pozivala, naj se nehamo ozirati po sovjetskih časopisih, kjer so vse ženske slabo oblečene. »Kot da obstaja potreba socializma, da negira to, kar mi iščemo: lepoto, veselje, raznolikost. Treba je naučiti ženske, da se bodo znale lepo oblačiti, da bodo spretne,« je dejala. Film Vesna ni dober le v klasičnih filmskih zapletih, ki so imanentni komediji: v zamenjavi vlog (domnevne profesorjeve hčerke Hiperbole in prave Vesne); v zamenjavi ljubezenskega pisma, ki pade v domnevno napačne roke; v mehko-trdih karakterjih (profesor matematike Cosinus in Vesnin oče, suveren Stane Sever); v za slovenski film nenavadno emancipatornih situacijah, v katerih se znajde ženska – celo v kopalkah in v jadralnem letalu, iz katerega skače s padalom!

Ženska, ki je kameri rekla ne

Metka Gabrijelčič Šušteršič, ki igra Vesno, je ena večjih enigem v slovenskem filmu. Ženska, ki je zavrnila filmsko kariero. Ko je bila na vrhuncu slave, ko so njene podobe preplavile svet in v naftalin potiskale stare čase, ko so ponudbe za vloge padale ena za drugo, je zavrnila vse to, kar bi bila za nekoga lahko bleščeče sanjska kariera. Pred leti mi je dejala, da ji svet filma preprosto ni bil blizu, da je bila bistveno bolj suverena v poklicu, za katerega se je izučila in ga tudi ljubila, zato je raje, kot da bi bila igralka, delala kot gradbena inženirka. Zaprla se je pred radovednimi pogledi kamer in medijev. Striktno in brez izjem še danes vztraja v oddaljenosti od žarometov.

Res je tudi, da je bila v dveh filmih, v katerih je kasneje vseeno nastopala – če izvzamemo nadaljevanje Vesne, Ne čakaj na maj –, manj polnokrvna, kot v Vesni. V filmu Milijoni na otoku (Branko Bauer, 1955), kjer je igrala učiteljico, ki spremlja skupino pustolovskih fantov na morje, je prej asketska kot igriva. V stranski vlogi je nastopala še v francosko-jugoslovanski koprodukciji Ko pride ljubezen  (Quand vient l’amour, Maurice Cloche, 1957), včasih naslovljeni tudi  kot Pariški vrabčki.

prizor iz filma Vesna

Po romantični komediji Ne čakaj na maj, ki se včasih pojavlja pod naslovom Vesna II – nedavno je bil film digitalno restavriran –, je  František Čap kljub napetosti, ki jo je do njega gojil slovenski prostor, ohranil ugledno mesto v naši kinematografiji. Vesni so sledil številni filmi: pretresljiva, v Piranu posneta koprodukcijska melodrama Greh (1954), film sprave Trenutki odločitve (1955), Kruh in sol (1957) z Marcelloom Mastroiannijem. Studio Bosna film ga je angažiral za melodramo Vrata ostanejo odprta (1959), v kateri je debitirala Milena Dravić, ki jo je med pet tisoč dekleti, ki so prišle na preizkušnjo, odkril prav Čap in iz nje naredil največjo zvezdo jugoslovanskega filma. Pred smrtjo je pri nas režiral še vohunsko-akcijski film iz obdobja nemške okupacije X 25 javlja (1960) in v Piranu posneto komedijo Naš avto (1960).

(Pre)dolgo osamljen in pozabljen

František Čap je v naš prostor vstopil z drugačnim miselnim svetom in standardi dela. Govoril je, da morajo strokovnost, znanje, odgovornost in vedenje brisati površnost in diletantizem. Čapa je v Slovenijo povabil Branimir Tuma, takratni direktor Triglav filma, ki se je zavedal ekonomskih problemov slovenske kinematografije oziroma dejstva, da je takrat  prihodek od filma pomenil zgolj 15 odstotkov njegove proizvodne cene. Poleg tega je Triglav film postal gospodarsko podjetje s skopimi državnimi subvencijami. Čapov prihod je prinesel več, kot je Tuma pričakoval, torej več kot le dvig komercialnega deleža pri filmu. Zgodil se je tudi ustvarjalni presežek in odmik od bremen vojnih zgodb.

Približno deset let pred smrtjo je Čap posnel kratki film Piran (1965), enega lepših filmskih esejev o mestu, ki ga je imel tako rad, kljub temu – ali pa prav zato –, da je bil v njem popolnoma sam s svojim črnim kužkom in kurnikom, kjer je proti koncu življenja gojil kokoši. V izolaciji, ki je ni prebila nobena pobuda ljudi, ki bi ga lahko – pa ga nikoli niso – povabili na AGRFTV. Umrl je osamljen in takrat žal tudi pozabljen. Na njegovem pogrebu filmarjev  tako rekoč ni bilo, krsta se je zaletavala v premajhno izkopano luknjo.

A  kot je zapisal pred smrtjo, se je tu počutil doma. Na vprašanje, zakaj se je zadrževal v Jugoslaviji, je odvrnil, da je tu lahko ustvarjal svobodno, po svoji vesti in s svojem mišljenju in »ker sem prišel do spoznanja, da se v tej deželi res ustvarja socialistični humanizem.« Slednje preberemo v publikaciji František Čap Zdenka Vrdlovca in Jožeta Dolmarka, ki je izšla v zbirki Slovenski film (Slovenski gledališki in filmski muzej, 1981). Pomenljivo je, da je bila prva knjiga zbirke pomembnih filmskih avtorjev pri nas posvečena do takrat vse preveč spregledanemu Františku Čapu.

 

Premiera digitalno obnovljenega filma bo 25. 11. 2022 na otvoritvi 25. Festivala slovenskega filma v Portorožu.  Projekt digitalne obnove je v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom pri arhivu RS in Slovenskim filmskim centrom vodila Slovenska kinoteka.

Preberi več