Avgusta letos bo minilo trideset let, odkar je slovenska vlada ustanovila Slovensko kinoteko. Kinotečna dvorana nosi ime po človeku, ki je za to ustanovitev iz nekdanje podružnice Jugoslovanske kinoteke najbolj zaslužen: po Silvanu Furlanu. In ko ste Silvana Furlana vprašali, kateri je njegov najljubši film, je vedno odgovoril: Mama in kurba (La Maman et la putain, 1973).
Zato je vloga tega filma iz leta 1973 večkratno pomembna: vsaka njegova projekcija v Silvanovi dvorani je svojevrsten poklon ustanovitelju; je pa tudi vsakokratni manifest tega, kako ekipa Slovenske kinoteke razume svoje poslanstvo. Če so filmi Jeana Eustacha, kakor je leta 2002 zapisal še eden od simbolnih očetov Kinoteke, Jože Dolmark, »drobne, vsakdanje, včasih tudi nenavadne življenjske zgodbe ljudi, ki se ljubijo, ali bolje, ki bi radi ljubili in bili ljubljeni«, tedaj je to njegovo oznako treba brati skupaj s stavkom samega Eustacha, ki jo je leta 1977 izrekel za France Culture: »Je crois que dans ma vie c’est le cinéma que j’ai le plus aimé.« (Mislim, da sem najbolj od vsega v svojem življenju ljubil prav film.)
Opravka imamo torej z delom klasičnega cinefila, tistega, ki ljubi film – in to bi vsekakor lahko bila tudi prva oznaka poslanstva Kinoteke: ljubiti film. Med svoje vzornike je Eustache štel Mizoguchija, Renoirja, Dreyerja, Bressona in Langa, vsak njegov film pa je bil po svoje tudi meta-film o filmu. A cinefila, kakršen je bil, je neizmerno bolelo, praktično spravljalo v norost, kadar se filmu ni posvečalo z dovolj želje po odkrivanju novega, po tvorbi pomena, po pozornosti do zvoka in slike …
Po prvencu Slaba družba (Les Mauvaises frequentations), ki ga je leta 1963 25-leten posnel na 16-mm trak, je za svoj drugi film, Božiček ime modre oči (Le Père Noël a les yeux bleus, 1966), uporabil koščke črno-belega Kodakovega filma, ki so leta 1966 ostali Godardu po snemanju filma Moški spol – ženski spol (Masculin/Feminin). Od Godarda si je sposodil tudi igralca Jeana Pierra Leauda – in ga nato prek Božička peljal vse do Mame in kurbe. Če v mnogočem avtobiografska Mama in kurba šteje za nepogrešljivo študijo tega, kar je v Parizu ostalo po letu 1968, tedaj le malo ljudi ve, da je Eustachova Umazana zgodba (Sale histoire) iz leta 1977 eden najbolj presunljivih filmov o skopični pulziji, torej gonu, na katerem temelji celoten kinematografski dispozitiv. Ko nam zgodbo o voajerju, ki odkrije špranjo v ženskem stranišču, igralec Michael Lonsdale najprej uprizori kot dobro režirano 35-mm fikcijo, nato pa nam jo izvirni junak Jean Noël Picq ponovi v formi 16-mm dokumentarnega pričevanja, se nam zamajejo kar tri meje, na katerih temelji čar filma: med dokumentom in fikcijo, med videnim in slišanim ter navsezadnje med realnim in reprezentacijo.
Eustache nam s tem nepopustljivim vztrajanjem pri treh mejah filma prikliče v spomin Kiarostamijev Veliki plan (Close Up, 1990), še prav posebej tisto nepozabno zaključno vožnjo z motorjem, ko izginja zvok in se izgublja slika, a se prav skozi to preizpraševanje meja med temeljnimi elementi filma gradi njegova čarobnost. Ko se režiser in junak znajdeta na isti vožnji, se dokument preplete s fikcijo, realnost je ravno zaradi razpok in špranj najbolj prepričljivo reprezentirana, solze pa kar tečejo …
Za Eustacha je svet proti koncu njegovega življenja postal pretežak: prijatelji pravijo, da so v njegovem stanovanju ves čas goreli različni rekorderji, ki so mu omogočali, da je klasike, ki jih je predvajala televizija, gledal z zamikom in tako prekoračil še četrto mejo, med historičnim in kinematografskim časom – kar je morda ravno še ena od definicij kinotečnega dela. Le malo je hodil ven; ljudem, ki so ga klicali, je po telefonu bral dolge pasaže Samuela Becketta, vse dokler ni leta 1981 skočil skozi okno svojega pariškega stanovanja – natanko tako kot štirinajst let pozneje Gilles Deleuze …
Kako to vemo, natančneje, kako naj to ve današnji obiskovalec Kinoteke? Tako, da se poleg ogleda restavrirane kopije na platnu dvorane na Miklošičevi odpravi v kinotečno knjižnico na Metelkovi in si tam izposodi Ekran, izšel ob stoletnici filma, v katerem Furlan piše o Mami in kurbi. Če hoče izvedeti še malo več, si lahko v knjižnici izposodi Kinotečni katalog, ki ga je marca 2002 uredil Jurij Meden – danes programski direktor Avstrijskega filmskega muzeja. In če hoče še malo več, mu naš kolega Viktor ponudi monografijo o Eustachu, ki jo je za knjižno zbirko »Avtorji« založbe Cahiers du Cinéma leta 1986 napisal Alain Philippon.
In smo pri trojnem poslanstvu Slovenske kinoteke: hranimo filme, jih prikazujemo v njihovih čim bolj izvirnih pogojih in ponujamo gradiva za nujne refleksivne in diskurzivne prakse. Ja, sanjamo, mislimo, živimo film že 30 let. In ravno zato nam je v veliko čast, da bodo to strast z nami in vami v letu 2026 delili ljudje, ki so v zadnjih tridesetih letih rasli skupaj s Kinoteko in tudi po zaslugi senzibilnosti za velika filmska dela razvili svoja lastna dela: pesmi in stavbe, filme in predstave, članke in skladbe.
Z njimi bomo vsak mesec znova odkrivali stare in nove filmske ljubezni ter, upamo, tudi vam pričarali, za kaj vse je še vedno vredno pokukati skozi špranje kinotečne teme.
