Rajko Grlić (Zagreb, 1947) je eden najpomembnejših filmskih režiserjev z območja bivše Jugoslavije. Skupaj z Lordanom Zafranovićem, Srđanom Karanovićem, Goranom Markovićem in Goranom Paskaljevićem velja za predstavnika tako imenovane praške filmske šole, generacije, ki je študirala na FAMU-ju in v sedemdesetih ter osemdesetih letih prejšnjega stoletja močno zaznamovala jugoslovansko kinematografijo.
Grlić je režiser in (so)scenarist enajstih igranih celovečernih filmov – Kar bo, pa bo (1974), Bravo Maestro (1978), Samo enkrat se ljubi (1981), V žrelu življenja (1984), Za srečo so potrebni trije (1986), Hudičev raj (1989), Čaruga (1991), Josephine (2002), Karavla (2006), Naj ostane med nami (2010) in Ustava Republike Hrvaške (2016). Je sorežiser štirih dokumentarnih celovečercev – V slabem svetu je vsak človek dober človek (1968), Novi, novi časi (2001), Roberto & Paolo (2004) in Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba (2017). Režiral je šestnajst kratkih filmov in štirinajst televizijskih dokumentarcev. Zanje je napisal tudi scenarije. Kot scenarist je sodeloval pri petih igranih celovečernih filmih drugih režiserjev ter pri legendarni televizijski nadaljevanki Na vrat na nos (1975), ki je pri nas bolj znana po svojem izvirnem naslovu Grlom u jagode. Je tudi scenarist, režiser in producent interaktivne filmske šole How to Make Your Movie – An Interactive Film School, ki je bila leta 1998 v New Yorku razglašena za najboljšo multimedio na svetu.
Njegove filme so prikazovali na vseh kontinentih, na najbolj znanih svetovnih filmskih festivalih, med drugim v Cannesu, so dobivali prestižne nagrade. Grlić je bil tudi ustanovitelj in dolgoletni umetniški vodja filmskega festivala v Motovunu ter Imaginarne filmske akademije v Grožnjanu. Zaradi političnih razmer ob razpadu Jugoslavije je emigriral v Združene države Amerike, danes pa živi in dela tako na Hrvaškem kot na drugi strani Atlantika. Predaval in gostoval je na več kot petdesetih univerzah v ZDA in Evropi, kjer je vodil in še vodi številne mojstrske delavnice. Univerza v Ohiu, kjer predava, mu je podelila najvišji profesorski naziv – Eminent Scholar. Je tudi častni doktor Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici.
Knjiga Še ne povedane zgodbe je prvič izšla leta 2018 pri zagrebški založbi Hena com. Doslej je bila objavljena v Srbiji, Makedoniji, Veliki Britaniji in ZDA, pred izidom pa je tudi njen češki prevod. Ko režiser pojasnjuje vzgibe za njen nastanek, pravi takole: »Vse življenje sem se skrival za svojimi filmskimi junaki. Živel njihova življenja in pripovedujoč njihova skrival svoje. Še ne povedane zgodbe so ostajale v režijski beležnici kot v neki dobro začepljeni steklenici. In naenkrat, najbrž v upanju, da si bom s tem olajšal vrnitev, sem se odločil, da steklenico odprem.« Gre torej za avtobiografsko prozo, v kateri pa Grlić ne izpiše klasične avtobiografije, ampak prek niza kratkih zgodb, beležk, spominov, vinjet, anekdot in opomb pod črto, ki jih uvajajo po abecedi razvrščeni filmski pojmi, resničnost domišljeno preplete s filmsko izmišljijo.
Nekakšen osebni filmski leksikon tako prinaša puzzle, ki ga bralec lahko poljubno sestavlja. Ob tem se mu v kronološko neurejenem vrstnem redu razpirajo režiserjeva osebna oziroma družinska zgodovina, poklicna pot, polna bolečih zasukov, zgodba nekdanje skupne države ter njenih politično-kulturnih značilnosti in pretresov ter seveda kompleksnost sveta filmskega ustvarjanja. Knjiga torej ni le izvirno napisana avtobiografija, ampak tudi dokument dramatičnega časa, ki je zaznamoval povojne generacije in številne posameznike, med katerimi tudi Grlić ni izjema.
Avtor se pri tem izkaže za izredno sugestivnega in spretnega pripovedovalca zgodb, pa naj jih zajema iz resničnega življenja, v katerem sta bili njegova osebna in umetniška svoboda ter integriteta večkrat ogroženi, ali jih stke v svoji domišljiji, da bi nekoč morda postale filmi, pri čemer je meja med enimi in drugimi »še ne povedanimi« zgodbami ter enimi in drugimi »nikoli posnetimi« filmi nemalokrat pomenljivo dvoumna. Razmerje med svojo osebno zgodovino in (filmsko) izmišljijo, se pravi umetnostjo, preizprašuje duhovito, čustveno in hkrati trpko distancirano – ob tem pa ves čas ve, da filmskih ali literarnih zgodb ni treba iskati nikjer drugje kot v življenju samem.
Iz spremnega zapisa k prevodu knjige Rajka Grlića Še ne povedane zgodbe.
