Slovenska kinoteka je začela kot ena najmlajših kinotek na svetu. Kot samostojni javni zavod je bila uradno ustanovljena šele leta 1996, torej sredi desetletja, ko so druge kinoteke po svetu že dodobra utrdile svoje korenine. A to še zdaleč ne pomeni, da Slovenske kinoteke pred tem ni bilo.
V svojih sedanjih prostorih na Miklošičevi 28 je začela kot Dvorana Jugoslovanske kinoteke v Ljubljani delovati leta 1963. Ustava Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1974 je sicer omogočala ustanavljanje republiških kinotek, kar so izkoristili v Makedoniji in na Hrvaškem, prvi slovenski akt, ki je predvidel ustanovitev Slovenske kinoteke kot samostojne kulturne institucije po zgledu drugih evropskih držav, pa je bil Očrt modela organizacije kinematografije v Republiki Sloveniji s posebnim poudarkom na filmski proizvodnji iz leta 1992, ki sta ga napisala Silvan Furlan in Zoran Pistotnik. Leta 1995 je nastal Elaborat o institucionalizaciji kinotečne dejavnosti na Slovenskem, katerega avtorji so bili Silvan Furlan, Lilijana Nedič, Vlado Škafar in Denis Valič; ta dokument je postal podlaga za ustanovitev Slovenske kinoteke, ki jo je leta 1996 omogočil Sklep o razdelitvi Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja na dva javna zavoda.
Kinoteka na samostojni poti
Svojo novo samostojno pot je Slovenska kinoteka začela brez lastnega filmskega fonda, ki je za kinotečno dejavnost in predstavljanje filmske zgodovine seveda ključen. Z velikim zagonom filmu strastno zavezanih ljudi, predvsem prvega direktorja Silvana Furlana, pa je hitro prerasla svojo začetniško majhnost in utesnjenost. Od prvih začetkov v devetdesetih letih, ko je bila tako rekoč brez metra traku, danes hrani že 23.517.500 metrov filmskega traku oziroma 9413 filmskih kopij. S temi filmi in številnimi izmenjavami oblikuje vsakodnevni program z rednimi filmskimi cikli (Klasiki, Kino-uho, Animateka, Kino-integral, Kino-katedra, D-day: dan za dokumentarec, Nova svetloba, Kultivator, Kinotečna matineja, Večer SFA, Skomine, Odprto platno) in do danes že več kot 250 retrospektivami. Edina na svetu hrani kopijo filma Ko sem bil mrtev (1916) znamenitega nemškega in ameriškega režiserja Ernesta Lubitscha, ki sta jo leta 1994 v zapuščini zbiratelja Štefana Štekarja našla Silvan Furlan in Lilijana Nedič. Film je predtem veljal za izgubljenega.
Kinoteka je že leta 1998 postala pridružena članica Mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek FIAF, leta 2012 pa njegova polnopravna članica. Je tudi članica Asociacije evropskih kinotek (ACE) in Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM). Od leta 2000 ima status nacionalnega muzeja.
Ustanovitev MSFI in uspehi muzealcev
Svoja krila je Kinoteka širila v Divačo, kjer je bil leta 2011 v prenovljeni Škrateljnovi domačiji in modernistično nadgrajeni kraški arhitekturi odprt Muzej slovenskih filmskih igralcev. Prav v Divači se je namreč leta 1907 rodila Ida Kravanja, ki je z umetniškim imenom Ita Rina zaslovela kot zvezda evropskega nemega filma, še najbolj v filmu Erotikon (1929) češkega režiserja Gustava Machatýja. V muzeju je Kinoteka tako uredila tudi spominsko sobo, posvečeno tej izjemni osebnosti in igralki.
Kolektiv Slovenske kinoteke je za postavitev Muzeja slovenskih filmskih igralcev leta 2012 prejel Valvasorjevo nagrado, najvišje priznanje na področju muzejstva v Republiki Sloveniji, dolgoletna kustosinja Kinoteke Lilijana Nedič pa je prejela Valvasorjevo nagrado za življenjsko delo. V letu 2013 je muzejska svetnica Metka Dariš prejela Valvasorjevo nagrado za projekt Niko Matul: Filmska scenografija – retrospektiva filmov in razstava. Sodelavec dr. Andrej Šprah je postal docent na AGRFT in tudi drugi sodelavci Kinoteke predavajo na strokovnih srečanjih in univerzah doma in po svetu ter stalno skrbijo za izpopolnjevanje in izobraževanje.
Vzpostavitev art kina in projekcije kinotečnih filmov
Na podlagi ugotovitve, da je na sporedu v slovenskih kinematografih 90 odstotkov filmov hollywoodske produkcije, je leta 2003 Kinoteka v sodelovanju z Ministrstvom za kulturo RS in Mestno občino Ljubljana pripravila vse potrebno za odprtje umetniškega kinematografa Kinodvor z nalogo, da se v njem predvajajo umetniški in nekomercialni filmi. Kinodvor je postal tudi centralna postaja za delovanje Art kino mreže Slovenije z namenom, da tudi kinematografi v drugih večjih mestih po Sloveniji ponujajo svojim gledalcem filme umetniške in nekomercialne provenience. 1. 4. 2008 je bil Kinodvor zaprt. Njegovo ustanoviteljstvo in delovanje je zatem prevzela Mestna občina Ljubljana, ki ga je oktobra istega leta ponovno odprla in sedaj uspešno deluje.
Slovenska kinoteka je še eden redkih, v prihodnjih letih pa bo postal sploh edini kinematograf v državi, ki filme projicira s filmskega traku. Filmske projekcije se večinoma odvijajo na Miklošičevi 28 v Ljubljani – v dediščinsko zaščiteni stavbi nekdanje Delavske zbornice arhitekta Vladimirja Šubica in obnovljeni dvorani, poimenovani po, žal mnogo prezgodaj preminulemu prvemu direktorju Silvanu Furlanu, ki je predstavljal ključno energijo – tako v motivacijskem kot organizacijskem smislu – za vznik Kinoteke, ki jo je nato sijajno vodil vse do prezgodnje smrti.
Pridobitev razstavnih prostorov
Vse od svoje ustanovitve leta 1996 Kinoteka ni imela lastnih razstavnih prostorov. Z več kot sto razstavami je tako gostovala na različnih lokacijah v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Oktobra leta 2020 pa je končno dobila svoje razstavne prostore na Miklošičevi 28 v Ljubljani, ki jih je otvorila z gostujočo razstavo ob stoti obletnici rojstva italijanskega režiserja Federica Fellinija. Marca leta 2021 pa je v novih prostorih postavila tudi prvo samostojno razstavo France Štiglic: Filmska dediščina, s katero je prvič celostno predstavila enega najpomembnejših slovenskih cineastov, avtorja našega prvega celovečernega zvočnega filma Na svoji zemlji (1948), dobitnika številnih prestižnih nagrad v tujini in pomembnega sooblikovalca filmskih vizij. Avtorica razstave je kustosinja in muzejska svetnica Kinoteke Špela Čižman.
Muzejske zbirke
Kinoteka hrani že 160 000 enot muzejskega gradiva, s katerim je oblikovala zbirko filmske tehnike in predfilmskih izumov od leta 1890 dalje, zbirko filmskih plakatov, programskih letakov, propagandnega gradiva, filmskih razglednic, scenografskih in kostumografskih skic itd. Hrani tudi zbirko umetniških del slovenskih in tujih filmskih ustvarjalcev, ki obsega kipe, fotografije, fotografske negative, razglednice, grafike, risbe, skice, rokopise, likovne predloge za slovenske risane filme, redke filmske knjige in podobno. Med največjimi dragocenostmi gre omeniti najdbo kipov, ki jih je na naših tleh ustvaril nemški oziroma ameriški režiser Fritz Lang, ko je kot častnik avstro-ogrske vojske bival v okolici Ljutomera.
Ostale dejavnosti
Kinoteka v zadnjem obdobju postaja tudi najpomembnejša akterka na področju digitaliziranja in digitalnega restavriranja filmskih kopij, ki jih čas neusmiljeno ogroža. Je tudi osrednja izobraževalna institucija na področju preučevanja in širjenja vednost o filmski umetnosti, ima bogato založeno knjižnico s filmsko literaturo in mediateko, kot založniška hiša pa je izdala prek 180 naslovov filmskih strokovnih in znanstvenih publikacij. Kinoteka izdaja tudi revijo za film in televizijo Ekran, ki je ena od najstarejših strokovnih filmskih revij v regiji, saj izhaja že od leta 1962 dalje. Revija Ekran odpira polje za teoretsko diskusijo tako o filmu kot o sorodnih medijih. Leta 1985 je revija Ekran ustanovila vsakoletni Mednarodni kolokvij filmske teorije Jesenska filmska šola, ki ima ugled tako doma kot v tujini.
Če bi morali Slovensko kinoteko opisati v enem stavku, bi se ta glasil: Sanjamo, mislimo, ohranjamo in živimo film.
