Začelo se je z vrečko. V njej pa VHS kasete. Akcija. Borilne veščine. Bruce Lee. Bruce Willis. In vse sinhronizirano. V nemščini. Ja, čudna so pota do priznanja revije Ekran. Ampak vselej hvalevredna. Domala nujna. Žiga Brdnik. Letnik 1985. Maribor.
To je malenkost svojevrsten intervju. Priznanju, jubileju primerno. Ne zato, ker vprašanja niso vikalna. To se tako ali tako cehovsko spodobi, kakor so nas učili nekdaj starejši kolegi. Ampak gre za intervju med dvema nekdanjima sošolcema. Žiga je najprej štiri leta sedel naravnost pred mano na II. gimnaziji Maribor. Nato pa par let ob meni na polovici predavanj ob študiju novinarstva Fakultete za družbene vede.
Žiga je prvi v našem razredu praznoval rojstni dan, vselej odprl vrata študentske sobe, (soiz)našel Društvo hedonističnih kreativcev z odbito ekipo v mariborskih Košarkih ter bil tudi moj sodelavec. Delal je vse možno. Od videoteke dalje. Bil je del ekipe Zavoda Udarnik. Soustvarjal GT22. Pisal recenzije za Večer. In naposled za Ekran. Žiga Brdnik je tisti kritik, ki je kritik šele v drugo. Ker v prvo? Gleda filme kot vsak drug gledalec.
Žiga, v gimnaziji si se nekoč obrnil nazaj do mene in vehementno rekel: »Čuj, kaj ti veš, kdo so A Tribe Called Quest?!«
Haha, veš, da se spomnim!
Saj bi vprašal zgolj: zakaj si to vprašal? Ampak če pomisliš zdaj – je bil to ne toliko test in »zajebavanje« sošolca kot zlasti iskanje popkulturnega sogovornika?
Če se postavim v kožo dijaka, kakršen sem najbrž bil, sem se zagotovo želel narediti malo pametnega (smeh). Češ, da razkažem svoje znanje! Ampak šlo je bolj za moje navdušenje iz osnovne šole, ko so nas že povsem obnoreli domači Dandrough, Tupac in ostale rap plasti. Potem pa si že iskal, če je kdo s tabo kompatibilen. Muzika je pač najboljše socialno tkivo, tista najbolj trdna malta, ki nas drži skupaj.
Hm. Pa ni definicija kritika, da po izkušnji, ogledu ali poslušanju poišče komunikacijo o svojem doživetju z ostalimi? Mimogrede, s kom si imel prve debate o glasbi, filmih? Najbrž nisem bil jaz prvi.
Ne, eh, kje pa, nisi bil prvi. O filmih sem se kot najstnik pogovarjal že z deset let starejšim bratrancem. Imel je namreč VHS snemalnik in snemal akcijske filme, predvajane na RTL 2, ProSieben in ostalih nemških kanalih. Povrhu je bil moj stric hišnik na Prvi gimnaziji Maribor in vsakič, ko sem prišel k njemu, mi je dal vrečo VHS kaset! Ja, vrečo! Na njih pa vse od filmov Brucea Leeja in Jackieja Chana do Stevena Seagala. Pa filmi Umri pokončno (Die Hard, 1988, John McTiernan), Rambo (First Blood, 1982, Ted Kotcheff), Terminator (The Terminator, 1984, James Cameron) … Po deset, petnajst kaset! In pogledal sem vse – po večkrat. Imel sem najbrž srečo, da je tudi moj oče rad gledal te filme, še bolj pa dedek. Sam sem sicer sprva še hotel gledati risanke, dedek nadaljevanke tipa Misija Nemogoče (Mission: Impossible, 1966–1973/1988–1990) in MacGyver (1985–1992). Ker je to bil, jasno, še čas enega samega ekrana, je na neki točki ata sklical čisto pravi sestanek, po katerem je padla odločitev: ena risanka, ena serija, ena risanka, ena serija. Ko sem prerasel risanke, smo vsi začeli gledati filme, dedka pa sem nato še jaz zalagal s kasetami. To je bil moj prvi stik s filmom.
Torej akcijski filmi s primesmi borilnih veščin. V nemški sinhronizaciji.
Ja, tako da sem Brucea Willisa najprej slišal v nemščini. Dolgo, dolgo nisem vedel, kako v originalu zveni lik Johna McClana.
Kako »yippee-ki-yay motherfucker« zveni v nemščini?
Veš, da tega pa niso prevajali, tistega yippee-ki-yay. So pa dodali, če se dobro spomnim, ‘du arschloch’. Ampak saj že yippikee-yi-yay zveni bolj nemško!
V najinih dijaških letih se je ravno (začasno) iztekala doba mestnih kinov, multipleksi so bili pred vrati. Kako gledaš na to obdobje, ko »kina« še nihče ni imel doma in je bil kino še kino, kakršnega so poznali denimo naši starši?
Kino sem odkril v gimnaziji zaradi abonmaja. Nikoli pa ne bom pozabil doživetja, ko smo šli (mi) štirje sošolci gledat film Gospodar prstanov: Bratovščina prstana (The Lord of the Rings: The Fellowship of the Ring, 2001, Peter Jackson) v zdaj že nekdanje Kino gledališče. Tisto me je zaznamovalo do konca. Ko te film tako pritegne, padeš noter, potem pa ti sošolec še reče, da drugi del pride šele čez leto dni!
Samo malo … Tudi ti nisi vedel, da je trilogija?
Ne, nisem, priznam.
Hkrati pa je bil začetek drugega tisočletje čas, ko se je »dalo« prvič videti filme, ki so bili sicer nedostopni. Piratstvo pa to. Kdaj si vedel, da je film nekaj, čemur se boš bolj posvetil – oziroma z besedami slovenskega filma »padel not«?
Piratstvo je sprva vplivalo mnogo manj. Bolj me je zaznamovalo, da sem v prvem letniku študija v Ljubljani začel delati v videoteki, kamor me je zvabil sošolec Klemen Šega, s katerim sva že prej veliko govorila o filmih. Zrihtal mi je ‘šiht’ in tam zadaj v videoteki na dvorišču ob Petkovškovem nabrežju sem našel dodatni interes za film. Tam sem recimo spoznal Stanleyja Kubricka, nato je na DVD prišel korejski Stari (Oldeuboi, 2003, Park Chan-wook), zatem pa sem dobil vabila še na piratske strani tipa Karagarga in PassThePopcorn, kjer se mi je odprl svet režiserjev in režiserk z vsega sveta. Če ne bi bilo teh strani, ne bi nikdar počel tega, kar počnem zdaj. V Sloveniji je (bil) tako omejen in ozek izbor filmov, da vsaj 80 odstotkov ne bi nikoli videl. Ko padeš v filme, pa začneš slej ko prej tudi brati o njih.
In kaj si bral? Kako si vedel, kam se obrniti? Kje si začel? Ugibam, da ne pri IMDb Top 250 filmov?
IMDb je bil bolj sekundarni vir. Zame je vedno najboljša referenca prispela od ljudi, ki sem jim zaupal. Spomnim se, da sem bral knjigo Simona Popka o Kubricku, pa od Marcela Štefančiča, jr. o korejskem filmu. Referenca pa je bila tudi Slovenska kinoteka, ki sem jo ‘odkril’ nekje v drugem letniku.
Tam sva gledala film Barry Lyndon (1975, Stanley Kubrick), vsaj zame edini film, kjer je bil v skladu z originalnim predvajanjem tudi obvezni premor.
Točno! V Kinoteko sem šel najprej kot gledalec, ne kot kritik ali kaj takega. Zame je bila prelomna retrospektiva Kubricka. Sicer pa, ko me že tako sprašuješ … se res nikakor ne spomnim, kako sem prvič prišel tja. Najbrž zato, ker nam je zdaj že pokojna profesorica za ontologijo in metafiziko na Filozofski fakulteti Cvetka Tóth rekla, naj gremo kaj tja pogledat. Od takrat sem nato redno hodil v Kinoteko.
Kinoteka je kakopak domicil filmske tradicije. Pa imaš kot milenijec še fetiš na filmski trak, projektor, kino? Ali lahko gledaš filme na zaslonu mobitela?
Zagotovo imam fetiš na izkušnjo kinodvorane, na filmski trak pa še toliko bolj, ker nič ne zamenja občutka ‘rolanja’ koluta, kolikor smo pač to mi še lahko doživeli. Film v kinu bo pač vedno imel drugačno izkušnjo. Gledati film 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968, Stanley Kubrick) na televiziji ali v kinu je kot dan in noč. Odiseja v kinu ti nudi toliko več detajlov, da se v film zaljubiš. Ravno zato, ker nimaš motenj. Nikdar ne greš po sendvič ali na stranišče. Tam si. Dve uri in pol v temi gledaš film. To je edino, kar lahko vidiš.
Ni hkrati paradoks, da zdaj, ko večinoma gledamo vsebine doma, v kinu pogosto nismo več vajeni sedeti v prostoru z drugimi, totalnimi neznanci z nacho čipsi?
Hm, pa saj so filmi, narejeni za čipse, hehe. So tudi filmi za zabavo, itak.
Kmalu začneš potem hoditi tudi na festivale. Motovun, Sarajevo in, jasno, Liffe?
Ja, Motovun in Liffe sta festivala, ki ju obiskujem najdlje. Liffe je bil v študentskih letih moje okno v svet, saj sem videl filme, ki sicer ne pridejo v redno distribucijo. Danes mora tudi Liffe tekmovati z vsemi drugimi platformami in izbrati malenkost bolj na ‘ziher’ z zvezdniškimi režiserji, kot so Wim Wenders, Jim Jarmusch, Pedro Almodovar, ker vedo, da bo obisk dober. Tako dobijo podporo za bolj moderne sekcije, ki od obiskovalcev terjajo napor. Motovun je pa druga zgodba. Sploh v prvo! Uh! Najslabše kampiranje vseh časov, trava te ščipa v rit, nič ne spiš, v hladnem kinu nato celo ‘zakinkaš’, ampak res je, kakor pravi slogan, ‘brdo filmova’. Živiš za film, nič drugega ni v ospredju.
Kdaj pa si potem začutil, da bi o filmih pisal?
Pa sva spet pri Odiseji. Ko sem jo prvič videl, sem napisal svojo prvo filmsko kritiko za študentski časopis Klin (FDV). Napisal sem, da jo gledam kot odisejado k človečnosti, kako človek iz opice zraste v bitje tehnologije in preseže stanje izkoriščanja tehnologije. Takrat sem bil izrazito v filozofiji, saj sem jo študijsko bral, zato sem uporabljal veliko tovrstnih referenc. Film se mi je ‘zložil’ s filozofijo.
No, pa saj, če kateri film, je Kubrickova Odiseja polna filozofskih (pod)vprašanj.
Tako, tam je film toliko bolj filozofija z uporabo vizualnih sredstev. Zakaj sem pa napisal tekst? Navdušiti sem želel ljudi, da bi si šli pogledat film.
Film iz leta 1968.
Mhm, zakaj pa ne?
Mimogrede, je Kubrick režiral pristanek Američanov na Luni?
Ne, ker je preslab posnetek. Če bi režiral on, bi bilo mnogo bolje posneto. Slika bi bila nekajkrat boljša, da se o kadrih in zgodbi sploh ne pogovarjamo.
Tvoj študij je definiralo združevanje, saj si dvopredmetno študiral novinarstvo (FDV) in filozofijo (Filozofska fakulteta). Kako je ta hibrid vplival na tvoje nadaljnje pisanje?
V bistvu … Ni neposredno, ker takrat po prvi spisani kritiki nisem nadaljeval v smeri pisanja filmskih kritik, preusmeril sem se v totalno nasprotje – v športno novinarstvo. Tam je pa povsem drugače, ker si vedno v trenutku. Nenehna akcija. Športno novinarstvo je bolj montaža kot režija, kajti režiserja sta trenerja moštev, ti pa imaš na voljo 3000 znakov. Pisal sem o košarki, nogometu, vaterpolu, plavanju. Športno novinarstvo ti da natančnost pri imenih, podatkih, statistikah, rezultatu. Sijajen ‘dril’! Najboljša možna podlaga za natančnost in hitrost. Pišeš namreč že med tekmo, po tekmi imaš pa le še 15, 20 minut. Če zamudiš … Saj sam veš, kaj vse si slišal, če si zamujal.
O, ja. Ker imam tudi sam izkušnje s tekem, kjer si pišeš sproti, kar se lahko počne tudi med (rock) koncerti. Me je pa vselej zanimalo: si delaš zapiske med filmom v kinodvorani?
Ne! Nikoli ne delam zapiskov med filmom. Ker hočem film doživeti kot vsak drug gledalec, skušam izključiti kritiški um, kolikor je pač možno. Ugasnem analizo likov, igro, zgradbo. Izhajam iz občutka, ki mi ga je film sprožil (ali ni) med ogledom. Če imam možnost in več časa, si film šele v drugo ogledam kot kritik. Če pa te možnosti nimam, izhajam res zgolj iz občutka, ki mi ga je film dal.
Vem, vprašanje je tako bazično, pa vendar: koliko o filmu prebereš vnaprej?
Čim manj, po možnosti nič.
Kaj pa trailer, napovednik? To pa ja pogledaš.
Zelo, zelo redko. Če že, pri ‘blockbusterjih’, ker me zanima, kakšen bo film, narejen za zabavo. Za Liffe pa denimo velja povsem nasprotno: tam izbiram tudi po geografskem ključu, če recimo še nisem gledal filma iz delov Azije, Afrike, Južne Amerike. Včasih je sprožilec ime režiserja, drugič produkcijska hiša, velikokrat pa je že fama med filmskimi kritiki. Tega ne bom skrival.
Hvala. Imamo to famo celo za slovenski film?
Hm, dobro vprašanje. Nazadnje je bil morda tak film Prasica, slabšalno ime za žensko (2021, Tijana Zinajić) z zelo dobro kampanjo. Enako velja za Orkester (2021, Matevž Luzar), kjer so vzeli pristop, kakor da gredo res na turnejo z orkestrom. Prej je to dolga leta počel Branko Đurič – Đuro, vedel si, da bo večinoma solidna, predvsem pa množično gledana komedija.
Kako si se torej potem prebil v že tako ozek krog filmskih kritikov? Kdaj si vedel, da si kritik? Ker vemo, da je prostora malo, tradicija obstaja, a deluje večinoma na entuziazmu.
Kako bo to zdaj zvenelo … Kriv si – ti.
Jaz?!
Poklical si me, rekel, da urejaš popkulturno stran v Večeru in ponudil, če bi vsak teden pisal filmsko kritiko. In takoj sem vedel, da to ni več hobi ali zabava, temveč tedenska rubrika. Iskal sem naslove, ki bi čim bolj nagovorili. Sicer pa mi definicije tipa ‘zdaj sem kritik’ niso pri srcu, zato se odgovor na vprašanje, kdaj sem vedel, da sem filmski kritik, glasi: najbrž res šele zdaj, ko bom dobil nagrado Ekrana. Ta namreč goji neverjetno tradicijo. Slavoj Žižek in Alenka Zupančič sta bila namreč najprej kritika v Ekranu, oba sta zdaj svetovno prepoznavna in prodorna misleca.
Si bral njune prve tekste v Ekranu?
Seveda! Kritika filma Iztrebljevalec (Bladerunner, 1982, Ridley Scott), ki jo je napisala Alenka Zupančič, se še danes bere sijajno. Vrhunska kritika. Žižkove kritike sem bral, ko smo delali Ekranov časovni stroj. Pisal je zelo učeno in udarno, zelo fokusiran moraš biti, ni takšen Žižek, kakršen je danes. Tisto so bili orto filozofski teksti. Ekran je (p)ostal to zaradi ljudi, ki ga ustvarjajo in so imeli kasneje velik vpliv na družbo. Ob 60-letnici sem na novo spoznaval, kako pomemben del je bil Ekran ob študentskem gibanju in protestih ob koncu šestdesetih let; pa pred osamosvojitvijo, saj so se v Ekranu kalili ljudje, ki so diktirali politično debato. Imel je tudi družbeno in politično vlogo. Priznati pa moram, da se na začetku nisem zavedal te tradicije, kar je morda še bolje. Zdaj, ko raziskujem in pišem o zgodovini Ekrana, pa seveda čutim odgovornost. Dobro razmislim, kaj bom objavil.
Imava pa tudi zelo specifični filmski izkušnji, kar ob tvojem priznanju moram deliti. Sama sva v Kinu Udarnik, kjer si bil del ekipe, gledala kultni film Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica (1982, Karpo Godina). Ja, sama.
U, nostalgija, pa čeprav ni tako dolgo nazaj. Takrat sem kot PR-ovec Udarnika trpel, ker očitno nisem najbolje opravil svojega dela, glede nato, da sva bila v kinu samo ti in jaz (smeh). Ampak saj tako je tudi kdaj v Kinoteki ali v Benetkah na filmskem festivalu, pa se že dolgo ne sekiram več, če kdaj v kinu ni veliko obiskovalcev. Super, da sva imela to možnost. Kakšna izkušnja!
Kaj pa tisto, ko sva sama v ljubljanskem Koloseju gledala muzikal Nesrečniki (Les Misérables, 2012, Tom Hooper)?
O, bog. Je razlika tudi, če sta po dva gledalca, očitno (smeh). Velike zvezde na platnu in zgolj midva v kinu. Pa še film, kolikor se spomnim, je bil kar slab. Hugh Jackman je še nekako šel skozi, Russell Crowe pa …
»Pisati o glasbi je tako kot plesati o arhitekturi,« je znan stavek, ki se v glasbi skuša upreti kritiki. Kako je tozadevno pisati o filmu?
Uh! Se kar strinjam, ker to, kar napišem jaz, je dokaj slab približek tega, kar se ti dogaja v subjektivni izkušnji ogleda filma. Če je dober film, ga lahko doživljam še leta. Nemogoče je izkušnjo pretopiti v tekst, ker je le približek tega, kar ti film povzroči.
Ne učijo nas, skoraj ni učbenika, kaj naj bi vsebovala recenzija.
Občutke! Nisem strukturalist, čeprav je lahko tudi kritika strukturalistična, ampak zame mora vse izhajati iz občutka.
Živimo pa v času všečkov in odstotkov. Rotten Tomatoes, Metacritic, zvezdice. Ti, kolikor vem, nisi ravno oboževalec ocen in lestvic?
Če kaj, zagotovo nisem oboževalec lestvic. Zato se zelo težko odločim, ko moram vsako leto za Ekran izpostaviti pet filmov leta. Čeprav je to moj najkrajši tekst v vsem letu, se zanj najbolj namučim. Ko sem pisal za Večer in ‘moral’ dati ocene od ena do pet, je bil velik izziv dajati ocene. Četudi kritiki nudimo vpogled potencialnim gledalcem, se hkrati zavedam, da vsak nima časa ali volje brati mojih pet do osem tisoč znakov dolgih kritik in bo raje najprej pogledal oceno. To je del našega poslanstva kot novinarjev in kritikov. Osebno pa mi ocene res niso blizu.
Živimo v času treh zvezdic od petih?
Zajebano vprašanje. Ja, zelo, bi se strinjal.
Predvsem gre vse tako hitro mimo. Pozabimo, kaj kmalu, kdo je dobil oskarja. Kaj je bilo pred tremi leti v Cannesu. Ali kdo je dobil vodomca na Liffu.
Ko tako pomislim … imaš prav. Zelo redko me kak sodobni film res gane in premakne.
Za Parazita (Gisaengchung, 2019, Bong Joon-ho) recimo ne bomo kar iz glave vedeli letnice, si ga bomo pa vsaj približno zapomnili, k(d)aj je bil. Ampak bil je ravno to. Izjema.
Sam moram že poklicno spremljati vse nagrajene filme in nagrade. Oskarji so naložba v film, zelo redko pa zadenejo. S Parazitom so še najbolj zadeli v vsaj zadnjih desetih letih. Letos je bilo precej politično, ko so nagradili film CODA (2021, Sian Heder), ampak po mojem se izbor odraža v liberalni identitetni politiki. Veliki filmski festivali so zdaj že sami po sebi pop zvezde. Iščejo trend, kar se je denimo pokazalo v Benetkah, ki so se oklenile #jaztudi momenta. Bili so pa prvi. Po drugi strani so kmalu zatem dali nagrado Jokerju (2019, Todd Phillips), kjer so se želeli dobrikati industriji, s čimer kažejo, da se moramo vsi skupaj zavedati, kako velik biznis so festivali. Zato mnogo več pomeni nagrada iz Sarajeva, Motovuna, Linza. Film je, vem, na koncu industrija. Liffov vodomec pa je dober koncept, ker je Slovenija prostor filmskih prvencev. Ko damo režiserju ali režiserki možnost, da posname celovečerec, bo večinoma nastal res dober film, ker je na priložnost čakal/a 10 ali 15 let, hkrati pa se zaveda, da bo za drugi film čakanje vsaj tako dolgo. Zelo dobro je, da podeljujemo nagrado za prvi celovečerec.
Kakšen odnos imaš do slovenskega filma? Kako si ga dojemal, spremljal, vrednotil? Kateri je bil prvi slovenski film, ki se ga spomniš?
Najbolj se spomnim filma Poletje v školjki 2 (1988, Tugo Štiglic). Blazno sem bil navdušen nad breakdanceom, naredil sem namreč neko blazno komplicirano stvar, ko sem pogledal film, pa sem šel na balkon in tam dve uri plesal. Odnos do slovenskega filma je izredno zanimiv: na začetku sem imel tistega klasičnega, ko imaš do domačega vedno v sebi zadržek. Ne vem, je to favšija? Saj vemo, redko smo ponosni na naše. Nato pa sem kmalu spoznal, da imamo veliko entuziazma, kar neizmerno cenim, saj je bil tako entuziastičen projekt tudi Udarnik, kjer nihče ne le da ni obogatel, nekateri so šli v minus, drugim so propadle zveze, tretji so izgubili kakšen zob, vsi pa živce. Tako nastaja tudi slovenski film – ravno zaradi okolja. Film je zelo draga umetnost, sredstev v Sloveniji pa je neverjetno malo – zlasti glede na to, koliko in kaj dosegamo. Na splošno pa do slovenskega filma ni odnosa.
Čeprav smo imeli izjemno gledane filme. Na svoji zemlji (1948, France Štiglic) in Vesna (1953, František Čap), recimo.
Na svoji zemlji je dober primer, sneman še v času, ko se je vojna komaj končala. Ampak spet je, kot smo brali kasneje, šlo za entuziazem.
Pa je težje pisati o slovenskem filmu, ko enkrat spoznaš, intervjuvaš, pišeš o ljudeh, ki ga ustvarjajo?
Včasih je nerodno, ja. Razklan si med tem, da bi rad podprl film, ker prekleto dobro veš, v kakšnih pogojih je nastal, po drugi strani pa ti filmskokritiška žilica ne da, da bi ga pohvalil samo zato, ker je naš. Vlogo filmskega kritika vidim ravno v tem, da filmarju povem, glej, to je moja subjektivna ocena, ampak to, to in to ni dobro. Sam to jemljem kot poklon. Upajoč, jasno, da ljudje kritike ne bodo vzeli osebno.
V času, ko sicer pregovorno hodimo manj v kino, imamo najbolj gledane filme v zgodovini slovenskega filma. Med 10 najbolj gledanih so se prebili Pr’ Hostar (2016, Luka Marčetič), Gremo mi po svoje (2010, Miha Hočevar), Petelinji zajtrk (2007, Marko Naberšnik), Košarkar naj bo (2017, Boris Petkovič), Gajin svet (2018, Peter Bratuša) …
To so zelo različni fenomeni. Pr’ Hostar je bila poživitev, čeprav sem sam v njem videl tudi kontinuiteto iz Jebiga (2000, Miha Hočevar) ali Tu pa tam (2005, Mitja Okorn) v smislu lokalnosti, zajebancije, v kateri se nihče ne jemlje preresno. Film posnamejo tako, da se imajo ob tem res neizmerno dobro, posledično pa tudi gledalci, zato tega ne gledaš kot kritik. Mladinski film je pa nekaj drugega.
Zakaj smo dobri v njem? S čim prepričamo?
Z navezavo na zelo bogato zgodovino mladinske literature ter bogato zgodovino vzgoje in izobraževanja. Po drugi strani je ‘ziherca’ za dober obisk in zaslužek, saj večina šol otroke ter mladino zvleče v kino – žal pa se ta miselnost vedno bolj pozna tudi pri njihovi kvaliteti.
Bi se strinjal z izjavo Marcela Štefančiča, jr., parafriziram, da ne moreš ceniti Bergmana, če ne gledaš trasha in res slabih filmov? Gledaš trash?
Ja, gladko. Zelo rad gledam akcijske filme in tiste z borilnim veščinami, ki so zaznamovali moje odraščanje. Akcijski filmi so v devetdesetih doživeli renesanso, najbolj z Matrico (The Matrix, 1999, Lana in Lilly Wachowksi) in Klubom golih pesti (Fight Club, 1999, David Fincher), ko se je skozi akcijo predstavljalo novodobni družbeni fenomen.
Tebi je, moram še enkrat vprašati, vseeno, kje in kako gledaš film?
Če le lahko, grem v kino. Bil pa bi dvoličen, če bi rekel, da ne gledam filmov na televiziji ali računalniku. Kot kritik dobiš film vnaprej in ga ne moreš gledati najprej na filmskem platnu. Zdaj, ko imam malega dojenčka, imam še manj časa, da bi šel v kino, zato pogledam film doma. Še dobro, da je vsaj doma televizor malo večji.
Je dobra, ono, res prava, velika, najboljša televizija?
Ne, žal. Stara je vsaj 10 let, nanjo priključim računalnik in to je to.
In da še ujameva »zeitgeist«. Bo Tom Cruise rešil kino? Upiral se je, da Top Gun: Maverick (2022, Joseph Kosinski) ne bi šel direktno ven kot pretočna vsebina.
Po moje je bila to poslovna poteza. Dobra poslovna poteza, glede na to, da je najbolj gledan film leta.
Saj veš, zakaj sprašujem. Posel vs. umetnost. Kako gresta skupaj, kakšen je tvoj pogled?
Zeloooo kompleksno vprašanje. Če vidim, da se nekaj dela zgolj za denar, imam kot kritik odgovornost, da na to opozorim. Ker je umetnost nadomeščena z obrtjo. Saj je tudi tak film lahko narejen dobro, ampak iz drugega, komercialnega vzgiba. Zelo, zelo redko to dvoje sovpade – Kubrick je bil mojster tega. Žal pa nismo več v času, ko bi mainstream iskal nove, sveže ideje. Film moramo gojiti iz obeh vidikov, saj ljudje potrebujemo kakovostno zabavo in nove estetske izkušnje. Se je pa treba zavedati, da vsaka umetnost – še posebej filmska – stane, zato podpiram sheme, ki financirajo in razvijajo film. Saj je po eni strani snemanje res bolj dostopno, kar je spremenilo marsikaj, je pa po drugi veliko več treba vložiti v to, da se doseže občinstvo. Hkrati z napredkom tehnologije pa se odpira možnost za osvobajanje forme in vsebine; poleg tega ima film v hipermediatizirani družbi novo poslanstvo vzgajanja in gojenja kritičnih pogledov – to je treba sistematično podpirati.
Ne morem pa, da te ne bi izzval. Zakaj zate TV-serije niso boljše od filmov?
Tega ne morem trditi, ker gledam res malo serij.
Bom tako vprašal: je Tony Soprano enakovreden Vitu Corleoneju, Don Draper pa Gordonu Gekku?
Liki so lahko enako močni, ampak format je drugačen. Kar je narejeno za televizijo, je lahko samo kvaziumetnost. Vem, kako zveni, ampak televizija je narejena za denar. Mene se še nobena TV-serija ni tako dotaknila kot Agnès Varda, Tarkovski ali Chantal Akerman. Ker takoj ko nekdo reče, da bo serija trajala osem delov po 45 minut, je zame omejujoče.
Si pa ljudje pogosteje, da ne rečem raje, vzamejo deset ur za TV-serijo kakor dobri dve uri za film. Zakaj je film postal poezija, TV-serija pa proza?
Sam ne bi dal tako ostre ločnice. Tako kot so romani, ki so poetični, so tudi romani, ki so pogrošni. Pri TV-serijah je, ugibam, enako. Potem pa imamo še konglomerat, imenovan Marvel. To je v celoti ena serija, resda sestavljena zdaj že iz več kot dvajsetih filmov. In še serij povrh. Veš pa, da se bo nadaljevalo. Sam menim, da je to povezano z vseprisotno tesnobo zeitgeista, kjer nikakor nočemo, da bi se nekaj, kar je dobro sprejeto, končalo. To je družbeni inženiring, pogruntali so naše primarne vzgibe. Največja masa ljudi gre film gledat iz zabave, mnogo lažje pa je ‘iti na ziher’. Na občutek varnosti. V teh bazičnih čustvih in manipuliranju z njimi je vse povezano.
Kaj bi ob prejetju nagrade rad izpostavil kot navdušenje za branje o filmu in nadaljevanje tradicije Ekrana?
Zdaj sem bral Marcela Štefančiča, jr. Zadnji film 2.0 – izjemen primer knjige, ki daje veliko predlogov za raznolike gledljive filme: komedije, gangsterski filmi, znanstvena fantastika, grozljivke, akcije, drame, hkrati pa ti daje kritika vpogled v družbo in čas, v katerem smo. Remek delo in vpogled v trenutno stanje popkulture skozi prizmo zadnjih petih desetletij. Berem pa marsikaj. Mandarine Simone de Beauvoir, ki me osebno nagovarja: zdi se mi, da smo v podobnem obdobju, saj govori o dveh parih in njuni druščini po II. svetovni vojni, ko je bila družba zelo polarizirana. Ko vidiš trk družbene dvodimenzionalnosti in to preslikaš v čas vojne v Ukrajini, vidiš, da živimo v podobnem času. Zelo rad pa berem tudi kolege kritike. Petra Meterc recimo piše neizmerno sodobno in v koraku s časom. In Ekran. Zelo ponosen sem, da sem del tega kolektiva in 60-letne tradicije, ki je dala možnost toliko piscem. Res mi je v čast, da sem del te ekipe.
Še to, za konec: obstaja zate najbolj udoben, idealen, popoln sedež v kinu?
Jaaa! To je vprašanje! Ni jih več. Bili so v Udarniku v Mariboru. Zadnja vrsta, dvojni sedeži. Tam sem spoznal prvo punco, ampak nasploh so bili dobri sedeži. Pa dvorana je imela idealen naklon, tudi velikost platna je bila idealna. Ena redkih dvoran, kjer je bilo skoraj vseeno, kje si sedel, pa je bila izkušnja res izjemna. Platno je bilo čez celo steno in rahlo ukrivljeno. So pa sedeži v kinu res, res, reees pomembni. Tudi sam sem razvil senzibilnost in približno že znam oceniti, kje gledam čim bolj v sredino. Imam recept, haha. Ponekod je to res sredina. V Kinoteki pa me je Matjaž Rušt fotografiral na mojem sedežu, ne da bi on to vedel. Lahko pa zdaj izdam … Četrta vrsta, šesti sedež. Če le lahko, sedim tam.
