Mesecu srbske kulture, ki v maju poteka v več krajih po Sloveniji, se pridužuje tudi Slovenska kinoteka, ki bo ob tej priložnosti v sodelovanju z Veleposlaništvom Republike Srbije premierno prikazala enega svojih letošnjih distribucijskih nakupov, film Živojina Pavlovića Ko bom mrtev in bel (Kad budem mrtav i beo, 1967). Poleg njega bodo na sporedu še štiri druge klasike srbske in nekoč jugoslovanske kinematografije, in sicer filmi Zbiralci perja (Skupljači perja, 1967) Aleksandra Petrovića, Vonj poljskega cvetja (Miris poljskog cveća, 1977) Srđana Karanovića, Posebna vzgoja (Specijalno vaspitanje, 1977) Gorana Markovića ter Povzpetnik (Štićenik, 1966) Vladana Slijepčevića.
Pri slovenskem občinstvu posebno mesto v zavidljivo razvejanem opusu jugoslovanske kinematografije gotovo zasedajo filmi, ki izžarevajo tisto tipično balkansko anarhičnost, humor in dionizičnost, ki na zadržanem in zapetem severnem robu nekdanje skupne države deluje tako vznemirljivo eksotično, a hkrati domače. To so filmi, ki se pretežno odvijajo na podeželju, kombinirajo profesionalne igralce in naturščke in so nasploh videti kot napol dokumentarci. Največ takšnih je v jugoslovansko filmsko dediščino prispevala prav srbska kinematografija. Med njimi še posebej izstopa eden najboljših in mednarodno najuspešnejših filmov nekdanje Jugoslavije, ki je v svetovno filmsko ozvezdje izstrelil karizmatičnega igralca Bekima Fehmiuja v vlogi cigana Bore, ki preprodaja gosje perje, ljubimka z lepo kavarniško pevko in si za novo ženo poželi mlado hčer svojega največjega konkurenta. Eksploziven zaplet med strastnimi Romi dobi še toliko bolj epske razsežnosti. V blato, bedo in snežno belo gosje perje pogreznjeni Zbiralci perja nas neobremenjeno in brez vsakršnega filtra popeljejo med romski živelj vojvodinskih ravnic, kjer se živi grobo, surovo, iz rok v usta, a tudi svobodno, spontano, brez ciljev in pričakovanj ter onstran primeža družbenih in moralnih konvencij. Film, ki je leta 1967 na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in bil nominiran za oskarja, je bujna, ekstatična rapsodija romski manjšini, ki živi svoje nenavadno, na lastni etiki utemeljeno življenje na robu srbske družbe. “Življenje je kot perje, ki ga prej ali slej razpiha veter,” pravi Bora. Zakaj ga torej ne bi živeli iz srca in iz mesa?
Ideja o svobodnem življenju prežema tudi Vonj poljskega cvetja Srđana Karanovića, sila nenavadno, mnogoplastno zgodbo o znanem igralcu Ivanu Vasiljeviću (Ljuba Tadić), ki se, naveličan svoje buržujske eksistence, tik pred premiero drame, v kateri zaseda eno glavnih vlog, preseli na vlačilec, ki po beograjskih rekah prevaža opeke. Ko se izkrca v gostišču na obali, za njim prihitijo jezni gledališčniki, televizijska ekipa, ki o njem snema dokumentarec, in gruča ljudi najrazličnejših provenienc, ki jih v to obrečno zakotje pripelje ideja, da tudi sami odvržejo svoje dosedanje identitete in začnejo novo življenje. Film, poln drobnih detajlov in simbolike, začne iz realizma prehajati v nadrealizem, filmski prostor napolnijo slikoviti, absurdni liki, ki odmetavajo svoje inhibicije, dogajanje pa postaja iz trenutka v trenutek bolj anarhično. V slepem sledenju individualizmu družbeno tkivo razpade in sodobna vizija umetnika-intelektualca, oropanega smisla in odtujenega od samega sebe in družbe, ki ga obdaja, se izvotli v navadno puhlico oz., še bolje, »pozo«. Naenkrat tudi za Ivana svoboda izgubi svoj pravi smisel, zato pobegne nazaj v svoj konformizem, konec filma pa ne ponudi nikakršne razrešitve njegove osnovne dileme – razen morda te, da človek pač težko ubeži samemu sebi.
Nasprotno se kultni Pavlovićev film Ko bom mrtev in bel, ki pred tem prav tako teče navidez lahkotno, neobremenjeno in brez pravega cilja, zaključi odrezano in s povsem nepričakovanim koncem na poljskem stranišču. Njegov glavni junak Džimi Barka (Dragan Nikolić) na nek način živi prav takšno življenje, kot si ga želijo ljudje v Vonju poljskega cvetja – življenje brez obveznosti, zadolžitev in navezanosti. Po izgubi službe tava po srbski provinci, od podeželja do mesta, od kmečkih zadrug do industrijskih obratov, in zaman išče svoje mesto v družbi. V njegovih peripetijah, kjer se vedno znajde v središču dogajanja, čeprav se v resnici v nobeno sredino ne zmore zares vključiti, se odslikavajo brezciljnost, apatičnost in etični zlom mladih generacij, ki sicer premorejo obilo življenjske energije, a je ne znajo usmeriti k smiselnemu cilju. Za Džimija se zdi, da temu svetu ne pripada zares in v njem tudi ne pusti nobene sledi, za dobro mero pa še umre tako nedostojanstvene, sramotne smrti, da citat z začetka filma (»Ko bom že mrtev in bel, jaz bi vseeno želel, da bi kakršna koli svetilka bil.«) izzveni le še bolj ironično.
Če je Džimi taval brez cilja, pa je Ivan (Ljubiša Samardžić) v filmu Povzpetnik Vladana Slijepčevića dobro vedel, kam želi priti, ko se je s province preselil v Beograd. Ta film ima bolj klasičen videz in pripovedno strukturo in se za razliko od prej omenjenih dogaja med fino beograjsko inteligenco, a kaj kmalu tudi tu izplava na površje izvotlena morala. V trenutku ko Ivan zazna bližino družbene moči in krene navzgor po družbeni lestvici, se začne iz rahločutnega pesnika leviti v brezvestnega povzeptnika, oportunista, ki mu, podobno kot junakom iz prej omenjenih filmov, ni mar za ljudi, ki stojijo na njegovi poti. Izrabi jih in odvrže, čeprav sebe vidi kot vrhovno moralno instanco. Film, v katerem vidni vlogi odigrata Slovenki Špela Rozin in Duša Počkaj, je slika sodobnega urbanega sveta, v katerem vladata hlad in odtujenost in posameznku ni mar za skupnost, kakor tudi skupnosti ni mar za posameznika.
Napetost med posameznikom in družbo je tudi osišče igranega prvenca Gorana Markovića Posebna vzgoja, zgodba o Peru »Trti« (Slavko Štimac), najstniku z družbenega roba, ki poskuša preživeti z malimi tatvinami, nakar pristane v domu za mladoletne prestopnike prav v trenutku, ko pride v zavod tudi novi vzgojitelj, Žarko Munižaba (Bekim Fahmiu). Ta prinaša v dom svež veter in skuša vpeljati drugačne (pre)vzgojne metode ter tako zrušiti zid tšine, ki ga je med sabo in svetom zgradil njegov travmatizirani varovanec Ljupče. Pod masko filma o mladoletniškem prestopništvu, ki vseskozi niha med komedijo in tragedijo, je Markoviću uspelo skriti povedno dramo z jedko in drzno obsodbo pomanjkanja svobode v institucijah socialistične Jugoslavije, ki zapovedujejo slepo sledenje dogmam, četudi so te skregane z zdravo pametjo in brez občutka za stiske malega človeka. Žarko se s svojo pristno človečnostjo zoperstavi sistemu in mu skuša pokazati, da je mogoče stvari delati tudi drugače – mladim prestopnikom pušča več svobode, trudi se jih dobiti na svojo stran z več zaupanja vanje, jim vliti voljo in jih tako pripeljati na pravo pot, kar seveda pri nadrejenih naleti na odpor, Marković pa obenem prevprašuje tudi okoliščine, ki prestopnike privedejo v kriminal.
Od nastanka teh filmov, ki so se porajali v obdobju dobrih desetih let, je minilo več kot pol stoletja, a še vedno delujejo sveže in nas znajo nagovoriti. Tudi danes ne manjka mladine, ki bi rada nekaj bila, a za to ni pripravljena nič narediti. Ali pa oportunistov, ki na poti proti vrhu izgubijo človečnost, vest in smisel za poezijo. Tudi mi se sprašujemo o tem, kako izpreči iz svojih prenatrpanih, balasta polnih življenj. Da o senzacionalizmu in plehkosti medijev, katerih obrise lahko zaznamo v Vonju poljskega cvetja, niti ne izgubljamo besed. Vsi ti filmi, ki sodijo ne le v vrh srbske, ampak tudi svetovne kinematografije, so vstopili v kanon ne le zato, ker so polnokrvna avtorska dela, tesno vpeta v kraj in čas svojega nastanka, ampak tudi zato, ker se dotikajo tistega, kar je v človeku večno in nespremenljivo.
