Amaterski animirani filmi

Jaroslav Mackerle (kasneje arhitekt, pokrajinski zgodovinar in arheolog) v prvem ohranjenem amaterskem animiranem filmu po navdihu umetniškega sloga Mačka Feliksa prikaže nepričakovano aktualen dogodek – takratno italijansko-etiopsko vojno. Njegov junaški pes se pridruži lokalnim prebivalcem in jim pomaga doseči zmago. Toda ne z golo silo, pač pa s pametjo in ukano. Glasba v živo v izvedbi Hjörturja.

Mackerlejev drugi film odraža njegovo strast do avtomobilskih dirk. Vendar lahko zgolj ugibamo, v kolikšni meri je bila tragična nesreča na Masarykovem dirkališču v Brnu navdih za Junaka Kikija, v katerem se živalski protagonisti filma odločijo zmagati, pa četudi to zahteva goljufanje in nevljudnost. Glasba v živo v izvedbi Hjörturja.

Filmski kolektiv TRIK je bil najpomembnejša skupina avtorjev češkoslovaške animacije. V svojem delu so se ukvarjali z družbeno satiro, fantastičnimi zgodbami, vesterni in pacifističnimi temami. Kolektiv TRIK je bil ustanovljen leta 1950, naslednjih 21 let pa je bil pogost obiskovalec in zmagovalec festivalov amaterskega filma. Najlepši planet je eno njegovih najdlje prikazovanih del. Deček v raketi odleti na raziskovalno ekspedicijo v vesolje, a odkrije, da je njegovo domotožje močnejše od njegove želje po pustolovščini. Glasba v živo v izvedbi Hjörturja.

Radek Pilař je bil pomemben češki slikar in ilustrator. Med drugim je delal za češkoslovaško televizijo na področju umetnosti za otroke in je avtor priljubljenega lika Rumcajsa. V svojem prostem času je ustvarjal amaterske filme, v katerih je eksperimentiral z različnimi oblikami animacije. V Slikanju po zraku je z barvami slikal direktno na filmski trak, na katerem je bil posnetek performansa pesnika Václava Fischerja. Glasba v živo v izvedbi Hjörturja.

Igor Ševčík je spadal v majhno skupino amaterskih filmskih ustvarjalcev, ki so v obdobju socialistične normalizacije postali profesionalci na podlagi svojih dosežkov. Ševčík je posnel le dva amaterska animirana filma (prvi je bil Siesta iz leta 1974), vendar v značilnem umetniškem slogu. V Impresiji je uporabil totalno animacijo, kar pomeni, da je bila vsaka filmska sličica narisana na novo. V tej nadrealistični viziji se predmetom vsakdanje rabe spreminjata oblika in namen, zato nočejo služiti zaspanemu moškemu. Ševčík je oba amaterska filma kasneje na novo posnel v državnih studiih. Impresijo je preimenoval v Jutro po žuru (Ráno po flámu, 1979).

Preden je Jaroslav Cita v 70. letih prejšnjega stoletja postal profesionalec pri filmskem studiu Krátký, je začel kariero z izrazito minimalistično animacijo. V kratkem času je ustvaril veliko število kratkih animiranih filmov. Leta, ko je na festivalih predstavil trinajst novih filmov, niso bila izjema. Ko je ustvaril Skopuha, je že prešel od minimalizma k svojim tipičnim karikaturnim figuram, ki se pojavijo v večini njegovih skoraj devetdesetih amaterskih filmov. Približno deset let kasneje je svojo metaforično zgodbo o človeškem pohlepu znova uporabil v svojem profesionalnem filmu z naslovom Pokrov (Poklop).

Temačna zgodba o kralju, ki je trpel posledice svojega pohlepa, je edini animirani film v režiji Petra Hvižďa, ki je bil kasneje profesionalni režiser igranih filmov in dokumentarcev. Film bo gledalce navdušil s svojim minimalističnim, vendar kompleksnim umetniškim slogom, ki temelji na tem, da stalno spreminjajoče se črne črte ustvarjajo konkretne oblike, ki takoj izginejo. Balada o jabolku in tolmunu je eden najdlje prikazovanih čeških amaterskih animiranih filmov, ki je bil narejen čisto na koncu uspešnega in bogatega obdobja. Vzpon videokamer brez možnosti zajema individualnih sličic je zadušil domačo neprofesionalno animacijo in v 90. letih je bilo število uspešnih debitantskih animatorjev precej nižje. V letu nastanka tega filma je izginil tudi priljubljeni festival amaterske animacije Amatrik, ki je bil pomembno srečevališče za filmske ustvarjalce.

Emil Kubiš ustvarja amaterske filme od 50. let prejšnjega stoletja, vendar je pod vplivom padca komunizma na Češkoslovaškem in posledičnih družbenih sprememb radikalno spremenil svoj umetniški slog. Ko je bil star 65 let, je začel ustvarjati kolažem podobne, nadrealistične animirane filme, v katerih je obravnaval teme stanja družbe in ekologije. Hrošč spada v skupino filmov, ki opozarjajo na grožnjo jedrske vojne. V skladu s svojo običajno prakso je Kubiš za film izbral popularno glasbeno spremljavo, v tem primeru pesem ikoničnega benda Pink Floyd.

Ta stop animacija resničnih predmetov, ki spominja na filme Jiřija Barte, se ne drži ene zgodbe. Namesto tega nam njena ustvarjalca predstavita nadrealistično in vročično vizijo sveta pisalnih strojev, katerih kovinski mehanizem se nekega dne zatakne.