Apaški bobni

Prebivalci rudarskega mesteca v puščavi Nove Mehike bi radi počistili pred svojim pragom, zato izženejo lokalnega pridaniča, hazarderja in revolveraša Sama. Toda nad mestece se zgrinjajo indijanski bojevniki, željni maščevanja, in Sam je edini, ki jih lahko posvari. Argentinski outsider v Hollywoodu Hugo Fregonese in legendarni producent Val Lewton – mojstra tiste vrste B filma, ki prekaša vsak A – sta ustvarila na videz klasičen vestern svojega časa, v katerem se prebivalci mesteca na Divjem zahodu pred napadom Indijancev zatečejo v cerkev, da bi se lahko tam razvil napet, klavstrofobičen in eksploziven finale. Toda v žepu sta držala figo politične subverzije.

»Fregonese ni bil Američan in mati ga ni dojila z mitologijo pionirskih potomcev Evrope, ki se na ameriškem Divjem zahodu borijo za preživetje in vrednote civilizacije. /…/ Etično zadržanje in simpatije režiserja in gledalca tako prej kot na klasični ameriški vestern spomnijo na spopad med uličnimi tolpami in policisti Los Angelesa v Napadu na policijsko postajo št. 13 (Assault on Precinct 13, 1976) Johna Carpenterja. Delitev na dobre in zle ni črno-bela. /…/ In tako kot igralci delujejo neobičajno tudi prostori, zlasti eksterierji Fregonesejevih vesternov, ki ne vsebujejo nikakršnih zlahka prepoznavnih, čustveno in pomensko nabitih arhetipskih podob doline Monument Valley, kot so jo v možgane ameriške in svetovne popularne kulture vrezali Ford in kompanija. /…/ Fregonesejev Divji zahod je bolj divji in bolj pristen – ko se gledalec kot prišlek prvič znajde v njem, ga tudi prvič vidi.«
– Maša Peče, Ekran

»Sklepna sekvenca napada predstavlja enega najbolj markantnih pasusov v zgodovini ameriškega filma. Fregonese skozi ves film razvija vizualni motiv nizkih stropov (nekateri interjerji so dejansko videti kot posnetki iz izgubljenega vesterna Orsona Wellesa) in nadstreškov, ki celo eksterierje napravijo za utesnjene in klavstrofobične (lokacije, povečini v kalifornijski puščavi Mojave, so same po sebi dramatične in nenavadne). Ko se dogajanje preseli v notranjost, mu kamera sledi; nobenega zunanjega posnetka ni, ki bi pokazal zbiranje vse bolj številčnih apaških bojevnikov, le bobneči ritmi bojnega plesa /…/. V naraščajočem suspenzu, ki ga poganja nevidna grožnja, lahko prepoznamo Lewtonov vpliv, a vrhunec je osupljivo izviren: bojevniki se nenadoma poženejo skozi line, njihova telesa so poslikana v primarnih barvah in osvetljena z žarometi enakih odtenkov – skrajno drzen koncept, predhodnik intenzivne stilizacije Maria Bave.«
– Dave Kehr, Il Cinema Ritrovato