Kruh in ulica + Kje je hiša mojega prijatelja?

»To je mati vseh mojih filmov,« pravi Abbas Kiarostami. Začne se kot lahkotno prikazana anekdota o fantu, ki si skozi teheranske ulice utira pot domov, noseč štruco kruha. Variacije tako fanta kot starca, ki ga fant vidi in mu začne slediti, so se pojavljale tudi v poznejših Kiarostamijevih filmih, prav tako uporaba »mrtvega časa«, potovalna struktura in poetična artikulacija prostora. Zadnji prizor, ki vključuje psa in vrata, se konča z noto ironične dvoumnosti.

Na iranskem podeželju osnovnošolec Ahmed po napornem pouku, pri katerem učitelj zagrozi, da bo tisti, ki naslednji dan ne bo imel domače naloge, izključen iz šole, zgrožen ugotovi, da je v svojo torbo pomotoma pospravil zvezek sošolca. Ahmed se kljub nasprotovanju staršev odpravi čez hribe v sosednjo vas, kjer naj bi živel sošolec, vendar imajo tam vse ulice in vsi ljudje enaka imena. Osebna drama vztrajnega dečka se stopnjuje, saj je neomajen v odločitvi, da prijatelj ne sme biti žrtev njegove neprevidnosti. Ob Ahmedovem prizadevanju se izrišeta izčrpen portret ruralne iranske družbe in poglobljena prispodoba pomena zavedanja osebne odgovornosti.