Izgubljeni horizont

Video se ukvarja z našim razumevanjem oddaljene prihodnosti skozi konkreten primer arheologije 23. stoletja. Nosilni element je naracija – monolog profesorja in arheologa iz 23. stoletja, ki nadobudnemu študentu razkazuje najdišče Katastropolis. Tam domujejo Plastosi, bitja, sestavljena iz organskih in mehanskih delov, ki so/bodo preživela atomsko katastrofo leta 2223. Avtor likovno domišljeno scenografijo kombinira z elementi performansa in dopolnjuje z digitalno animacijo.

Enominutni prelet mesta Katastropolis, ki ga je umetnik zgradil kot maketo – osnovno prizorišče za video Naprej v preteklost. Sestavljajo jo umetniški artefakti in najdeni predmeti iz različnih materialov, tehnik, prostorov in časov.

Dokumentarec o Civilizaciji Plastosov je nastal v okviru znanstvenega uredništva TV Slovenija. Spremlja znanstvenika in skrbnika Plastosov Dr. Skavčenka v svojem skrivnem laboratoriju in na poti novih odkritij ob ljubečih srečevanjih s temi prijaznimi bitji razkrije tudi nekaj podrobnosti iz njihovega vsakdanjega življenja.

Animaciji Lab Party in Svetla prihodnost: Plastos Fedor pomaga sta plod avtorskega sodelovanja med animatorjem Koljo Saksida in umetnikom Markom A. Kovačičem, avtorjem fiktivne postapokaliptične Civilizacije Plastosov. Zanju je značilna kombinacija računalniške grafike in stop-motion animacije. Lab Party je zgodba o kloniranju in genetsko mehanski mutaciji živih bitij po letu 2227. Prizorišče je laboratorij, kjer laborant Plastos naleti na težave.

Svetla prihodnost prikazuje bazni laboratorij v okolici Saratova, kjer doktor izdeluje hitrega Plastosa Fedorja, ki bo kos radioaktivni kirgiški stepi.

Med pandemijo korone in prisilno izolacijo Jevgenij Skavčenko, strokovnjak za gensko mehaniko in ljubitelj nenavadnih zvočnih pojavov, obišče začasno bivališče Plastosov v Javki pri Rdeči zvezdi. S pomočjo hrupofona, svetlobno-zvočnega instrumenta, skupaj uprizorijo obred kulta hitrosti.