Možje brez kril

František Čap je ostal dejaven med nacistično okupacijo Češkoslovaške in v tem obdobju celo režiral nekatere od svojih najboljših filmov, kar je pomenilo, da je bil njegov umetniški in politični status po vojni nekoliko kompromitiran. V obdobju, ko je vsaj tretjina češkoslovaške filmske produkcije obravnavala drugo svetovno vojno, se je Čap odkupil z napeto domoljubno dramo Možje brez kril, ki je poveličevala osebni pogum in angažiranost proletariata med protektoratom. Prizorišče je Letališče Ruzyně, protagonista – delavca Petr in njegov mladi nečak Jirka, begunec iz vasi Lidice, ki so jo nacisti uničili zaradi operacije Antropoid – pa sodelujeta pri različnih oblikah sabotaže. Film Možje brez kril je bil uspešen tako doma kot na tujem in je celo postal eden od enajstih prejemnikov velike nagrade žirije na prvi ediciji canskega filmskega festivala leta 1946. Kljub temu je bil Čap po komunističnem državnem udaru leta 1948 prisiljen zapustiti domovino, na koncu pa je našel svoj novi dom v Jugoslaviji. Podobno kot njegovi drugi partizanski filmi, še posebej Trenutki odločitve, je tudi Možje brez kril nedvomno intimen film. Čapa očitno ne zanima akcija in se namesto tega osredotoča na notranje življenje svojih razrvanih protagonistov, pri čemer njegov nežni pogled hkrati opazuje, razumeva in si zamišlja pogumne, odločne nove ženske in moške jutrišnjega dne.