Retrospektiva: Igličasti ekran I

O procesu ustvarjanja filma En passant: široke kadre različnih sekvenc iz filma na novem igličastem ekranu sta avtorja izdelala leta 1942 med izgnanstvom v ZDA, ki je trajalo od leta 1940 do 1947.

Alexandre Alexeïeff je z uporabo igličastega ekrana ilustriral pesem Et moi je m’enfouiyais / En passant. Norman McLaren je z risbami na fiksni podlagi ilustriral C’est l’aviron, pri čemer je like dodajal sproti, med risanjem.

Alexandre Alexeïeff in Claire Parker predstavita tehniko animacije, s katero sta ustvarila ilustracije za knjige, kot je Doktor Živago: ilustrirana izdaja, ter filme, kot sta Nos in Noč na goli gori.

Igličasti ekran je pripomoček za ustvarjanje animiranih filmov, iznajden v 30. letih 20. stoletja. Čeprav danes ne ponuja več nobene tehnične prednosti, ga peščica režiserjev animiranih filmov še vedno uporablja. Film se ukvarja z vprašanjem, zakaj je v času, ko se vse usmerja v digitalno tehnologijo s hipnimi rezultati, tako pomembno ustvarjati ročno, z omejitvami. Posnet je bil v obdobju desetih let, Brice Vincent pa je lahko spremljal delo raziskovalno-razvojne delavnice, ki jo je ustanovil CNC pod vodstvom Michèle Lemieux in je vključevala osem skrbno izbranih kandidatov. Zakaj igličasti ekran? je fascinantna refleksija o tej izjemni tehniki, ki nas spodbuja k razmisleku o ustvarjanju z omejitvami v dobi popolne digitalizacije.