Ob 30. obletnici ustanovitve Slovenske kinoteke kot javnega zavoda smo povabili nekaj navdihujočih posameznikov, ki so v zadnjih tridesetih letih rasli skupaj s Kinoteko in tudi po zaslugi senzibilnosti za velika filmska dela razvili svoja lastna dela, da pobrskajo po našem arhivu in iz nabora filmov zadnjih 30 let izberejo enega, ki jih je še posebej zaznamoval. 31. maja si bomo v družbi mlade igralke Jare Sofije Ostan ogledali film Z glavo ob zid turško-nemškega režiserja Fatiha Akina iz leta 2004.
–––––––––––––––––––––––
Kdaj ugotovimo, da smo nekoga ali nekaj imeli radi? In kdaj uvidimo stvari, ki nas opredeljujejo in se jih mogoče ne zavedamo? Zdi se mi, da se jih velikokrat zavemo šele takrat, ko so nam odvzete, ko jih ni več. Da smo nekoga zares ljubili, ko nas zapusti, da potrebujemo svojo mamo, ko je ni nikjer v bližini, da si želimo živeti, ko si zarijemo britvico v zapestje. Kakšna bitja smo ljudje, da lahko užijemo ljudi in življenje le takrat, ko je ogrožen njihov obstoj? Neizmerno fascinantno je, da tako cenimo dogodke, ki zares nimajo prave prihodnosti, ali pa osebe in pojme, ki v našem prostoru in času ne obstajajo.
Pred izborom svojega filma sem na vajah za nemški projekt prosila za nasvet svojega režiserja, ki je k vsaki stvari pristopal z zelo sproščeno, neobremenjeno energijo. Ko sem mu predstavila situacijo in svoje skrbi me je pogledal s skoraj posmehljivim pogledom in dejal: »Just pick what you like.« Tako sem sprejela njegov nasvet. Spraševala sem se, kaj je pri filmski umetnosti sploh tako posebnega, neizogibnega, resničnega, in kaj naredi film (zame) nepozaben. To je moj poskus odgovora, mogoče preprost, naiven, a navsezadnje samo moj.
Film, o katerem bom danes govorila, sem si prvič ogledala pri pouku nemščine. Če bi ga pred tem poznala, bi najbrž takoj pomislila, da je to zagotovo najbolj nenavadno mesto za ogled takšnega filma. Pa vendar sem ostala dve uri in dve minuti prilepljena na projekcijo in po koncu obsedela v popolni tišini. Bila sem neverjetno pretresena, obenem pa sem se počutila pomirjeno, skoraj spokojno.
Fatih Akin je za film Z glavo ob zid na Berlinalu leta 2004 prejel zlatega medveda. Kot prvi izmed trilogije Ljubezen, Smrt in Hudič, ki jo je Akin opisal kot lasten laboratorij za raziskovanje in razumevanje človeškega bitja, se film ukvarja tako s tematiko ljubezni kot z iskanjem smisla in svobode. Kot sin turških priseljencev, živeč v Hamburgu, Akin skozi lastno lečo raziskuje odnose v družini, ki se znajde na prelomu dveh kultur, prav tako pa nagnjenja posameznika, ki poskuša ujeti pravo razmerje med pričakovanji sorodnikov in načeli razvijajočega se sveta.
Ta film se začne tako, kot se konča. Uvodna in končna sekvenca, ki sta sami po sebi zelo preprosti, služita kot lupina, ki drži cel film. Začetek nas z razgibano, orientalsko melodijo ponese na breg reke, kjer se v daljavi dvigajo barvite hiše in se s hriba vzpenjajo štirje stolpi Hagie Sofie; znajdemo se v Istanbulu. Glasbena zasedba, ki je v vrsti postavljena pred utopično podobo mesta, z nami vzpostavi nekakšen stik; nastopajoči namreč niso del zgodbe same, ampak pozornost namenijo gledalcu. Zdi se, da nam prizor ponuja trenutek prizemljitve.
Tavam ob bregu reke, opazujem srebrne ribe, ki drsijo mimo. A ribe niso tiste, ki mi begajo misli, moja ognjenolasa Saniye, moje oči zaman iščejo in nato zbledijo. Veliko src si pognala v plamene, moja ognjenolasa Saniye … Pesem romunskega klarinetista Selima Seslerja že v samem naslovu skriva nekakšen simbolizem, ki ga kasneje lahko zaznamo v zgodbi; Saniye je namreč ime turškega izvora, ki lahko pomeni sekundo, trenutek ali enoto časa. Lahko označuje tudi sijočo, intrigantno osebnost, prav tako pa drugorojeno hčer.
Sama bi lahko ta film opredelila kot igro kontrastov, skrajnosti in nasprotij. Zame je zanimiv predvsem razkol med tradicijo in sodobnostjo, ki se med filmom ves čas prepletata, dobesedno pa ju predstavljata tudi geografska prostora – Istanbul in Hamburg, Turčija in Nemčija. Akin skozi različne prvine poskrbi, da njuno drugačnost močno začutimo. Ključno vlogo pri tem igra predvsem glasba – tradicionalna glasba turškega izvora ter na drugi strani rock in punk hiti tistega časa. Prav tako se ves čas spreminja ozračje: od hladnega, temačnega v toplo, rumenkasto. Vsak prostor, v katerega vstopimo s protagonistoma, lahko skoraj zavohamo. V nočnih klubih smrdi po postanem pivu in urinu, v ozkih ulicah po dimu in začinjeni jagnjetini. Dvojnost je tako podprta z več čuti. Hamburg in Istanbul se predstavita skoraj kot dva različna značaja. Zdi se, kot da zgodba ne govori le o Cahitu in Sibel, ampak tudi o odnosu med Hamburgom in Istanbulom ter vrednotami, ki jih vsako izmed mest predstavlja.
Velik pomen ima tudi naslov filma. Seveda ga lahko vzamemo dobesedno, sam dogodek trka v zid je namreč ključen za zaplet zgodbe. Slovenski naslov (Z glavo ob zid) pa nekako združuje tako nemški (Gegen die Wand) kot angleški (Head on) naslov. Velikokrat govorimo o tem, kako gremo ljudje z glavo skozi zid, v življenje. Tu gre tudi za ljubezen – z glavo naprej v ljubezen, z glavo naprej v zakon, z glavo naprej v neznano. Ta akcija naj bi pomenila impulzivno, brezglavo obnašanje, v filmu pa gre prav tako kot za zelo destruktivno in naslino delovanje proti samemu sebi tudi za delovanje, ki izhaja iz neizmerne želje po doživljanju. Drugi vidik pa je seveda zid, ki je lahko dobesedni zid, lahko pa je to metafizični zid, ki nam ga postavljajo kultura, religija, družina … Navsezadnje je to lahko tudi zid, ki si ga postavimo sami. Kako se znebimo tega zidu, kako ga preplezamo, podremo, in kje vse najdemo zidove? Med življenjem in smrtjo? Med ljubeznijo in sovraštvom, med ujetništvom in svobodo? Predvsem pa – kako prepoznati zidove, ki jih ne smemo podreti? Kaj nam ostane, če podremo vse, kar nas opredeljuje? In kdo ostane, če podremo vse, kar nas dela človeka?
Akin sam je poudaril, da s filmom ne poskuša spremeniti navad ali tradicij, predvsem pa noče obsojati ljudi, družin, staršev, ki so bili vanje vzgojeni. Teme družine in njene večplastnosti se zato loti na zelo intenziven način. Spregovori tako o njeni patriarhalni ureditvi kot o odsotnosti kakršnekoli družine in posledicah te odsotnosti. Zame je pomemben element tega filma predvsem odnos med mamo in hčerjo, ki je že sam po sebi nekaj najbolj posebnega in zapletenega. Mama ima v filmu kompleksno vlogo; je tihi, komaj opazni člen, ki mimo pravil patriarhalne ureditve deluje kot sidro za svojo hčer. Njun odnos tako obstaja kljub stalni fizični nevarnosti, ki jo poosebljajo moški v družini, obstaja kljub slabim odločitvam hčere in kljub posledicam, ki jih te odločitve prizadenejo družinski časti. Dejansko nam daje primer najbolj organske in prvinske starševske ljubezni, ki posledično že posvaja lastnosti transcendentnega. Tako mama ostane in postane tudi temelj protagonistkine identitete, kar močno vpliva na njene nadaljnje življenjske odločitve.
Zanimivo je, da sta si Cahit in Sibel osebnostno zelo podobna, njuni destruktivni naravi ju ovirata pri iskanju sreče, uporabljata vse mogoče substance, uteho iščeta v alkoholu, spolnosti, nočnem življenju. Na prvi pogled delujeta absolutno nezdružljiva, njuno impulzivno obnašanje pa se, ko sta skupaj, le še potencira. Čeprav še tako sprevržena dejanja zanju nimajo pravega pomena, sta se kasneje na krut način prisiljena soočiti z njimi. Spet bi se lahko vrnili h glasbi, v tem primeru k pesmi Wendy Rene After Laughter (Comes tears), ki seveda ni bila izbrana in v film umeščena naključno. Pojavi se prav pri dveh ključnih trenutkih v filmu, ki za vedno spremenita Cahita in Sibel. Ko izgubimo smisel za vrednote in razum, nas na drugi strani vedno čaka spoznanje. Kje so zares meje naše svobode in kdaj stopimo v svobodo drugih? Je svoboda v resnici pojem, ki obstaja le znotraj nekih okvirjev?
Razlogi za brezglave odločitve obeh filmskih likov pa so si kljub njuni podobnosti skoraj nasprotni. Sibel se v iskanju »svobode« in želji po neodvisnosti od svoje družine popolnoma izgubi. Sama se tega ne zaveda, prepusti se toku kratkih užitkov, dokler ni deležna neizmernega nasilja, ki na njej za vedno pusti rane. Cahita pa v resnici nič ne omejuje, »svobodo« ima v svojih rokah, družine, ki bi ga omejevala, zares nima, prav tako pa izgublja občutek za narodno identiteto. Od svojega izvora se popolnoma oddalji, ne spozna se na lastne običaje in turščina mu ne gre več z jezika. Čas preživlja s pitjem alkohola, svoboda zanj nima pomena. Tudi njuna suicidalnost ima dva čisto nasprotna razloga. Sibel si poskusi vzeti življenje, ker ne more živeti tako, kot si želi, Cahit pa preprosto ne želi več živeti, ker v življenju ne vidi smisla. Svoboda za oba postane paradoks.
Kljub nesorazmerju drug za drugega naenkrat postaneta nenadomestljiva, njun zakon, ki se začne kot dogovor in ukana, pa se razvije v intenziven odnos, ki vodi v pogubo, prav tako pa tudi v odrešitev njunih turobnih življenj. Dejstvo, da si nikoli nista bila »prava«, kljub temu pa sta drug drugega tako silovito spremenila in si pomagala pri iskanju smisla, me vedno znova navdihne. Zmožnosti nas kot čutečih bitij presegajo pojme, ki jih lahko opišemo z besedami. Tudi ljudje, ki jih mogoče močno ljubimo, so lahko navsezadnje le delček naše zgodbe. Preobrazba Sibel in Cahita skozi film ima prav zato tako močan učinek. Sibel si pred vsem drugim izbere tisto, kar je zavračala in na koncu izgubila, Cahit pa se poda na pot iskanja zidov, ki jih je podrl že pred mnogimi leti.
Akin sam je dejal, da film neizmerno ljubi in da lahko ta ljubezen vodi v norost in destruktivnost. Navezal se je na citat Oscarja Wilda: »Each man kills the thing he loves«, ki narekuje, da ima vsak človek po naravi težnjo, da uniči to, kar najbolj ljubi. Največ bolečine povzročimo ljudem, ki so nam najbližje: partnerjem, družini, prijateljem. Naj se zdi še tako nasprotujoče, se zelo kmalu izkaže za neizogibno. Ne samo da smo tega zmožni vsi, zdi se, da nas ponavadi vleče v takšno delovanje. Prav lahko bi perspektivo tudi obrnili in rekli, da ljudje ljubimo tisto, kar nas uničuje. Z glavo ob zid govori tudi o tem. Vsak vidik filma – ljubezen, norost, kri, svoboda, rane, zid, smrt – nas opominja na prepletenost skrajnosti ter na krhko in abstraktno ravnovesje med njimi.
Akin trdi, da morajo tudi drame imeti prostor za nekaj humorja, saj jih prav ta na koncu naredi še bolj dramatične. Sama sem od tega filma odnesla mnogo stvari, predvsem pa sem spoznala, kako tesno in brezpogojno je v življenju vse povezano. Vsi kontrasti, o katerih govori, so si mogoče veliko bližje, kot se zdi. Ljubezen je lahko uničenje, vsaka svoboda je omejena, po smehu pridejo solze, življenje je korak proč od smrti. Nič ne obstaja samo po sebi. In tudi svetloba ne obstaja brez teme.
