Legendarni mojster maske Rick Baker je leta 1982 prejel prvega oskarja v novoustanovljeni kategoriji nagrad za najboljšo masko za film Ameriški volkodlak v Londonu (An American Werewolf in London, 1981, John Landis). Za oskarja je bil v svoji karieri nominiran rekordnih enajstkrat in nagrajen prav tako rekordnih sedemkrat, med drugim za filme Ed Wood (1994, Tim Burton), Trčeni profesor (The Nutty Professor, 1996, Tom Shadyac) in Možje v črnem (Men in Black, 1997, Barry Sonnenfeld). Toda Bakerjevo srce od nekdaj bije za grozljivko. Že kot najstnik je v mamini kuhinji izdeloval protetične ude in pod okrilje ga je kmalu vzel veteran Dick Smith, tako zvani boter posebnih učinkov maske, ki mu je med drugim asistiral pri Friedkinovem Izganjalcu hudiča (The Exorcist, 1973).
Istega leta je Baker oblikoval masko za nizkoproračunsko horror komedijo in režijski prvenec Johna Landisa Schlock (1973). Režiser mu je navdušeno razlagal o scenariju, ki ga je napisal pri rosnih devetnajstih, ko je bil kot pomočnik pri snemanju filma Zlato za pogumne (Kelly’s Heroes, 1970, Brian G. Hutton) nekje v Jugoslaviji, bogu za hrbtom, priča čudnemu romskemu pogrebu. Pokojnika so pokopali s česnom in križi sredi križišča, da se ne bi vrnil kot vampir ali volkodlak, in v domišljiji mladega Američana navdihnili zgodbo o dveh ameriških mladeničih, ki ju na popotovanju po Angliji napade volkodlak. Skoraj deset let je Landis zaman prepričeval producente, nato pa so mu po velikem uspehu filma Brata Blues (The Blues Brothers, 1980) le odobrili snemanje Ameriškega volkodlaka v Londonu. Baker je ravno tisti hip pripravljal masko za Tuljenje (The Howling, 1981) Joeja Danteja, še en film o volkodlakih. Danteja je dal nemudoma na čevelj in prepustil delo svojemu protežirancu Robu Bottinu, ki ga je John Carpenter že leto zatem angažiral za film Stvor (The Thing, 1982) – in tako je tudi Bottin postal legenda. Toda v velikem dvoboju volkodlakov leta 1981 je zmagal Baker. Triminutni prizor, v katerem se mladi David (David Naughton) prelevi v volkodlaka, je eden najbolj nepozabnih in ikoničnih prizorov takšne pošastne preobrazbe na filmu. Začne pa se takole …
Ob prvih taktih komada »Blue Moon« v nežni izvedbi Sama Cooka kamera pokaže polno luno, nato preskoči v interjer stanovanja, kjer David v naslonjaču bere knjigo. Nenadoma se zvije od bolečine. »Jezus Kristus! Moj bog, zgorel bom!« Raztrga si majico in nato še hlače, kot bi mu obleke gorele na koži. Zdaj je gol, ves prepoten, hrbtne mišice se mu divje napenjajo. Z grozo pogleda svojo roko. Dlan se mu pred očmi razteguje in porašča z dlakami. Prsti se ukrivljajo v kremplje. Slišati je prasketanje in pokanje kosti …
Davidovo metamorfozo je še danes veselje gledati, takrat pa je bila prelomna. V klasičnih grozljivkah, kot je Volkodlak (The Wolf Man, 1941, George Waggner), so takšne prizore vedno snemali v polmraku, igralca pa so vse bolj naličenega posneli v statičnih kadrih in jih nato z uporabo prelivov nanizali v montaži. Landis je hotel preobrazbo v volkodlaka, kakršne ni posnel še nihče. Pokazati je hotel bolečino, ki bi jo človek občutil, če bi se začel nenadoma bliskovito spreminjati v drugo živo bitje. Transformacija je morala doleteti vse telo in najbolj vidna je lahko na golem telesu. Kamera se je morala premikati in kazati celotno dogajanje. Nobenih senc in montažnih trikov. Landis in Baker sta želela ustvariti karseda fizično, nazorno in realistično preobrazbo človeka v volkodlaka. Hotela sta pokazati rast vsake dlake, pokanje vsakega vretenca, nabrekanje vsake žile in mišice, in to od blizu – kar pa je bilo še bolj nezaslišano, pri polni svetlobi.
Prizoru preobrazbe je bil posvečen ves zadnji snemalni teden. Toda delo Bakerjeve ekipe se je začelo že pol leta pred začetkom snemanja. Igralcu Davidu Naughtonu so najprej vzeli kalupe vseh delov telesa, ki bodo vključeni v transformacijo: glave in obraza, torza, rok in stopal. Iz teh so naredili mavčne odlitke, ki so služili kot osnova, na podlagi teh pa je Baker nato izdelal prožne in fleksibilne proteze telesnih delov, saj je morala preobrazba potekati v živo. Ko se Davidova dlan podaljša, se to ne zgodi v montaži, s prelivom posnetka človeške dlani v posnetek volkodlakove šape. Prožna umetna dlan se razteguje neposredno pred kamero. Bakerja je skrbelo, da penasti lateks, ki je bil tisti čas najbolj v uporabi, ne bo dovolj prožen za tako drastično raztezanje dlani, stopal in še zlasti protetičnega obraza, ki se je moral podaljšati v gobec, zato je eksperimentiral s poliuretanskim elastomerom, ki mu je lahko dodajal poljubno količino mehčalca in tako ustvaril skrajno elastičen, koži podoben material. Vsak mojster maske stare šole je hkrati kemik, fizik, slikar in kipar. Te prožne in raztegljive dele telesa je Baker poimenoval Change-O-Parts. Modeli glave so bili Change-O-Heads, modeli rok Change-O-Hands, model hrbta Change-O-Back in tako dalje. Ker so bili vsi kalupi narejeni po obrisih igralca, Baker pa je na modele v vsaki fazi nanašal tudi identično masko in ličila, je bilo mogoče v montaži brezšivno spajati posnetke igralčevega in protetičnega telesa – z izjemo oči, saj je bilo nemogoče izdelati takšne, ki bi med preobrazbo glave delovale realistično, zato so bile oči protetične glave zatisnjene. Kar pa je spričo bolečin, ki jih David doživlja, delovalo povsem naravno.
Za bližnji posnetek Davidovega hrbta, iz katerega bliskovito poganjajo dlake, je Baker prav tako uporabil kos poliuretanske mase, skozi katero je vdel nešteto posameznih umetnih las, kot pri gobelinu. Iz te zaplate umetne kože so dlake najprej potegnili ven, do maksimalne dolžine in poraščenosti, kakršno vidimo na koncu preobrazbe, nato pa so jih počasi vlekli nazaj skozi odprtinice. V filmu so to predvajali v obratnem posnetku, da je bilo videti, kot da dlaka postaja daljša in bolj gosta. Z Davidovim hrbtom pa se v tem prizoru dogaja še marsikaj: različne mišice nabrekajo in se spuščajo, vretenca se sunkovito izbočijo in ukrivijo v volčji hrbet. »Prizor nam je vzel tako rekoč ves dan in vsa ekipa je morala pihati v cevke, da smo dosegli ta učinek,« se je spominjal pomočnik maske Joseph Ross.[1]
V naslednjem kadru Davida vrže na hrbet in njegovo – zdaj že pretežno volčje – telo se na tleh zvija od bolečin. Za ta namen so dober meter nad tlemi zgradili lažen pod, pod katerim je ležal igralec, ven pa molel samo roke in glavo. Preostanek volkodlakovega telesa je bila lutka, lutkarji, ki so z njo upravljali, pa so bili prav tako ugnezdeni pod lažnimi tlemi. »Z Davidom je bilo tako zabavno delati. Nič mu ni bilo težko, čeprav je moral v maski res veliko prestati. Ko smo ga stlačili v tisto luknjo v tleh, je trajalo kakšnih deset ur, preden smo vse skupaj posneli. On pa je kar ždel tam, niti premakniti se ni mogel. In vendar je bil ves čas razpoložen,« se je spominjal Baker.[2]
»Zlati časi za posebne učinke so,« je tistega leta 1981 povedal v intervjuju za kultno revijo Fangoria. »Še nikoli se ni snemalo toliko filmov s toliko posebnimi učinki hkrati. Nekoč smo morali režiserje prepričevati, naj uporabijo protetično masko, danes pa si izmišljajo takšne stvari, da jih komaj dohajamo.«[3] Ko se je leta 2015 upokojil, je bila situacija popolnoma drugačna. »Računalniška grafika mi je najprej vzela animatroniko, zdaj pa mi začenja odžirati še masko. Čas je, da se upokojim, star sem 64 let in filmski industriji se trenutno meša. Jaz rad naredim stvari, kot se šika. Njih pa zanima le še poceni in hitro. Ker nočem delati na tak način, sem sklenil, da jo pobrišem.«[4] Nekaj mesecev kasneje je Baker gostoval na največjem festivalu fantastičnega filma v katalonskem Sitgesu. Na svoj »mojstrski tečaj« – ambiciozen termin, ki navadno označuje le nekoliko daljši pogovor z avtorjem, zlasti v primeru umetnikov emeritov – je večno mladi mojster maske prišel pripravljen kot zagret študent v prvo službo: s kupom tehničnih skic, kalupov in fotografij, z živimi napotki in opisi, kako je izdelal to masko in napravil oni trik, z iskro v očeh in neusahljivim očaranjem nad filmskimi pošastmi. Njegovo navdušenje bi lahko z nožem rezal. Kljub prisilni upokojitvi je ostal imun na cinizem.
––––––––––––––––
VIRI IN OPOMBE:
[1] V dokumentarnem filmu Beware the Moon: Remembering ‛An American Werewolf in London’ (Paul Davis, 2008).
[2] Ibid.
[3] Gelb, Jeff. »Rick Baker and ‛An American Werewolf’«. Fangoria, let. 3, št. 14, avgust 1981, str. 39.
[4] Fischer, Russ. »Visual Effects Legend Rick Baker Is Retiring From Filmmaking«. Dostopno na https://www.slashfilm.com/537876/rick-baker-retiring/; pridobljeno 26. 3. 2026.
