Švedska igralka, pisateljica, filmska režiserka in scenaristka Mai Zetterling – rojena 24. maja 1925 v Västeråsu na Švedskem, umrla 17. marca 1994 v Londonu – je kot pionirka v svetu filma orala ledino. Svoje projekte je brez strahu financirala na neustaljene načine, ob njenih filmih pa so se pogosto razvnemale polemike o najrazličnejših temah, od spolnih vlog in seksualnosti do lova na tjulnje. Že s celovečernim režijskim prvencem Ljubeči pari (Älskande par) iz leta 1964 se je izkazala za svojeglavo vizualno pripovedovalko, ki ima več skupnega z režiserji, kot sta Luis Buñuel in Ingmar Bergman, kakor s političnimi realisti šestdesetih let.
Mai Zetterling je postala filmska režiserka v času, ko je bilo v tem poklicu le malo žensk, in morala se je boriti za pravico do samostojnega odločanja. »Zdi se mi, da sem neskončno daleč od tako rekoč vsake norme,« je leta 1984 zapisala v svoji avtobiografiji Brez šminke (Osminkat). Filme je pogosto snemala po lastnih scenarijih in pri njih nastopala tudi kot kreativna producentka. Nekoliko zadržano, in brez izrecnih feminističnih namer, je postala vzornica kasnejših generacij filmskih ustvarjalk. Posnela je skupno sedem celovečernih filmov, približno ducat kratkometražcev in nekaj epizod različnih britanskih in ameriških TV-serij.
Filmska zvezda
Mai Zetterling se je leta 1942 vpisala v igralsko šolo švedskega Kraljevega dramskega gledališča, kjer je od zaključka študija do leta 1947 tudi delala. V tem času je s prebojno vlogo v filmu Muke (Hets, 1944) v režiji Alfa Sjöberga in po scenariju Ingmarja Bergmana debitirala tudi kot filmska igralka. Nadaljnji uspeh ji je prinesla vloga v podeželski drami Za roso pride dež (Driver dagg faller regn, 1946) Gustafa Edgrena, eni največjih švedskih filmskih uspešnic povojnega obdobja. Istega leta je nastopila v razredni drami Iris in poročnikovo srce (Iris och löjtnantshjärta, 1946), ki ji je prinesla nagrado za najboljšo igralko na beneškem festivalu. Tudi film Glasba v temi (Musik i mörker, 1948) Ingmarja Bergmana je bil prikazan v Benetkah, kjer so ga dobro sprejeli tako kritiki kot občinstvo – to pa je bila najbrž predvsem zasluga Mai Zetterling, ki je bila takrat na pragu mednarodne slave.
Njena mednarodna kariera se je začela leta 1948 pri britanski produkciji Rank Studios, kjer je nastopila v več kot 20 filmih. Med kratkim postankom v Hollywoodu je v nekaj filmih zaigrala ob boku zveznikov, kot sta Danny Kaye in Richard Widmark. Toda hollywoodski način življenja ji ni bil pisan na kožo, zato se je leta 1953 vrnila v Anglijo, da bi se v Londonu posvetila gledališču. Leta 1962 je zaigrala s Petrom Sellersom v komediji Igra za dva (Only Two Can Play), ki je postala velika uspešnica. Proti koncu kariere je nastopila v filmu Pod površjem (Hidden Agenda, 1990) Kena Loacha in ob Anjelici Huston v filmu Čarovnice (The Witches, 1990) Nicolasa Roega, priredbi istoimenskega romana Roalda Dahla.
Uspešna debitantka v režiji
Preden je režirala svoj celovečerni prvenec, je Mai Zetterling v Angliji, kjer je tisti čas živela, posnela pet kratkih filmov. Zanje je skupaj s tedanjim možem, Davidom Hughesom, napisala scenarije in jih režirala. Za zadnjega teh kratkometražcev, Vojno igro (The War Game, 1963), ki jo je posnel kasneje sloviti direktor fotografije Chris Menges, je osvojila zlatega leva za najboljši kratki film na beneškem festivalu.
Takole je zapisala v svojih spominih: »Ko sem kot igralka, pevka in plesalka razkazovala svoje noge in dekolte, nisem nikogar ogrožala. Moški so lahko sanjarili o meni. Igralk namreč nihče ne jemlje resno, predpostavlja se, da imamo manj v glavi kot drugi ljudje. Zdaj pa, ko sem napravila odločilen korak in postala filmska režiserka, me imajo nenadoma za drugačno. V očeh moških nisem več ista.«
V celovečerni formi je kot režiserka debitirala leta 1964 s filmom Ljubeči pari, posnetem po romanih Agnes von Krusenstjerna. V filmu se prepletajo zgodbe treh žensk, ki ob prihodu v porodnišnico razmišljajo o svojih osebnih in spolnih življenjih. Z odkrito obravnavo spolnosti je film vzbudil nekaj ogorčenja na festivalu v Cannesu, a povečini prejel pozitivne kritike. Britanski filmski kritik Kenneth Tynan ga je proglasil za »enega najambicioznejših prvencev vse od Državljana Kana«. Švedski kritik Mauritz Edström pa je za časnik Dagens Nyheter zapisal: »[…] Ko sem takole razmišljal o filmu, sem nenadoma sprevidel, da je Mai Zetterling uspelo nič manj kot premagati vse moške vrstnike med debitanti mladega švedskega filma. V današnjem času spolne enakosti nas to ne sme preveč presenetiti. Od žensk se imamo marsičesa nadejati.«
Škandalozna provokatorka
Film Nočne igre (Nattlek, 1966), ki ga je Zetterling posnela po lastnem scenariju, je predstavljal nekakšno morasto različico motivov in podob, ki jih je režiserka poprej obravnavala skozi romane Agnes von Krusenstjerna. Prikaz incestuozne ljubezni v filmu je vzbudil ogorčenje in sprožil nov škandal, tokrat na filmskem festivalu v Benetkah, kjer je moral novinarsko projekcijo varovati policijski kordon, medtem ko so javno projekcijo filma odpovedali. V ZDA je Shirley Temple protestno izstopila iz sveta filmskega festivala v San Franciscu. Zetterling je o svojem filmu zapisala: »Skušala sem ustvariti zgodbo o današnji Evropi. Trudim se biti iskrena, zato film kaže znake dekadence. Perverzna spolnost je eden teh znakov, morda najbolj dramatično očiten, uporabljam pa ga zato, ker menim, da lahko do pozitivnega pogleda na stvari prispemo le, če se najprej prebijemo skozi nešteto negativnih pogledov na svet.« John Waters navaja Nočne igre kot enega svojih najljubših filmov.
Naslednji film, Dr. Glas (1968), je bil radikalna filmska priredba romana Hjalmarja Söderberga s Perom Oscarssonom v glavni vlogi. Takratna kritika je film raztrgala, danes pa velja za enega prvih v nizu eksperimentov s pripovednimi perspektivami. V filmu Dekleta (Flickorna, 1968) je Zetterling skozi poglede treh igralk na gostovanju z Aristofanovo Lizistrato uprizorila igrivo soočenje s predsodki, političnimi prepričanji in spolnimi vlogami. Film je ob premieri prejel skoraj izključno negativne kritike – povečini izpod moških peres – z eno svetlo izjemo. Simone de Beauvoir je v časniku Le Monde takole opevala Dekleta: »Ta ironični in komični film nas presune z lepoto svojih pokrajin, svoje poezije in, predvsem, svoje subtilne nežnosti.«
Neizpolnjena vizionarka
V sedemdesetih letih se je Mai Zetterling vrnila h kratki in dokumentarni formi ter med drugim posnela del dokumentarnega omnibusa o olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972 in filmski portret Stockholma, ki je bil del mednarodne iniciative kratkega filma. V Britaniji je posnela svoj peti celovečerec Čisti poden (Scrubbers, 1982), zgodbo o dekletih iz popravnega doma. Kot številni drugi režiserkini filmi je tudi Čisti poden prikazoval ljubezen in spolnost med ženskami.
Nekega dne je z njo navezala stik Simone de Beauvoir in jo povabila, naj posname film po njenem delu Drugi spol (Le Deuxième Sexe). Načrtovana sedemurna televizijska serija v mednarodni koprodukciji, ki naj bi prikazovala »situacijo žensk v različnih krajih širom sveta v preteklosti in danes«, se je izkazala za še enega številnih neuresničenih projektov. Arhiv Mai Zetterling pri Švedskem filmskem inštitutu hrani osnutke in scenarije za več kot dvajset nikoli posnetih filmov, ki vključujejo Angela maščevanja (The Angelic Adventures) po romanu Karen Blixen, Casanova ženske (Casanova Ladies) o Mati Hari, Loli Montez in kraljici Kristini, Tič in krogla (Cock and Ball), opisan zgolj kot »zgodba o psihiatru z orjaškim penisom«, film o Ivani Orleanski, film po kratki zgodbi Katherine Mansfield, film o Augustu Strindbergu v pogovoru z vsemi njegovimi ženami, Lilith po kratki zgodbi Anaïs Nin, ki jo je pisateljica sama poslala režiserki, ter filmsko priredbo romana Poročilo iz vedra (Rapport från en skurhink) Maje Ekelöf, ki je bila zamišljena kot mednarodna produkcija o čistilkah z različnih koncev sveta: Ženska, ki je čistila svet (The Woman Who Cleaned the World).
Feministična ikona in zmagoslavna povratnica
Mai Zetterling je bila ena od ustanoviteljic mednarodnega združenja Film Women International. Združenje je bilo ustanovljeno na Unescovem simpoziju filma ženskih avtoric leta 1975, ki ga je Organizacija združenih narodov razglasila za mednarodno leto žensk. Med ustanovnimi članicami so bile Susan Sontag, Agnès Varda, Chantal Akerman, Valie Export in Márta Mészáros. V okviru leta žensk je Zetterling posnela tudi kratki film Vsa naša imena (Vi har många namn, 1976), ki je bil premierno prikazan v Cannesu.
K švedskemu filmu se je vrnila šele leta 1986 s sijajnim celovečercem Amorosa (1986) o pisateljici Agnes von Krusenstjerna in njenem nesrečnem zakonu z Davidom Sprenglom. S Stino Ekblad in Erlandom Josephsonom v glavnih vlogah ter z razkošno produkcijo, ki je vključevala prizore z beneškega karnevala, si je Zetterling znova prisvojila sloves enega najbolj ustvarjalnih glasov švedskega filma.
Kot je za švedski časnik Sydsvenska Dagbladet zapisala Annika Gustafsson: »Neko neverjetno sugestivno, skoraj hipnotično privlačnost posedujejo prizori [z beneškega karnevala], v katerih se združijo fotografija Runeja Ericsona, spremljajoči zvoki in glasba, razgaljena in intenzivna igra – zlasti Stine Ekbland – ter filmski jezik Mai Zetterling. V en glas pričajo o siloviti moči filmskega medija ter brezdanjih možnostih, ki jih ta ponuja za pripovedovanje zgodb in ustvarjanje vzdušij. Za vsem tem seveda tiči izvirna, pristna umetniška duša, Mai Zetterling, ki je z Amoroso dramatično potrdila, da poseduje vizualno domišljijo in ustvarjalno moč, ki presega običajno raven švedskega filma.«
Čeprav so ženske režijsko kariero težko dosegale po tradicionalni poti, ki je bila na voljo njihovim moškim kolegom, je Mai Zetterling, ki se je vselej požvižgala na pravila, uspešno prestopila iz igralskega poklica in se sama priučila režije. Kot modernistična režiserka je z vsako potezo burila polemike. Njeni filmi so bili škandalozni; včasih preveč nazorni, drugič prepovedani. »Mai Zetterling režira kot moški,« je neki kritik zbegano zapisal o njenem prvencu.
Ženska avtonomija, reproduktivne pravice, spolno prestopništvo – v filmskem pogledu na svet Mai Zetterling odzvanja čas, ko se je ravno razvnemal drugi val feminizma v zahodnem svetu. Kar zadeva njen prepoznaveni režijski stil, je tehnika, ki prežema vse njene filme, gladko prehajanje med realnostjo, spomini in fantazijo, kar počne s kristalno jasnostjo. Njeni filmi so neposredni, včasih izzivajo, pogosto vznemirjajo, toda vselej z nekakšno zasanjanostjo, ki presenetljivo pritiče prav zračnemu znamenju, v katerem je bila rojena.
Iz angleščine prevedla Maša Peče.
***
Retrospektiva Mai Zetterling 100! bo med 30. septembrom in 29. oktobrom na ogled v dvorani Silvana Furlana v Slovenski kinoteki. V četrtek, 22. oktobra, bo projekcijo filma Dekleta pospremilo predavanje Kajse Hedström iz Švedskega filmskega inštituta.
