Roman Frankenstein (1818) Marry Shelley velja za eno prvih del znanstvene fantastike in gotske literature; vplival je na razvoj grozljivega žanra in navdahnil ogromno kasnejše literature. Kot eno najvplivnejših žanrskih del je roman priljubljen za adaptacije – do trenutka, ko pišem to kritiko, se neka verzija ali interpretacija Frankensteinove pošasti pojavi že v 481 celovečercih, 243 kratkih filmih, 103 serijah in 413 posameznih epizodah. Vse seveda niso odmevne, je pa precejšnje naključje, da sta v kratkem času izšli kar dve, in sicer Frankenstein (2025) Guillerma del Tora na Netflixu konec lanskega leta in Nevesta! (The Bride!, 2025) Maggie Gyllenhaal v začetku letošnjega.
Glede sprejema pri občinstvu in kritiki bi se filma težko bolj razlikovala – prvi je prejel tri oskarje in s proračunom 120 milijonov dolarjev zaslužil več kot 480 milijonov, drugi pa je finančno pogorel in zaslužil le 23 milijonov s proračunom 90 milijonov dolarjev, torej je pridelal kar boleč minus. Verjetno ni pomagala časovna bližina, prav tako ne oglaševanje, ki je del Torov film samozavestno plasiralo kot veliko mojstrovino in klasično adaptacijo, Nevesto! pa rahlo zgrešeno kot ljubezensko zgodbo v stilu Bonnie in Clyde (Bonnie and Clyde, 1967, Arthur Penn). Seveda je treba upoštevati tudi režisersko kilometrino: to je bil namreč po Izgubljeni hčeri (The Lost Daughter, 2021) šele drugi celovečerni film v režiji Maggie Gyllenhaal, ki je sicer izbrala odlično igralsko zasedbo z Jessie Buckley in Christianom Balom na čelu. A tudi njun izvrsten nastop filmu ne pomaga, saj ostaja značajsko nedorečen, zmeden, s problematičnim tempom, zgodbenimi nelogičnostmi, čudno razsekanim narativom in zbeganim menjavanjem žanrskih poudarkov, skratka neka wannabe indie eklektična čorba.
Kljub temu se že govori o potencialu, da Nevesta! postane kultna klasika, kot se je zgodilo filmu Donnie Darko (2001, Richard Kelly), kjer blesti režiserkin mlajši brat Jake Gyllenhaal (prizor iz Neveste! mu je prav prikupen hommage). Ima namreč svoje kvalitete, saj je razigran, provokativen in vihrav, ob tem pa nepredvidljiv in produkcijsko na nivoju, predvsem glede vizualne podobe in odštekanosti igre. Hitro je jasno, da je klicaj v naslov postavljen zaradi teatralnosti, saj film pogosto deluje kot gledališka igra, kot performans, nekateri deli so črno-beli, kostumi, maska, rekviziti in scenografija so dodelani do zadnje podrobnosti.
Zgodba je postavljena v Chicago leta 1936, torej v obdobje, ki je zaznamovano s koncem prohibicije in močnim mafijskim delovanjem, kar scenarij odlično izkoristi. Je pa res, da zaradi preveč predanega poustvarjanja uličnega propadanja in kriminalne dejavnosti prehitro spomni na mesto Gotham (predvsem v filmu Joker [2019, Todd Phillips] in seriji Pingvin [The Penguin, 2024]), namesto da bi našla lasten filmski izraz. V to okolje pride obupani Frankenstein (Christian Bale), ki se roteče obrne na »noro znanstvenico«, doktorico Cornelio Euphronius (Annette Bening), naj mu naredi družico, saj ne prenese več osamljenosti. Po pregovarjanju res izkopljeta svež grob in iz smrti obudita njegovo Nevesto (Jessie Buckley). Nevesta se ne spomni svojega prejšnjega življenja, zato verjame, da je že od prej Frankensteinova partnerica, in ljubezenska zgodba se lahko začne. Seveda je vmešana tudi že omenjena mafija, ki lovke steguje po vsem mestu in je med drugim likvidirala Nevesto oziroma Ido, ki je malo preveč na glas obsojala dejanja mafijskega šefa Lupina.
Navdih za Nevesto! sicer prihaja iz filma Frankensteinova nevesta (The Bride of Frankenstein, 1935, James Whale), a gre po čisto svoji poti, saj se ukvarja predvsem z romantičnim razmerjem in vedno bolj skorumpiranim mestom. Žal se Gyllenhaal odloči, da bo ohranila tudi začetno idejo Frankensteinove neveste, kjer Mary Shelley svojemu možu Percyju Byssheju Shelleyju in Lordu Byronu pojasnjuje, da še ni povedala vsega. Mary v Nevesti! nastopi kot pisateljica, ki obsede prav Ido, in skoznjo sporoča svoje misli, a tu tiči tudi največja napaka in nelogičnost filma. Zakaj bi pisateljica obsedla dekle in jo nato čez nekaj hipov s svojimi besedami razkrinkala ter obsodila na smrt, kar bi bilo izjemno kontraproduktivno, in kako bi potem Frankenstein in doktorica naključno izkopala prav grob ženske, ki jo je obsedla Frankensteinova avtorica? In seveda – kako lahko v svetu, v katerem naokrog hodi dejanski Frankenstein, sploh obstaja tudi njegova avtorica (pa čeprav le kot duh?). Vse glede Mary je na splošno zgrešeno, saj njeno vpadanje v Nevestin govor z mnogimi absurdnimi aliteracijami, asociacijami in besednimi igrami deluje kot pobesneli Tourettov sindrom, prav tako pa preveč poenostavljeno in dobesedno razlaga poanto svojega dela, feministično noto in vse, kar pride zraven. S tem je ves čas vprašljiv tudi Nevestin značaj in njeni motivi za kasnejši upor, saj nikoli ne ugotovimo, ali je svoje emancipacije kovač ali pa je le lutka v rokah pisateljice (kar je bolj verjetno in tudi bolj neumno).
Jessie Buckley z materialom naredi največ, kar lahko; kot Nevesta je izrazita, vodijo jo sunkoviti gibi in tiki, njen lik pa se počasi razvija ob Frankensteinu, s katerim sta vedno bolj zaupna in povezana. Tudi Christian Bale je kot Frank prepričljiv, sključen in neroden, pokrpan in zabrazgotinjen, iz oči mu sevata tako obup kot hrepenenje. Je veliko bolj prezenten kot Jacob Elordi v del Torovem filmu, ki se bolj zanaša na masko, je pa res, da ga spet povozi scenarij – med drugim poimenovanje, saj je kar Frankenstein, kot je po svojem stvaritelju pogosto narobe poimenovana pošast iz romana, kar je ironično tudi zato, ker ravno v tem filmu nastopa tudi pisateljica izvornega romana. Res pa lahko čutimo njegovo žalost, nemoč, zaradi zbadanja in izobčenja se spreminja v lik, ki spominja na Johna Merricka iz Človeka slona (The Elephant Man, 1980, David Lynch). Z njim zlahka sočustvujemo in mu želimo srečo v ljubezni, čeprav je njegova pot do tja problematična in temelji na laži. Poleg tega je celo anksiozen in ima panične napade, je skratka cel vajb.
Namesto konkretnega problematiziranja in poglabljanja odnosa med Frankom in Nevesto dobimo film brez repa in glave, ki spreminja ton, tempo in žanr, iz mafijskega trilerja v romanco ter uporniško dramo in nazaj. Namesto da bi nas Nevesta! nagradila s scenami iz goth rock videospotov zgodnjih 2000 ali se predala poti uničenja v stilu filma Rojena morilca (Natural Born Killers, 1994, Oliver Stone), saj je film na trenutke šokantno eksplicitno nasilen, se ne more odločiti, kaj želi biti – in zato ostane brez hrbtenice. Zmotno misli, da je njegova posebnost v prikazu ženske emancipacije, a so zgrešeni že motivi zanjo (Nevesta ali Mary?), prav tako hoče vplesti kritiko histerije, a na to hitro pozabi, ker je tema verjetno prekompleksna, zato se sprijazni z obsojanjem nasilja nad ženskami. To je samo po sebi v redu, a kontekst mafijskega nasilja, skozi katerega režiserka izvaja še bolj neposreden komentar položaja žensk v družbi, filmu odvzame vsakršno subtilnost. Pri tem se na mikroravni znova pokažejo ironični zdrsi: zakaj si emancipirana ženska še vedno pravi le Nevesta? Sicer opusti svojilno obliko in ni več Frankova nevesta, pa vendar še vedno ostaja »brezimna« in le v razmerju do moškega.
Da ne omenjam drugih nekonsistentnosti, na primer odnosa ljudi do Franka in Neveste; oba sta vizualno izstopajoča, ona s črnim madežem, on z brazgotinami, a v nekaterih primerih ju preganjajo in se nad njima zgražajo, med drugim izpraznita cel kino; spet drugje pa ju sploh ne opazijo. Kljub vsemu pa Nevesta! v svojem bistvu spretno nagovarja temo osamljenosti in drugačnosti. Frank je ultimativni outsider, »edini svoje vrste« in obsojen na večno samoto, Nevesta pa njegovo zadnje upanje. Ko bi se Christian Bale in Jessie Buckley v njuni koži le znašla v rokah koga bolj odločnega in doslednega.
