Kontroverzno brezkompromisni Avstrijec Michael Haneke je eden izmed najbolj enigmatičnih evropskih režiserjev, ki svoje filme konsistentno in premišljeno sestavlja v enega najtehtnejših in najprodornejših družbenokritičnih avtorskih opusov sodobnega časa. Njegovi nepopustljivo mračni filmi se ukvarjajo s tisto odrinjeno dimenzijo človeške eksistence, ki čepi v zasedi družbeno zaželene »normalnosti« in potrpežljivo čaka na svoj trenutek, dokler naposled ne izbruhne v oblak sadističnega nasilja. Čeprav se v svojih filmih ukvarja s tako različnimi temami, kot so vpliv televizije na čustveno otopelost v Bennyjevem videu (1992), nezmožnost komunikacije v Neznani kodi (2000), sadomazohistična kompenzacija v Učiteljici klavirja (2001) in predelovanje krivde v filmu Skrito (2005), vedno sumničavo zre v represivne, normativne mehanizme človeške družbe. Naj bodo ti mehanizmi religiozni, politični ali vzgojni, vsi z discipliniranjem, zatiranjem in vcepljanjem občutka krivde ustvarjajo idealno gojišče za razvoj fanatične, sadistične, fašistične zavesti.
Pogled na sodobno civilizacijo in človeško družbo nasploh skozi Hanekejeve oči nikoli ni prijeten, niti režiser gledalcu ne poskuša olajšati neugodja njegove kinematografske izkušnje. Haneke zahteva, da opravite svoj del posla, zato draži, nervira, provocira in se poigrava z vašimi pričakovanji. Vsakič znova, ko se vam bo zazdelo, da veste, v katero smer se stvari premikajo, vas bo peljal žejne čez vodo. V Belem traku (2009), ki, podobno kot Skrito, razvija in subvertira obrazec misteriozne srhljivke, ni nič drugače. Potem ko stori vse, da vas postavi v detektivsko pozicijo in navrže pest indicev, za katere naivno domnevate, da se bodo na koncu zložili v jasno sliko, vas pusti s povešeno spodnjo čeljustjo. Haneke pač ne bi bil Haneke, če ne bi namesto jasnega odgovora raje natrosil kupa vprašanj. Njegovi filmi se ne konzumirajo – z njimi se je treba pogovarjati.
Beli trak se po ničemer ne razlikuje od tega režijskega principa. Zgodba je postavljena v protestantsko nemško podeželje v obdobje pred prvo svetovno vojno. Vas je prav po germansko urejena, življenje teče kot švicarska ura, dokler v ta red ne zarežejo sporadični izbruhi krutega nasilja. Niz skrivnostnih in grozljivih dogodkov, ki jih nihče ne zna pojasniti, načne puritansko spolirano fasado, in ko nas Haneke popelje na drugo stran zidov, med vaške prebivalce, postaja vedno jasneje, da zlo ne prihaja od zunaj, ampak se poraja prav znotraj teh mikrodružbenih celic. Je torej sploh pomembno, kdo je storilec? Hanekeja bolj kot odgovor na to prozaično vprašanje zanima geneza zla in človekove dovzetnosti za lepljive lovke ideologij in fanatizma. Film resda posredno namiguje na interpretacijo, da gre za pogled v predzgodovino nacistične Nemčije; njegov fokus je namreč usmerjen na generacijo, ko bo svetu dala izkušnjo nacizma. Otroci, ki so v filmu izpostavljeni več kot samo avtoritativnim figuram Očetov, bodo ob zori Hitlerjeve ere v ravno pravih letih, da bodo padli v kremplje ideološke psihoze. Toda filmu bi naredili krivico, če bi njegov domet odmerili tako skromno. Hanekejeva kritična bodica je kot že tolikokrat prej uperjena proti problematičnosti konvencionalnih družbenih struktur nasploh. Izvor socialne disfunkcije in nasilja je po njegovem mnenju treba iskati prav v družbenem konformizmu, ki v predvojnih časih pomeni diktaturo protestantsko stroge, asketske, avtoritarne, mizogine besede Očeta. Represija družbene norme je idealno gojišče nasilja: potlačeno zlo, ki je ravno toliko del človekove narave kot dobro, slej ko prej najde pot na prostost.
Počasi, disciplinirano, s klinično natančnostjo, v dolgih, fiksiranih kadrih Haneke secira družbene anomalije in pred gledalca postavlja intenzivne podobe, ki sistematično razkrajajo vero v človeški rod. Njegova podoba ni obscena v estetizaciji nasilja in krutosti, ampak v zagatni neposrednosti svoje popolne razgaljenosti. V Belem traku se še posebno jasno izrazi brechtovski laboratorijski moment, ki je postal prepoznaven element Hanekejevih novejših filmov: njegovo postavljanje intelektualne analize in kritične distance pred emocionalno manipulacijo, ki je posledica gledalčeve identifikacije s protagonistom. Zato v Belem traku ni protagonista in ni storilca, le vzorčna rezina neke družbe pod režiserjevim preciznim mikroskopom. Realnost, ki jo razpira, je hladna, odmaknjena in širi prazen prostor, v katerem lahko gledalec z njo vzpostavi dialog.
–––––––––––––––––––
