Ob boku Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki mu čestitamo ob tridesetletnici, se tudi v Slovenski kinoteki v oktobru, predvsem v sklopu letošnje Jesenske filmske šole, posvečamo filmskim ustvarjalkam – delavkam in umetnicam.
Na začetku meseca odpiramo retrospektivo Kire Muratove, ene največjih svetovnih cineastk, ki je ustvarjala na obrobju sovjetske in kasneje ukrajinske realnosti – iz drzne tujosti jezika in geste, s pogledom, ki neprizanesljivo secira človeško nrav. Muratova ni režiserka, ki bi ugajala, in čeprav se iz konteksta socialističnih družbeno-kulturnih vzorcev ni izrekala za feministko, je tovrstno politiko podobe in biti nosila v sebi.
V okviru letošnje Jesenske filmske šole, mednarodnega simpozija filmske kritike in teorije bomo tokrat razmišljali o potencialnostih feminističnih praks. Simpozij se tej temi posveča prvič v svoji zgodovini in poteka pod naslovom Ženske delajo film, ki je slovenski prevod epohalnega filmskega eseja Women Make Film (2018) britanskega režiserja in teoretika Marka Cousinsa. Ta občinstvo v formi filma ceste popelje skozi filmske pokrajine znanih in manj znanih ustvarjalk ter tako spodkopava na moškem pogledu osnovan filmski kanon.
Na letošnji Jesenski filmski šoli bomo skozi perspektive feminizma premišljevali sodobne teoretske tokove. Predavanje Katje Čičigoj »Glasno besne, nasilno upirajoče se: filmski premik od osebnega maščevanja k feminističnemu protinasilju« se bo na primer posvetilo nedavno razširjeni fascinaciji nad ženskim besom in nasiljem v filmih in TV-nadaljevankah, ki temelji na prepoznanju in kritiki sistemskega zatiranja. Raziskovali bomo tudi nekatere filmske avtorice – tako filmske pionirke, kot so Dorothy Arzner, Agnès Varda, Cecilia Mangini, Julie Dash in Helena Koder, kot sodobne avtorice, kot so Charlotte Wells, Alice Rohrwacher, Rose Glass. Pretresali bomo družbeno-politične angažmaje podob in diskurzov – recimo z intimno uporniškim fimskim esejem Moj ukradeni planet (2024), pod katerim se podpisuje iranska ustvarjalka Farahnaz Šarifi, in z delom Kumjane Novakove, filmske ustvarjalke, kustosinje in predavateljice, ki raziskuje filmske jezike v odnosih, povezanih z oblastjo, vojno, spomini in (ne)pripadnostjo.
Dotaknili se bomo tudi marginalnih in prezrtih filmskih zvrsti, kot so domači in amaterski filmi, ki jih bo iz svojega bogatega arhiva k nam pripeljal Avstrijski filmski muzej, ogledali pa si bomo lahko tudi domače filme Vukice Đilas, ki je s super 8-mm kamero več kot dvajset let snemala svoje življenje. Ob pre/po-pisovanju filmske zgodovine bomo razmišljali tudi o vlogi filmskih arhivov in kuratorskih praksah v odnosu do tradicionalnih kanonov. Na simpoziju namreč gostimo Kinoteko Aste Nilsen (Kinothek Asta Nielsen), ki se posveča feminističnemu filmskemu programiranju, deluje pa tudi kot (živ) arhiv.
O nujnosti reevalvacije kolektivnega spomina skozi odmik od patriarhalne logike v okviru letošnje Jesenske filmske šole razmišljamo predvsem skozi temo skrbi, ki je poleg teme sestrstva, ki jo izpostavlja letošnje Mesto žensk, gotovo ena ključnih feminističnih vrednot. Temo skbi med drugim obravnava krasen režijski prvenec srbske režiserke Emilije Gašić 78 dni (2024), o sestrstvu pa bomo razmišljali ob meditativnem portretu več generacij žensk ljudstva Gullah z otočja Sea Island ob obalah Južne Karoline in Georgie Hčere prahu (1991) Julie Dash.
V kontekstu feminističnega boja je lahko prav film tisto mesto, kjer se ne le rodijo sanje, temveč postanejo utopije boljše družbe mogoče, vidne – če ne tudi realne. Zatorej lepo vabljeni v kinotečno feministično utopijo.
