V četrtek, 18. decembra, v okviru cikla Kino-uho/FriForma in v sodelovanju z Inštitutom ON Rizom gostimo prav posebno projekcijo filma Ribiške pravice (Drifters, 1929) Johna Griersona o morju in škotskih ribičih, ki jo bosta v živo zvočno opremila Tine Mulej Vrabič – Nitz in Eva Mulej Vrabič – Oka.
V filmu Ribiške pravice, ki velja za klasičen primer zgodnjega dokumentarizma, je Grierson kot eden od ključnih mislecev, ki so dokumentarec oblikovali kot samostojno, družbeno odgovorno filmsko prakso, prvič celovito uresničil svojo idejo, da film lahko spremlja resnično življenje z enako intenziteto kot igrani spektakel. Film Ribiške pravice že v izhodišču ni bil zamišljen kot preprost etnografski zapis, temveč kot filmska izjava o tem, da lahko tudi dokumentarec postane umetniško delo. Grierson se pri snemanju severnomorskih ribičev zato ni zadovoljil z opazovanjem z razdalje, ampak se je vkrcal na ladje, snemal s palube, iz podpalubja, v težkih vremenskih razmerah in z opremo, ki nikakor ni bila zasnovana za delo na odprtem morju. Gledalec ima zaradi te neposrednosti vseskozi občutek, da vstopa v svet, ki ga kamera ne moti, ampak ga z občutkom in spoštovanjem razkriva. Grierson je v običajnih ribiških opravilih – dvigu mrež, sortiranju ulova, boju z valovi – našel ritem in iz njih zgradil skoraj junaško pripoved, vendar brez patosa. Njegov izraziti občutek za montažni tempo ustvari skoraj glasbeni tok podob, ki gledalca potegne v delovni vsakdan ribičev. Film tako dokumentira, obenem pa tudi preoblikuje resničnost – v podobah surovega vsakdanjika išče (in najde) poetično, a nikoli olepšano vizijo skupnosti. V njem prepoznamo začetek dokumentarne misli, ki bo zaznamovala desetletja: tiste, da je življenje samo lahko najbolj dramatičen material, če se mu kamera le uspe taktno in spoštljivo približati.
Na tokratni projekciji bomo film gledali v posebni zvočni preobleki. Eva in Tine Mulej Vrabič s snemanjem različnih inštrumentov in predmetov, obdelavo vokala ter prepletanjem analognega in digitalnega ustvarjata mistične zvočne pripovedi, ki se gibljejo na ambientalno-eksperimentalnem spektru. Ob zvočenju filma Ribiške pravice bosta združila svoja pristopa k raziskovanju elektroakustičnega zvoka. V filmu ju najbolj nagovarja kontrast med tehnološkim napredkom in naravnim okoljem ter položaj delavcev med njima. Oka in Nitz ta kontrast jemljeta kot izhodišče za ustvarjanje zvoka ter v njem iščeta ravnovesje med digitalnim in organskim, med sintetizatorji in terenskimi posnetki, med surovimi zajetimi zvoki in radikalno računalniško obdelanimi zvoki. Pri ustvarjanju ju vodita vprašanji ujetosti in svobode v kontekstu tehnološkega napredka in našega odnosa do njega.
