Varuh meje prihaja iz mlade, demokratične države, ki premore samokritiko

Ko smo se nekateri Ekranovci po prvem ogledu tvojega filma pogovarjali, smo se strinjali, da gre za dober film, skoraj enako enotnega mnenja pa smo bili, da širšemu občinstvu po vsej verjetnosti ne bo všeč. Kot žanrski film, avanturistično-fantazijska grozljivka s primesmi lezbičnega in obsodbo nacionalizma … Se ti zdi, da ga bodo Slovenci vzeli za svojega? Gre za netipičen slovenski film, ki si po svoje veliko upa.

Film šele prihaja v kinematografe in videli bomo, kako bo šel. Stave so različne: prikazovalec napoveduje pet tisoč gledalcev, distributer petnajst, moja sestra (producentka Ida Weiss) petindvajset. Eni ga vidijo kot komercialen film, tudi jaz, zato me tvoje mišljenje malo preseneča. Mesec maj za start slovenskega filma ni ravno najbolj primeren, a videli bomo, kako se bo obnesel Kolosej. Kar se tiče žanra, je stvar takšna: od začetka sem govorila, da gre za avanturistični psihološki triler, v osnovi pa za avtorski film s svojo poetiko. Tako sem film definirala od samega začetka. Stvar Varuha meje kot metafore je zame od nekdaj delovala na ta način: pričneš z nastavkom žanra, nakar odpluješ po svoje. Zgodba kulminira v nadrealizmu bunuelovsko-lynchevskega sloga. Zato sem vesela berlinske nagrade za »inovacijo«, ki je bila s strani komisije sprejeta natanko kot takšna. Veliko sem tvegala. Lahko bi nastala Morana. Zelo pomembna mi je bila reakcija tujih gledalcev. Film vabijo na mnoge festivale, kjer ga dojemajo kot komercialen film. Le pri nas se, zanimivo, pojavljajo določene bojazni o nekomercialnosti …

Ne govorim toliko o nekomercialnosti nasploh kot o nesprejemljivosti za slovenskega gledalca, ki pri domačem filmu tovrstne digresije pač še ni bil deležen. Slovensko občinstvo je vendarle zelo konzervativno.

Sama mislim drugače. V Metliki, ki resda ni merodajna, saj sem doma od tam, je film čez vikend videlo tisoč dvesto ljudi. In nihče ni šel ven. Film je razburkal gledalce – od navdušenja do groze.

Kako so tujci v Berlinu generalno sprejeli film? Njim je vsa ikonografija in simbolika Bele krajine, slovensko-hrvaških odnosov ipd. verjetno povsem tuja.

Večina – uredniki z ZDF, ARTE in drugih televizijskih hiš – je rekla, da gre končno za film, ki ima kinematografski jezik. Vabijo nas na »normalne« in na gejevske ter lezbične festivale. V ZDA so nas povabili na deset tovrstnih festivalov. Zelo me zanima, kako ga bodo videli tam. Glede nacionalizma: novinarka iz Južne Amerike mi je rekla, da bi lahko film postavili v katerokoli državo – situacija bi bila ista. Univerzalnost je bila zame ključna, zato sem s soscenaristom Brockom večkrat preverjala, če bo zgodba »delovala« tudi drugje. In je rekel, da bo.

Če se dotakneva scenarija in homoerotičnih konotacij – je bila slednja prisotna že od začetka?

Da, nastavki so bili že v izhodiščni zgodbi Zorana Hočevarja. A med snemanjem so ti motivi postali še izrazitejši – tudi zaradi moje ženske perspektive. Nekateri prizori, kot je tisti v šotoru ali na stranišču, so nastali iz improvizacije – da ne bi izgubljali snemalnih dni. Tudi izbira igralk je bila pomembna, še posebej Iva Krajnc, ki ima posebno kemijo s kamero. Simona (Iva) je bila zelo posebna, kar je sprožilo tudi nekaj ljubosumja.

Iva Krajnc je res najlepša, najbolj magično posneta …

Ker je najbolj romantična, išče popolno ljubezen. Žana je njen kontrapunkt – cinična, upornica. Alja je nekje vmes. Film sem videla kot visoko estetiziran, v kontrastu z nevrozami, ki jih doživljajo dekleta.

Ena redkih nepotrebnih stvari so se mi zdele vizualizacije spolnih fantazij – falični simboli denimo.

Film mora provocirati. Ko Simona zagleda senco falusa, je to lahko sanje znotraj sanj. Te stvari so morale biti posnete – in zabavno jih je bilo snemati.

Varuh meje ponuja veliko možnosti interpretacij: seksualni statement, fantazijska bajka, grozljivka, kritika družbenih trendov … Nekateri pravijo, da je tega preveč.

Ne strinjam se. Res je, da so nekateri slovenski filmi v preteklosti trpeli zaradi prenasičenosti, a mislim, da je Varuh meje film o Sloveniji leta 2002. Upam, da ga bodo gledalci tako tudi dojeli.

Seveda je Slovenija še vedno precej netolerantna do homoseksualnosti, tujcev …

Točno tako. Novinarka iz Positifa mi je rekla, da jih je strah nacionalizmov iz Vzhodne Evrope. Sem ji odgovorila, da nas je samo dva milijona. Varuh meje prihaja iz mlade, demokratične države, ki premore samokritiko – to štejem v dobro.

Pričakuješ politične reakcije?

Nimam pojma. Morda me bodo napadli, da grdo prikazujem lepo Slovenijo.

Lahko rečeva, da je film ciničen do slovenske realnosti?

Bolj kot ciničen je kritičen. Mislim, da bi Slovenci morali biti ponosni, da končno imamo tak film.

Jonas kot »varuh« – bolj kot carinik, je moralni varuh.

Tako je. Jonasova dvojnost je odlična – prihaja iz centra in manipulira s podeželjem. Veselica je bila narejena kot statična sekvenca – z razdaljo.

Bi posnela film, če bi bile v zgodbi tri moške osebe?

Zoran in jaz sva oba iz Bele krajine. Tudi sama sem šla s prijateljicami s kanuji po Kolpi. Nekaj prizorov izhaja iz mojih resničnih izkušenj. Bi pa z veseljem posnela tudi zgodbo o treh moških – in psu.

Po več kot desetletju dokumentarcev – kako si doživljala preskok v fikcijo?

Sodelovala je skoraj ista ekipa kot pri Adrianu. Dokumentarci me zanimajo zaradi grobosti, a sem bila vesela fikcije in estetike. Delo z lučmi, igralci – to me osrečuje.

Francozi, ki so prej snemali dokumentarce (Cantet, Dardenne …) ostajajo vizualno zadržani. Tvoj preskok je zelo izrazit.

Potrebovala sem spremembo. Dokumentarec je zame trpljenje. Pri igranem filmu me veseli inscenacija.

Si zadovoljna z igralci, posebej Jonasom?

Zelo. Rekli so mi, da Jonas ne bo deloval, ker ga je zaznamoval kviz. A ravno zaradi njegove mimike sem ga vzela. Delo z dekleti pa je bilo pravo zaupanje.

Se vračaš k dokumentarcu ali ostajaš pri fikciji?

Poleti snemam kratki igrani film Božja kazen. Sledi dokumentarec Kam je izginil delavski razred, nato še projekt Zaščitena vrsta – realistična znanstvena fantastika.

Hvala za pogovor.

Hvala tudi tebi.