Avstrijski cineast Michael Haneke, ki je v kasnejšem obdobju ustvarjal tudi v mednarodnem okolju, v svojem opusu kinematografskih in televizijskih filmov neizprosno nastavlja ogledalo sodobni družbi ter s pogledom ostro reže njene moralne in etične postavke. Ena od osrednjih tem njegovega opusa je nasilje, ki izrašča iz odtujenosti in nezmožnosti komunikacije. Njegovi filmi so analitični – protagonisti delujejo kot družbene funkcije –, v svojih, sicer večkrat na resničnih dogodkih osnovanih premisah pa se postavljajo kot hipoteze o skrajnostih zahodne družbe – od samomora iz preobilja do uboja drugega iz krute radovednosti pogleda. Večina direktnega nasilja je pri Hanekeju sicer umaknjena pogledu in prepuščena domišljiji gledalstva, ki pa je takih podob iz svoje medijske okolice še kako vajeno. Prav v tej navajenosti na nasilje, v njegovi vsakdanjosti in vseprisotnosti, se skriva groza sodobnega sveta. Skozi šok in provokacijo Haneke razpira trenutek za razmislek in dialog, ki je danes, ko svet poka po robovih človečnosti, razkorak med realnostjo in temeljem zahodne civilizacije – človekovim dostojanstvom – pa se zdi nepremostljiv, še kako potreben.
